Takšni so tudi Čuki, ena najuspešnejših slovenskih skupin. V četrt stoletja so nanizali toliko uspešnic, da prsti na rokah in nogah vseh članov niso dovolj, da bi jih prešteli. Zasedba se je v tem času spreminjala, fantje pa so kljub rahli sivini v laseh polni idej in načrtov. Letos bodo, kot se za takšen jubilej spodobi, predvsem veliko praznovali, svoje veselje pa bodo seveda delili z oboževalci.
Leta 1988 je začela razpadati skupna država, leto poprej pa sta se na služenju vojaščine v Ulcinju spoznala dva pretegnjena mladca – Jože Potrebuješ in Marko Vozelj. Za Jožeta je bil vpoklic v vojsko velika prelomnica v življenju. Ne samo da so mladega strojnika takrat postrigli, vojaščina se mu je zdela izguba časa. Dneve vojaščine sta si fanta krajšala s športom, brenkanjem na kitaro in pisanjem pesmi. Zaobljubila sta se, da bosta, če bo služenje minilo brez težav, pripravila koncert v dobravski cerkvi. To se je tudi zgodilo. K sodelovanju sta povabila še Vinka Cankarja in Marjana Malovrha. Fantom v časih, ko so bile največje zvezde dolgolasi rokerji v usnjenih jaknah in kavbojskih škornjih, ni kazalo prav dobro. Videti so bili preveč spodobni – v hlačah, srajcah in pisanih kravatah so rokerjem le stežka konkurirali. Toda ko so se takšni prvič pojavili v oddaji Zdravo in štiriglasno ubrano zapeli, so potrkali na srce številnim Slovenkam. Dame vseh generacij so se topile – mame so jih hotele za zete, hčerke za može.
Več o Čukih v tiskani Lady
