Plaže ne bo videl, saj se bo kmalu začel pripravljati na novo sezono in nov lov na Stanleyjev pokal.
Kaj boste počeli do prihoda Stanleyjevega pokala v Slovenijo oziroma do začetka priprav na novo sezono?
Najprej se moram dobro spočiti, potem pa tako ali tako pridejo priprave na novo sezono. Poletje bo dokaj kratko, glede na to, da je že skoraj julij. Treba pa se bo pripraviti na novo sezono. Časa ni veliko in treba bo hitro začeti. Iz kluba sem dobil navodila za treninge za novo sezono, kaj naj bi počel in kdaj. Najprej teden dni aktivnega počitka, potem pa treningi. Drsati bom verjetno začel v začetku avgusta, na Bledu ali na Jesenicah. Letos se vse skupaj začenja nekoliko pozneje. Ne mudi se tako zelo, ker urnik ni tako natrpan, kot je bil lani zaradi olimpijskih iger. Prav veliko se ne bo spremenilo glede na pretekla leta, mogoče kakšna malenkost. Aktiven počitek pa zame pomeni vsaj malo gibanja, da niso samo kavč, stoli, hrana in televizija.
Aktiven počitek pa zame pomeni vsaj malo gibanja, da niso samo kavč, stoli, hrana in televizija.
Kaj pa morje in ležanje na plaži?
To bi bilo super, ampak ne bo časa za to. Jaz bi si že privoščil in ne samo en teden, vendar ne gre.
Ampak prav nič morja? Niti nekaj dni?
Ne. Že šest let nisem bil na pravem dopustu in verjetno še nekaj časa ne bom.
Toda saj imate dom v Los Angelesu skoraj na plaži. Greste tam kdaj na morje malo surfat?
Nekajkrat sem poskusil, pa ni tako lahko. Potem je še tehnični vodja naše ekipe na surfanju padel, zadel nekam z glavo in si počil vretence. To me je še malce bolj odvrnilo od surfanja. Zdaj pa me niti ne vleče več. V zadnjem času pa je na zahodni obali vse več morskih psov, tako da tudi ni preveč varno. Prav kakšnega užitka v plavanju na zahodni obali torej ne vidim.
Ali je bil dobrodelni turnir v golfu vaša prva prava sprostitev po velikem slavju?
Nekajkrat sem po zadnji tekmi igral golf tudi v Los Angelesu. Je pa to oblika rekreacije, ko res lahko odmisliš vse, saj si tudi izbereš ljudi, s katerimi igraš.
Kapetan Kingsov Dustin Brown je dejal, da LA postaja hokejsko mesto. Košarkarji Lakersov so zadnje čase slabi, na vaši paradi pa je bilo precej ljudi. Domovinske pravice hokej prej v mestu angelov ni imel.
Zagotovo ne, saj tudi ni bilo razloga za to, da bi jo imel. No, morda po tistem finalu leta 1993. Pozneje razen nekaj zanimivih tekem v končnici ni bilo veliko dogajanja. Nikoli prej pa nismo zmagovali v ligi NHL. Glede na to, da pa smo slavili dvakrat v zadnjih treh letih, pa se je vse skupaj malce obrnilo. Res je, da Lakersi niso najboljši in da Clipersom, ki imajo dobro ekipo, še ni uspel veliki met. LA je zmagovito mesto, in če si zmagovalec, če zmagaš v kakšni ligi, potem vsi stopajo s teboj in te podpirajo. Trenutno smo Kingsi najbolj vroča roba.
V zadnjem času pa je na zahodni obali vse več morskih psov, tako da ni preveč varno. Prav kakšnega užitka v plavanju na zahodni obali torej ne vidim.
Pa so ti ljudje, ki vas zdaj podpirajo, z vami samo zaradi zmag in slave, tako imenovani »glory hunterji«?
Ne, to so pač navijači, ki prej niso imeli preveč razlogov, da bi bili tako zagreti. Vedno so nas spodbujali, zadnjih nekaj let pa nas podpirajo še toliko bolj in v dvorani je bolj glasno kot prej.
Na hokej zdaj pride tudi več zvezdnikov iz sveta filma in zabave.
Res je. Zdaj pridejo tudi med sezono. V končnici so v dvorani zato, ker je končnica zanimiva že sama po sebi, letos pa so prihajali tudi na tekme rednega dela.
Hollywoodski risani film Ledeno kraljestvo je torej hit v LA?
Bo že držalo.
San Jose in Anaheim sta lokalna tekmeca. Kako ste ju videli v neposrednem dvoboju končnice?
Posebej Anaheim. Vsi so dolivali olje na ogenj, da bi bili naši dvoboji čim bolj vroči. Ta dvoboj z Anaheimom je bil v javnosti celo bolj razvpit, kot je v resnici bil. Drugi krog končnice je seveda vedno napet, z Anaheimom pa še malce bolj kot običajno. Pretepali se sicer nismo, vendar je bilo na vsaki tekmi precej ostro in napeto. Je pa bil dvoboj med nami in Anaheimom zelo lepa reklama za hokej v Kaliforniji. San Jose, ki je bolj na severu, ima že nekaj let zelo konkurenčno ekipo, Anaheim je osvojil Stanleyjev pokal sedem let nazaj, v zadnjih treh letih pa smo v Kaliforniji mi glavni. Mislim, da se zanimanje za hokej, torej tudi več mladih v hokeju, veča tudi v Kaliforniji.
Tretja ovira je bil Chicago. Najzahtevnejši nasprotnik?
Res je. Po kakovosti je bil na papirju najmočnejši in še branilec naslova. Slednje je bila še dodatna motivacija za nas. Lani smo izgubili proti njim, letos pa smo se jim želeli maščevati in jih premagati.
Prideš do nekega stanja, ko niti piti ne moreš več, ne vode ne energijskih napitkov. Enostavno ne gre. Potem pa se priklopiš na infuzijo in je vse skupaj veliko lažje.
In še vzhod? New York? Na četrti tekmi, ki bi vam prinesla naslov, je bil tako kot lani v New Jerseyju tudi vaš oče, pa ste spet izgubili. Zdaj je rekel, da ne bo šel več.
Verjetno je malo vraževeren, če je dejal, da ne bo več hodil na odločilne tekme na vzhodno obalo. Kingsi so letos organizirali letalo za družino, lani samo za žene, tako da sem očeta povabil sam, in seveda so potem vsi šli na tekmo. Ampak dvakrat se ni izteklo po naših željah.
Kako se počutite, ko imate z zmago možnost zaključiti prvenstvo?
Pritisk je velik, pričakovanja pa še toliko še večja. Ko vodiš s 3:0 v zmagah, potem vsi pričakujejo, da boš takoj dosegel še četrto zmago. Najtežja pa je zadnja oziroma odločilna tekma, tista, ki potem privede do naslova ali pa ne. Na drugi strani imaš nasprotnika, ki nima nič za izgubiti. Želi zmagati na vsaj eni tekmi in tako tudi igra. Tako je bilo v našem dvoboju s San Josejem, ko se je po peti tekmi, ko smo zmagali v San Joseju, pritisk prenesel na nasprotno moštvo. V garderobi smo vsi verjeli, da se lahko vrnemo. Ko izgubljaš z 0:3 v zmagah, gledaš le na to, da zmagaš in greš na naslednjo tekmo. Na koncu nam je uspelo zmagati štirikrat zapored. Letos je bilo med končnico kar pestro, a na koncu se razen tega, da smo se vrnili po zaostanku z 0:3, nihče ne bo spomnil, kolikokrat smo zmagali ali izgubili. Na koncu smo zmagali, in to šteje. Imamo štiri enakovredne napade, kar mislim, da je bilo odločilno za naš uspeh.
Letos ste odigrali ogromno število tekem v ligi NHL, igrali ste na olimpijskih igrah, sem spadajo dolga potovanja.
Vse skupaj, s prijateljskimi tekmami vred, sem od oktobra do junija odigral 118 tekem. To je res lepa številka. Toliko tekem lahko odigraš recimo v dveh sezonah, če nisi v končnici. Poleg tega pa že omenjena potovanja. Res je bilo naporno, ampak zdaj je v športu nova moda, ki se imenuje regeneracija. Treningov ni več toliko kot včasih, veliko več je počitka. S tem imamo igralci več odgovornosti, saj se moramo tudi tisti dan, ko počivamo, z nečim ukvarjati. To ni samo ležanje na kavču, sicer pride tudi tak dan, ampak velika večina takih dni je aktivni počitek. Moramo ostati v ritmu, se razmigati ...
So bili napori res tako hudi, da ste na letalu dobivali infuzijo?
Res je. Ko igraš maja in junija, je v dvoranah izjemno vroče. Jaz se že po naravi bolj potim, tako da potem nastopi težava z dehidracijo. Prideš do nekega stanja, ko niti piti ne moreš več, ne vode ne energijskih napitkov. Enostavno ne gre. Potem pa se priklopiš na infuzijo in je vse skupaj veliko lažje.
Koliko psihologov imate v moštvu, glede na to, da ste pokazali izjemno trdnost in zmagovali v podaljških?
Kolikor vem, nimamo nobenega. Razen če ima kakšen igralec zase kakšnega psihologa. Jaz ga nimam in tudi v klubu nimamo nobenega športnega psihologa na razpolago.
Od kod pa potem ta energija in moč v ključnih trenutkih?
Ne vem, kaj nas žene naprej. Ne vem, kje najdemo tisto pravo energijo. Profesionalni športnik res ne potrebuje psihologa, da se motivira za vse skupaj. Če se v finalu, četudi si zelo utrujen, ne moreš motivirati za sedem tekem, potem je nekaj narobe s tabo.
Posebno leto 2014? Stanleyjev pokal in olimpijske igre.
Glede na to, da smo bili prvič na olimpijskih igrah, je to nekaj posebnega. Ne samo zame, za vse, ki smo bili tam. Če pa še pogledamo, kakšen rezultat smo dosegli v Sočiju, je sploh zelo pohvalno. Ni bila skrivnost, da smo iskali točko ali dve proti Slovaški, pa smo jo premagali, potem pa smo bili boljši še od Avstrijcev. To bo seveda vsem ostalo v spominu. Kar zadeva Stanleyjev pokal, pa je težko sploh kaj povedati. Normalno je, da je bilo veliko veselja in navdušenja.
Je težko primerjati obe slavji v ligi NHL?
Ni težko primerjati obeh naslovov. Malo bolje veš, za kaj gre oziroma kaj lahko pričakuješ po tekmi oziroma v tednu po osvojitvi. Dogodki si kar sledijo, lahko pa malo bolje načrtuješ vse skupaj.
Profesionalni športnik res ne potrebuje psihologa, da se motivira za vse skupaj. Če se v finalu, četudi si zelo utrujen, ne moreš motivirati za sedem tekem, potem je nekaj narobe s tabo.
Eden ključnih členov za uspeh pa je bil bržčas tudi slovaški as Marian Gaborik, najboljši strelec v končnici.
Ko je Marian prišel v LA, je hitro našel svoje mesto v ekipi. Tudi igralci smo mu pomagali, kot se je najbolje dalo. Glede na to, da je podpisal še za sedem let, je to dobra novica zanj in za vse nas.
Po dveh slavjih v treh letih se poraja vprašanje o novi vladavini nekega kluba.
Mislim, da si vsak želi biti del neke posebne zgodbe. Ali bo iz tega dinastija ali ne, ni pomembno. Zavedamo se, kakšno garderobo imamo, kakšno kakovost. Poskušali bomo zmagati še enkrat, ali bo to naslednje leto, čez tri ali čez deset, pa niti ni važno.
Stanleyjev pokal bo v Sloveniji en dan, in sicer 13. julija. Si boste vzeli čas tudi za ogled finala nogometnega SP?
Nekje ga bom gledal, zanesljivo. Zdaj sem izvedel, da bodo takrat še volitve, tako da bo to kar poseben dan.
