Na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji risom sicer ni mogel pomagati v boju za vnovični preboj v elito, saj se je v tistem času boril za naslov prvaka v ruski ligi VHL in ga na koncu tudi osvojil. Ob tej lovoriki seveda ne gre spregledati izkušnje z olimpijskih iger, ki mu bo kot vsem ostalim risom za vedno ostala v spominu.
To je bil najbolj pomemben gol, kar sem jih do zdaj dosegel. In to na tako velikem tekmovanju, kot je olimpijski turnir … Za vedno bo imel posebno mesto med vsemi.
Za Kovačevićem je izredno dolga sezona, pravzaprav še nikoli ni bila tako dolga. Prejšnje poletje, ko je kot prvi Slovenec podpisal pogodbo z ekipo iz lige VHL, ni vedel, v kaj se podaja. Že v pogovoru, ki smo ga z njim opravili sredi sezone, je med drugim pojasnil, da s soigralci živi v bazi, kjer so vseskozi pod nadzorom kamer, kar mu je predstavljalo poseben zalogaj. Sčasoma se je tudi tega navadil.»Na začetku je bilo težko, a potem sem spoznal, da mi to, da sem pod nadzorom, ustreza,«se je zasmejal Jeseničan in v enakem tonu zatrdil: »A, če bi še enkrat šel, se nikoli ne bi odločil za življenje v bazi.«
Cilj Sary-Arke, ki je v ligi VHL tekmovala drugo leto, je bil tudi letos le eden; za njegovo izpolnitev je bila dovolj samo ena stvar, to je osvojitev velikega pokala. »Klub v ligo ni šel z namenom, da se ji samo priključi. Že prvo leto je meril na naslov, vložil je ogromno denarja, a je lani v finalu izgubil sedmo tekmo. Pred to sezono se je okrepil, in to se mu je obrestovalo,« je razložil visokorasli branilec, ki je bil ob ekipnem uspehu zadovoljen tudi s svojim osebnim prispevkom. Na 63 tekmah je vknjižil 30 točk (10 + 20), v igri, pravi, je napredek v primerjavi s preteklimi nekaj leti viden. »Ta pride s kakovostjo lige. Pred leti sem igral v Italiji, tega se sploh ne da primerjati. Počasi sem iz leta v leto šel navzgor,« je dejal hokejist, zavidljiva je tudi njegova +/- statistika, ta znaša +17. »V tej statistiki nikoli nisem blestel, zadnjih nekaj let mi gre kar dobro,« je v smehu priznal: »Bil sem kar presenečen, je pa res, da je vse to plod dela vseh, s katerimi smo skupaj na ledu.«
Končnica v ligi VHL ni enaka ostalim hokejskim na svetu. Tu se igra ena serija več - tudi osmina finala -, zaradi česar je Budo mislil, da bo to obdobje še bolj naporno kot sicer. Toda: »Bilo je naporno, a na drugačen način. Vsako serijo smo hitro zaključili in zelo težko je bilo čakati na naslednjo ter samo trenirati tudi po 11 dni. Na koncu smo bili dosti bolj izžeti psihično kot pa fizično,« je razložil.
V času končnice je gostobesedni fant ob vseh zmagah doživel še nekaj zares posebnega. Pred finalno serijo je klub svoje hokejiste za sprostitev odpeljal na strelišče, kjer pa ti niso vadili strelov s palico in ploščkom. Na tem strelišču so poprijeli za vojaško orožje. »Bilo je zelo zanimivo, rekel bi, da niti ne tako varno,« se je spet zasmejal. »Streljali smo s pištolami in kalašnikovko, mogoče smo ravno zaradi tega potem tudi osvojili prvenstvo. Tu pravijo, da šele potem, ko streljaš s kalašnikovko, postaneš pravi moški. No, zdaj to res sem,« je v smehu izpostavil branilec, ki smo ga povprašali, kako se je znašel pri ciljanju v tarčo. Še enkrat je v smehu odkrito priznal: »Bil sem precej slab.«
Vam je bila všeč?
Naslova prvaka ne osvojiš vsak dan in proslavljanje je bilo temu primerno. »Po tekmi smo si dali duška,« je z nasmeškom dejal naš sogovornik, ki je dan pozneje doživel tudi manjšo parado, ki je vključevala vožnjo z avtobusom po ulicah Karagandija ter proslavljanje v družbi navijačev. Fotografije slavja, ki so jih objavili na spletni strani Sary-Arke, so nazorno pokazale, kako košata brada je pretekli mesec krasila Sabahudinov obraz. »Vam je bila všeč? Je bila videti dobro?« nas je najprej v gromkem smehu vprašal. Z njo je sicer postavil osebni rekord v poraščenosti obraza, in če se je v preteklosti igral z mislijo, da bi si jo enkrat omislil, si tega po tej izkušnji ne bo več zaželel. »Res sem razmišljal, da bi jo enkrat pustil, da mi zraste, zdaj vem, da je preveč moteče. V končnici to še potrpiš, med sezono pa se za ta podvig ne bi odločil,« je zatrdil zgovorni ris.
Realno pričakujem, da bomo obstali v eliti. Ta reprezentanca je zdaj že dovolj zrela in izkušena, že nekaj let igra skupaj, da bi morala to doseči.
Po burni in več kot desetmesečni odsotnosti je bil zelo vesel, da se je končno vrnil domov. Priznal je, da je bil ob odhodu vsega že precej naveličan. »Hokeja, Kazahstana, vsega skupaj. Moja sezona še nikoli ni trajala tako dolgo,«je dejal branilec, ki je med to le enkrat prišel v domovino, in sicer za novembrsko reprezentančno akcijo, pa še takrat so bili risi v Sloveniji le slaba dva dni.
V naslednji sezoni upa, da bo boljše. Še posebej ker že zdaj ve, dres katere ekipe bo nosil. Takoj ko je dvignil veliki pokal, je že podpisal novo enoletno pogodbo, a ne s Sary-Arko, temveč z moštvom iz Krasnodarja. »Vsi igralci v ligi so ta klub ocenili za zelo urejenega, in ko je prišla ponudba, sem se hitro in, mislim, da tudi pravilno, odločil,« je pojasnil. Krasnodar ni bil edini, ki se je potegoval za njegove usluge, a dvema avstrijskima in eni češki ekipi je dejal ne, ruski klub mu je ponudil najboljše pogoje.
Februarske počitnice
Njegovega preteklega obdobja ni zaznamovalo le nadvse uspešno tekmovanje v ligi VHL, olimpijske igre predstavljajo poglavje zase. »Od takrat, ko smo se nanje uvrstili, do takrat, ko smo prišli v Soči, si sploh nisem predstavljal, kaj nas čaka. Bil sem zelo presenečen, še bolj pa sem bil presenečen potem, ko sem se vrnil v Kazahstan, kjer so bili vsi tako navdušeni nad vsem, da sem dokončno uvidel, da je bil to res velik dogodek, katerega del sem bil tudi jaz. Nisem si predstavljal, da bo tako,«je priznal Kovačević.
Res sem razmišljal, da bi jo enkrat pustil, da mi zraste, zdaj vem, da je preveč moteče. V končnici to še potrpiš, med sezono pa se za ta podvig ne bi odločil.
V novembrskem pogovoru nam je zaupal, da so v slačilnici soigralci stavili, predvsem za to, za koliko golov bo Slovenija izgubila z Rusijo, takrat niso bili ravno najbolj prijazni.»Preden sem šel, so se mi posmehovali, v smislu, da grem februarja na počitnice. Ob vrnitvi se je vse spremenilo, vsi so mi zelo iskreno čestitali in bili zelo prijetno presenečeni,«je spremembo v obnašanju soigralcev opisal otrok jeseniške hokejske šole, ki je bil eden od treh risov, ki se po IO niso niti za trenutek ustavili doma. Anže Kopitar je neposredno odšel v Los Angeles, Jan Muršak v Moskvo, Budo v Karagandi.»Najbolj sem si želel domov, to bi bilo super, a žal ni šlo. Hokej igram profesionalno, nisem si mogel privoščiti še več odsotnosti, že tako sem zamudil dve tekmi s klubom.«
Verjel sem v uspeh
Zadnje reprezentančne akcije v sezoni se Budo ni mogel udeležiti. »Dogodivščino« v Gojangu je moral spremljati z razdalje, končnega uspeha pa je bil vesel tako, kot če bi sam igral na SP v Južni Koreji. »Z nekaj fanti sem bil v stiku. Že ko je postalo jasno, da na SP ne bodo mogli računati name, sem govoril tudi s trenerskim štabom, vsem sem zaželel srečo. Verjel sem v to, da bo fantom uspelo. Po prvi tekmi veliko ljudi ni več menilo tako, mnogi niso več verjeli, a izkazalo se je, da je šlo zgolj za začetniško srečo Japoncev, in ni me bilo strah, da fantje ne bi dosegli našega cilja,« je zatrdno govoril Sabahudin, ki smo ga povprašali, če mu je bilo žal, da z risi ni odpotoval v Azijo. »Bilo in ni bilo. Zelo trdo sem delal vso sezono, da smo s klubom prišli do naslova prvakov. Med 26 ekipami je izredno težko priti med dve najboljši. Tudi pri nas je bilo pestro,« je dejal.
Po končanem SP elitne divizije v Minsku skrivnosti ni več, vemo, kaj našo izbrano četo čaka maja 2015 v Ostravi. Lansko SP na Švedskem je prineslo novo šolo za rise, olimpijske igre so dale velik zalet, Južna Koreja potrdilo, da spadamo na turnir najboljših 16 reprezentanc na svetu. Z našim sogovornikom smo se dotaknili ambicij, pričakovanj in želja pred češkim izzivom. »Realno pričakujem, da bomo obstali v eliti. Ta reprezentanca je zdaj že dovolj zrela in izkušena, že nekaj let igra skupaj, da bi morala to doseči. Ne moremo pa mimo tega, da na tekmah, ki nas čakajo, odločajo tudi malenkosti, male napake, dnevna forma. Vseeno mislim, da moramo ostati na tej ravni tekmovanja,«je o ciljih jasno spregovoril branilec z močnim strelom, ki smo ga vprašali, če se v prihodnje v boju za mesto v reprezentanci kaj »boji« nove konkurence. V Gojangu so zaradi odsotnosti več stalnih članov nase opozorili sveži obrazi. »Vsako leto je konkurenca dobra. Vidimo, da mladi vedno bolj trkajo na vrata izbrane vrste, na SP smo videli, da lahko igrajo, le priložnost jim je treba dati. Dobro so jo izkoristili, ni kaj, a ta priložnost sama jim ne bo pripeljala prvenstva. Kot mi vsi bodo morali vso sezono trdo in veliko delati. Selektorjeva pa je seveda zadnja,« je o »mladini« razpredal naš sogovornik, s katerim smo se ozrli še v poletje.
Budo je že začel priprave, trenutno vadi sam, v kratkem bo za kratke štiri dni odšel nekam na morje, potem pa se bo vrnil k rutini napornih treningov. »Mislim, da me čaka najkrajše poletje. Klub hoče, da se v Krasnogoru zglasim že 10. julija, ampak se poskušam dogovoriti, da bi mi pustili, da bi v Rusijo prišel pozneje. Upam, da se bomo dogovorili,« fige drži Kovačević. K temu je še dodal. »Obdobje od 10. julija do 30. aprila, ko bom spet dvignil pokal, je dolgo,« je v smehu, a s še kako pravo neskromno miselnostjo športnika tekmovalca naš pogovor zaključil eden od visokih stebrov slovenske obrambe.
