Andrea Massi se počuti kot Slovenec!
Zaradi toplega vremena in posledično zmehčane proge so imele včeraj tekmovalke z nižjimi startnimi številkami prednost, kar je dobro izkoristila Švicarka Dominique Gisin, s katero se je potem Tina izenačila na prvem mestu. In pozneje ju ni prehitela nobena več. »Z Dominique sva ista generacija in po glavi nama gredo podobne stvari. Je izjemno inteligentna, včasih podobno kot jaz veliko preveč misli in že velikokrat sva se šalili, da je morda bolje biti neumen. Zelo sem vesela, da si prvo mesto delim prav z njo, verjetno bi si jo za kaj takega celo izbrala izmed vseh kolegic v karavani,« je o Gisinovi govorila Tina. Prvič v zgodovini alpskega smučanja na olimpijskih igrah smo dobili dve zmagovalki. No, Tina je tega že vajena, saj je prvo zmago v svetovnem pokalu dosegla leta 2002 na veleslalomu v Söldnu, ko so bile na vrhu kar tri tekmovalke.
Andrea Massi, vodja ekipe aMaze, se je včeraj, čeprav je Italijan, počutil tudi kot Slovenec. »Da, počutim se kot Slovenec,« je izdavil v solzah sreče in potem za nekaj trenutkov ostal brez besed, potem pa nadaljeval: »Tina si je v sobi narisala to smukaško progo, olimpijske kroge in številko ena. Nista je zanimala srebro in bron, hotela je postati olimpijska prvakinja in je to tudi postala. V ta uspeh je vložila dvanajst let svojega življenja, v ta uspeh sva veliko vložila tudi skupaj in mislim, da to zlato vsebuje vse.« In Tina? »To je dan, ko mi je uspelo narediti natanko to, po kar sem prišla v Soči. Prišla sem po kolajno, a ne po bronasto in tudi ne po srebrno, temveč izključno po zlato. Bila je cilj in presrečna sem, da mi je ta cilj uspelo doseči. Težko je bilo čakati. Pri tem mi je ves čas po glavi hodila moja prva otroška tekma, ki smo jo imeli v Črni na Koroškem in na kateri smo prav tako vozili smuk. Rekla sem si, da če sem lahko vsa majhna in drobna zmagala tam, mi lahko uspe tudi tokrat in tukaj. In mi je. Če si nekaj upaš in če si nekaj dovolj želiš, lahko to tudi dosežeš. Mislim, da je bila moja osredotočenost vedno vezana na Soči in da sem se zaradi tega kar težko motivirala za tekme manjšega pomena, na katerih sem naredila že vse, kar je mogoče narediti. Vedela sem, da je edino, kar me zares zanima, zlato odličje na olimpijskih igrah in težko sem se osredotočala na karkoli drugega. Želela sem si, da bi bila slika mene kot športnice popolna in zdaj … ah, brez besed. Zelo sem ponosna, saj je s tem poplačanih veliko let odrekanja, veliko treningov, veliko misli in dni premlevanja o vsem mogočem. Predvsem pa sem ponosna na to, da mi je uspelo doseči natanko tisto, kar sem želela in kar sem hotela,« je takoj po tekmi govorila Tina, nasmejana - presrečna.
