Dosegel je eno najlepših zmag za vse navijače, ko je stal na najvišji stopnički v Kranjski Gori. Njegov največji uspeh je bil bron na ZOI, po končani karieri pa je ostal v smučanju kot predstavnik proizvajalca Rossignol, je pa tudi lastnik in direktor trgovine s športno opremo Forma+ in športni menedžer. Njegov izlet na položaju direktorja na smučarski zvezi je bil kratek, toda še vedno zelo intenzivno spremlja naše in tuje alpsko smučanje.
Aktualni trenutek slovenskega alpskega smučanja? Kje smo?
Naša baza je veliko ožja, kot je bila pred leti, in posledično je manj tekmovalcev, ki se lahko prebijejo v reprezentanco. Denar je težava, čeprav vemo, da se da tudi brez velikih sredstev narediti izjemen rezultat, kar so pokazali Kostelići. Toda projektu se je treba predati stoodstotno, pa še celotna družina mora biti zraven. Tretja težava je v tem, kjer smo bili včasih zelo dobri, zdaj pa nismo več - poenotena stroka v smislu razvoja mladih tekmovalcev. Mislim, da smo se izgubili tudi glede strokovnosti. Opažam, da je v klubih veliko različnih načinov, kako se vzgaja mlade tekmovalce. Reprezentanc v mlajših kategorijah pa zaradi pomanjkanja niti ni.
Smučanje je sorazmerno drag šport, posebej ko se preide na tekmovalno raven. Starši se preprosto odločijo za drug šport, ki je precej cenejši.
Zagotovo je tako. Smučanje je šport, ki zahteva ogromno prevažanj in potovanj od doma na treninge in nazaj. Družine, ki imajo otroka, ki se resno ukvarja s smučanjem, se morajo temu prilagoditi. To pomeni, da je tudi družinsko življenje obrnjeno na glavo. Konci tedna so rezervirani za smučanje, treninge in podobno. V sodobnem času, ko so službe do 17. ure, nastane težava tudi s prevozi.
Tudi vas so morali voziti na treninge, pa je šlo.
Pri meni je bilo vse skupaj zelo dobro organizirano. Na treninge v Kranjsko Goro sem hodil sicer tudi z avtobusom, kar je zdaj nepredstavljivo, kmalu pa me je klubski trener s kombijem pobral pred hišo in smo šli na trening. Vseeno so me straši kar veliko vozili naokoli. Toda takrat so bili drugačni časi. Malce več časa je bilo za take stvari. Zdaj je življenje zelo napeto.
Je težava tudi v tem, da je ogromno slovenskih trenerjev v tujini namesto doma? In še, zakaj vsakega, ki se pripelje do desetega mesta v evropskem pokalu, takoj vržejo v svetovni pokal?
Na neki način je to razumljivo. Kljub vsemu je dobro, da imaš predstavnika v svetovnem pokalu. S tem ohranjaš startna mesta, če se kakšnemu posreči, da pride med trideset. Vsak, ki se pripelje med trideset, prinese dodatno startno mesto. Treba pa je tudi zadostiti javnosti, da vidi slovenskega tekmovalca na startu svetovnega pokala. Res pa se mora tekmovalec kaliti na tekmovanjih nižjega ranga. To je dobro tudi za tekmovalčevo samozavest, ne pa da si porinjen v svetovni pokal in tam ne narediš nič. To lahko zelo slabo vpliva na razvoj tekmovalca.
Za nastop na olimpijskih igrah postavijo določene norme, ki so dokaj ostre, potem pa se jih ne držijo.
V to se ne bom spuščal. Velikokrat sem bil presenečen nad izborom potnikov za olimpijske igre. Verjamem, da je nehvaležno postavljati kriterije, po drugi strani pa težko razumem nekatere nelogične poteze. Menim, da - ali se je treba strogo držati pravil in norm ali pa naj odloča odbor in tudi prevzema odgovornost. Ne bom pogreval juhe, ampak tudi v mojem primeru je bilo tako, da sem naredil kvalifikacije za olimpijske igre, pa nisem šel.
Ampak ali ima smisel nekoga na vsako silo pošiljati na olimpijske igre?
Nikakor. Reprezentanca ZDA ima to urejeno tako, kot je treba. Posebej za poletne olimpijske igre. Ima kvalifikacije in konec. Je pa zelo jasno napisano. Pri nas pa ... Športne uvrstitve se med seboj zelo težko enačijo. Neka panoga ima lahko precej lažja kvalifikacijska pravila za olimpijske igre kot druga.
Smučarska zveza poskuša v delovanje vključiti nekdanje vrhunske športnike. Petra Majdič je zdaj podpredsednica.
Morali bi vključevati tudi razne strokovnjake z različnih področij, pa ni nujno, da so bili nekdaj vrhunski športniki. Vsak naj da od sebe vse, kar zmore, vse svoje znanje, pa bo.
Je biti olimpijec čast? So olimpijske igre nekaj posebnega?
Zagotovo. Prvič sem šel na olimpijske igre v Albertville še zelo mlad in zelen. Imel sem 18 let. Že takrat sem začutil pomembnost tekmovanja in veličino dogodka. To je povsem nekaj drugega kot tekme svetovnega pokala. V tistem trenutku se ti zdi, da je vsa pozornost na svetu usmerjena v te igre. In v veliki meri je to res. Tak dogodek ima veliko vrednost. Lahko pa rečem, da je popolnoma drugače, če prideš na olimpijske igre kot favorit ali pa zgolj kot udeleženec. Tudi dojemaš jih drugače. Moje prve igre so bile take, da sem samo gledal in jih vzel kot določeno izkušnjo. Na drugih je bilo že popolnoma drugače. Tudi izključiš določene stvari. Redkokateri športniki, ki so med favoriti za kolajne, se udeležijo obrobnih stvari. To je pač krutost vrhunskega športa. In kljub vsemu so olimpijske igre čudovit dogodek in višek v športni karieri.
V veliko disciplinah je na zimskih OI konkurenca slabša kot v svetovnem pokalu.
Lahko bi se reklo tudi tako. Toda tistih 40 najboljših je običajno na startu tudi na olimpijskih igrah. Avstrijcev sicer nimaš osem ampak štiri, še vseeno pa je konkurenca izjemna. Tvoj nastop mora biti za dober rezultat vrhunski.
Smučanje je v drugih državah povezano tudi s turizmom in razvojem regij. Denar se tudi prek tega vrača v šport. Pri nas se ne moreta dogovoriti niti dva hotela v Kranjski Gori.
To je pač zakonitost Slovenije. Ko sem deloval v alpskem odboru me je zmotilo premalo sodelovanja med klubi in regijami. Da ne govorim o povezavi s turizmom in žičničarji. Že klubi se težko povežejo, pa vemo, kakšne težave imajo. Trije majhni klubi, ki so geografsko precej blizu, a vsak bi imel svojega profesionalnega trenerja, vsak bi imel svoj kombi ... Veliko bolj racionalno bi bilo, če bi se povezovali. Tako na treningu glede zmanjševanja stroškov kot glede strokovnega povezovanja.
Torej bi moral nekdo na zvezi udariti po mizi?
To sem hotel jaz, ko sem bil tam. Toda načini odločanja so mlini, ki so zakoreninjeni, in potem ne gre. To je bil tudi eden od razlogov, da se izgubil motiv za delo na zvezi, čeprav sem startal zelo zagnano in sem hotel tako tudi nadaljevati. Če vsak teden sediš pet ur na nekih sejah, potem ... Moja ideja v strokovnem svetu je bila, da povežemo vse prave slovenske strokovnjake, nekaj časa je to delovalo, težko pa se je potem vse vključilo v delovanje zveze. V tistem času smo združili Gartnerja, Šmitka, Puhalja, predstavnike Fakultete za šport ... Ideja o strokovnem svetu je bila sicer zelo dobra, ampak izvajanje le-te je bilo precej težko.
Uroš Pavlovčič je dober, da vzgaja mlade ameriške smučarje. Zakaj ga ni pri nas? Je razlog samo denar?
Poglavitno je vsekakor plačilo. Ni pa vse. Gre tudi za to, kako neodvisno lahko nekdo dela in kakšni so pogoji za delo. Lahko imaš super plačo, a če nimaš organiziranega treninga, ne boš delal. Takrat ko sem bil vključen v delo zveze, sem opravil veliko pogovorov tudi s trenerji, ki delujejo v tujini. Ni bil razlog zgolj denar. Tisti, ki so res dobri, vedo, da za rezultat potrebujejo urejen sistem in ne samo plačo. Potrebujejo postavljen sistem, s pogoji in delovnimi sredstvi, ki so na voljo najboljšim na svetu. Če pa nimajo na voljo neke merilne naprave ali pa kamere, potem pač ne gre.
Ekipa Tine Maze?
Oni so dokaz, da se da narediti na drugačen način. In naredili so vrhunsko. To je eden izmed tisoč primerov, da jim je uspelo. Bilo je veliko poskusov v tujini in tudi pri nas, pa ni vedno šlo.
Ali vrhunski tekmovalec lahko psihološko pade v zasičenost in posledično v slabše rezultate?
Lahko. Zelo hitro se lahko stvari obrnejo v negativno smer ali pa v pozitivno. Posebej pri tako vrhunskih tekmovalcih. Tu je dovolj neka malenkost, ki povzroči verižno reakcijo in sproži proces, ko si ne zaupaš več. Za tekmovanje na tako vrhunski ravni, kot tekmuje Tina, mora biti vse res stoodstotno. Če ni, hitro lahko nastopi težava. Tina še vedno smuča na vrhunski ravni, res pa je, da ne prevladuje tako kot v lanski sezoni. Zelo hitro pa lahko gre nazaj na tisto raven, na kateri je bila v pretekli sezoni. In to je v Cortini že pokazala.
Je Tina kandidatka za olimpijske kolajne?
Zagotovo. Pri njej je velik plus to, da je kandidatka v vseh disciplinah. Če prideš na olimpijske igre z možnostjo, da osvojiš kolajno v petih disciplinah, ker si povsod v vrhu, je čisto nekaj drugega, kot če vse staviš na eno samo disciplino. To je popolnoma drugačen pristop. Upam, da bodo mirni in da bodo šli korak za korakom. Prepričan pa sem, da bodo znali narediti najboljše.
Kaj bo s slovenskim smučanjem, ko bo Mazejeva končala?
Zelo težko kaj napovedujem, zelo težko. Špekulirati je zelo nehvaležno. Tu ni samo Tina, tu je celotna generacija.
Nekateri prekmalu končajo smučarsko kariero.
Vsakega je škoda, saj jih nimamo veliko. In vedno manj jih prihaja od zadaj. Kljub vsemu sem prepričan, da imamo dobre smučarje. Lahko, da bo po Tini suša, ni pa nujno. Lahko bo eksplodiral kakšen drug. Ilka Štuhec je dokazano vrhunska smučarka, žal pa je bila njena kariera zaznamovana s poškodbami. To je pač stvar, ki spada k temu športu. Nekateri so rojeni pod srečno zvezdo, drugi ne. V Ilko še vedno verjamem in tudi v letošnji sezoni je dokazala, da je lahko zelo hitra. Kako je zadaj, pa bomo videli. Ne smemo zdaj gledati tiste, ki jih poznamo, ampak tiste, za katere še nismo slišali. Morda se bo kdo odločil tudi za individualni pristop.
Bi vi Andrei Massiju zaupali vodenje našega alpskega smučanja?
Massi je zagotovo velik strokovnjak na športnem področju. Predvsem njegovo znanje o telesni pripravi športnika je izjemno, kar je že dokazal pri Tini. Toda v ekipi aMaze je razmerje drugačno. Težko rečem, kako bi delovalo, če bi bil trener ekipe. Ima svoj način dela, ki je zagotovo dober, kako bi se to obneslo širše, v večji skupini, pa ne vem.
Kaj pa, če bi mu dali dve obetavni smučarki?
Mogoče bi bilo zelo dobro, ni pa nujno.
Koliko kolajn bo Slovenija osvojila v Sočiju v alpskem smučanju?
Upam, da dve. Tudi ena bi bila super. Slovenci moramo biti zadovoljni z vsakim odličjem. Majhni smo tudi glede na to, koliko denarja se obrača v drugih ekipah. Če pogledamo recimo hokej - en igralec kanadske reprezentance je vreden toliko kot naša celotna ekipa, če odštejem Anžeta Kopitarja.
Javnost je lani na svetovnem prvenstvu v Schladmingu od Tine zahtevala pet kolajn.
Vsaka kolajna je vredna velikega spoštovanja in nesmiselno je nekaj zahtevati. Toda javnost bo vedno imela velika pričakovanja, kar je navsezadnje tudi prav. Slovenci v nobenem segmentu nismo pred drugimi - ne v strokovnem smislu ne po denarju ne v širini ekipe. Žal je tako. Zahvalimo se lahko, da imamo nadarjene športnike, ki iz malo ustvarijo izjemno veliko.
Jure Košir še kdaj smučarski funkcionar?
Nikoli ne reci nikoli, dvomim pa, da sem tip športnega funkcionarja. Po moje sem bolj uspešen v operativnem delu. Morda v kakšen drugem času. Smučanje mi ogromno pomeni in bi z veseljem tudi kaj naredil, toda mogoče imam malce drugačne poglede na stvari kot kdo drug. V tem trenutku in bližnji prihodnosti se ne vidim kot vodilnega v našem smučanju.
