Po prvem dnevu, ki so ga izkoristili za pot, spoznavanje okolja in zbiranje prvih vtisov, so risi včeraj lahko normalno začeli tudi delati ali, kot je pred odhodom dejal vratar Robert Kristan, piliti zadnje detajle.
Z Lixom smo se pogovarjali večer pred odhodom v Rusijo, ko so se risi predstavili in poslovili od navijačev v Tivoliju na Dnevu slovenskega hokeja. Vesel je bil srečanja s soigralci, priznal je tudi, da so ga na trenutke prevzeli vznemirjenost, živčnost, nestrpnost. »Če povem po pravici, je adrenalin prisoten, priznam, me 'drži'. Zdaj je končno prišel ta dan. Komaj čakam, da se začne, da se nastanimo, ustalimo, da začnemo trenirati in seveda igrati. Vsi smo nestrpni, zdaj se čuti evforija. To je res nekaj najlepšega, kar se nam bo zgodilo,« je še enkrat izpostavil Robi in se še malo zadržal pri ponedeljkovem dogajanju v dvorani pod Rožnikom. Priznal je, da se kljub lahkotni naravi prireditve sam v celoti ni sprostil. »Ni tako zelo sproščeno, ker imamo vseeno že v mislih, kakšen dogodek je pred nami. Je pa bila to lepa stvar, s fanti se je vedno lepo dobiti in videti, hkrati je bil ta dogodek lepa uvertura za Soči. Malo smo se sprostili, a v glavah smo že vsi osredotočeni na igre,« je zatrdil naš sogovornik.
Rusija, Slovaška, Združene države so tekmeci, s katerimi bodo Slovenci v svoji skupini bili velike boje. Tako kot vsi naši oklepniki, tudi 30-letni Jeseničan ni izgubljal besed, ko je ta nanesla na kakovost nasprotnikov. »Vsi se zavedamo, kaj nas čaka,« je izustil in v istem dihu nadaljeval: »Ne bomo ponavljali želja, vse smo že razkrili. Cilj je zmaga, najraje bi videl, da bi ta prišla na četrti tekmi. Če pa se bo že prej kaj lepega zgodilo, pa še toliko boljše.«
Ko smo Roberta povprašali, če se česa še posebej veseli ob prihodu in v vsej izkušnji v Sočiju, je odkimal in dejal, da ne. »Vsi dogodki, kot je recimo tudi odprtje olimpijskih iger, so zelo naporni. Najbolj se veselim začetka, veselil bi se tudi zelo želene zmage. Te si neizmerno želim. To je bila moja skrita želja že dalj časa,« zdaj očitno to ni več.
Selektor Matjaž Kopitar je pred časom dejal, da bo Robert Kristan tudi na olimpijskem turnirju številka ena med našo vratarsko trojko, in čeprav nihče tega ni želel potrditi, je več kot samo verjeti, da bo Lix tisti, ki bo naslednji četrtek stal med vratnicama slovenskega gola in zaustavljal strele zbornaje komande. »O tem ne razmišljam, to odločitev prepuščam trenerju. Verjamem, da smo vsi trije v dobri formi. Kar zadeva vratarsko zasedbo, bo vsak od nas tako kot vedno dal svoj maksimum,« je zagotovil Kristan.
Dobre klubske predstave na Slovaškem, ki jih je nadgradil tudi s sedmimi shutouti v tej sezoni, so velik razlog za dobro počutje v njegovi koži. Tem besedam je prikimal. »Počutim se dobro, samozavest je na visoki ravni,« je kratko in jedrnato dejal: »Zdaj res samo še spilimo kakšne detajle za pripravo na težje tekmece v primerjavi s klubskimi tekmami in upam, da bo na koncu vse v najlepšem redu.«
Da sta vratar in njegova vloga najbolj ključna, če hoče moštvo priti do uspeha, je v hokeju jasno kot beli dan, tej odgovornosti, temu bremenu se slovenska triintridesetica še zdaleč ne izogiba. »Zavedam se te odgovornosti. Za zmago bo gotovo potrebna vrhunska predstava, potrebna bo sijajna dnevna forma in res veliko športne sreče. Vem, da bom moral obraniti vsaj 95 odstotkov strelov, da bom dal svoji ekipi možnost, da zmagamo katero od tekem. Verjamem, da sem tega sposoben,« je prepričan Robi, ki od sebe pričakuje veliko: »Na takem turnirju si ne smem privoščiti večje napake, in če bo tako, lahko pridemo do zmage.«
