SGP Tehnik je bil izbran na javnem razpisu, čeprav smo že takrat opozarjali na težave z neplačniki, ki jih je imelo to gradbeno podjetje. Gros zavrača očitke, da bi lahko deloval gospodarneje, saj je deloval po zakonu. Kljub vsemu verjame, da ne bo težav niti z evropskimi sredstvi niti z gradnjo centra v Planici.
Kaj pomenijo težave SGP Tehnika za gradnjo NC v Planici in črpanje evropskih sredstev?
Na voljo sta dve možnosti. Prva je ta, da bo nekdo od podizvajalcev primeren, da zadevo dokonča in ob tem izpolnjuje pogoje. Potem lahko sklenemo s podizvajalcem, ki bi bil pripravljen prevzeti dela, pogodbo pod enakimi pogoji, kot smo jo sklenili s Tehnikom. S tem, da to naredi nekdo drug, bi se morali strinjati še vsi ostali podizvajalci. Če pa takega ne bi našli, potem bi sledil nov razpis. Ker je šel Tehnik v stečaj, nam je zadevo precej olajšal, saj se zdaj natančno ve, v kakšnem položaju smo.
Nov razpis bi pomenil, da bi se nadaljevanje del spet zavleklo.
V najkrajšem mogočem času bi se razpis končal v dveh mesecih in pol. Če bi prišlo do procedur na revizijski komisiji, pa se lahko razvleče od treh mesecev do pol leta ali celo nekaj več. Nikoli pa ne veš, ali se bo kdo pritožil.
NC Planica je financiran s 15 odstotki državnih in 85 odstotki evropskih sredstev. Bi evropska sredstva zapadla?
Drži. Trenutno imamo sklenjeno pogodbo, da se sredstva porabijo v letu 2014. Finančna struktura pa se zaključi v letu 2015. Lahko bi dobili še dodatek k pogodbi, da bi se črpanje sredstev končalo v letu 2015.
Potem glede črpanja evropskih sredstev še ni težav?
V tem trenutku še ni kritično.
Kranjski klub ima skoraj 300.000 evrov dolga do podjetja SGP Tehnik. Ali ni bil zato Tehnik izbran za gradnjo v Planici, da bi morda pozabil na dolg v Kranju? Je bila to usluga kranjskemu klubu, katerega član ste?
Glede na to teorijo, bi vas vprašal drugače - ali bi vi, zato da bi dobili službo, vsak mesec nakazali 20 odstotkov provizije tistemu, ki vas je izbral?
Jaz ne bi. Kdo pa mogoče bi, če bi šlo za dovolj visok znesek.
Jaz mislim, da ne. Neumnost je pričakovati od Tehnika, ki je dobil posel na javnem razpisu, na kar bi se lahko drugi pritožili, da bi zaradi tega nekomu tretjemu odpustil dolg. Z nami, zavodom Planica, nima to nobene povezave, kot je ni med nami in kranjskim klubom.
Se pri teh stvareh, kot je Planica, počutite tudi osebno odgovornega, ne samo službeno?
Ko bo projekt končan, bi še vedno rad šel v Gostišče pri Žerjavu v Ratečah na kosilo in se z ljudmi pogovarjal o vremenu. Ne želim, da se me ljudje izogibajo. Meni mnenje ljudi, ki jih poznam, pomeni zelo veliko in ne bi rad umazal svojega imena.
Ali vse skupaj pomeni težave tudi za kandidaturo Planice za nordijsko SP leta 2019?
Za kandidaturo nič, ker se na tem objektu, na letalnici, ne bo dogajalo nič. Najlepše bi bilo seveda, če bi bilo podjetje SGP Tehnik ta dela sposobno nadaljevati in narediti vse skupaj do konca. Če bi delal nov podizvajalec in bi izgubili en mesec, potem bi bili še na varni strani. Do konca januarja se moramo odločiti, ali je nekdo sposoben dokončati dela ali ne, če bomo šli v nov razpis. Ne bomo čakali, da se stečajni upravitelj odloči, ali je Tehnik sposoben končati dela. Unovčili bi bančno garancijo in šli v nov razpis. Konec januarja je zadnji datum, da se o tem odločimo, da ujamemo letošnje poletje za gradbeno sezono.
Ste kot direktor zavoda edini odgovoren za te razpise?
Odgovorna oseba je samo ena, torej tista, ki podpisuje pogodbe. In to sem jaz. Imam pa nad seboj nadzorne elemente, od računskega sodišča do evropskih komisij. Slednje so že bile pri nas in za projekt Zdrav življenjski slog so revidirale 15 stvari in petnajstkrat je bilo vse v redu. Na to sem posebej ponosen. V zavodu imamo torej kar dobre reference, da znamo kaj narediti. Pri javnih razpisih pa imamo komisijo, ki posamezne ponudbe odpira, gleda in potem dela na projektih.
To je komisija, ki jo določi kdo?
Jaz osebno, taka so pravila oziroma poslovanje državnega zavoda.
Pisali smo že o tem, da je bil na razpisu za planiško velikanko izbran SGP Tehnik, vendar bi glede na razpisne pogoje lahko tudi vi osebno preverili podjetje. Že takrat so bile proti Tehniku vložene tožbe.
Vložene tožbe niso dobljene tožbe. Zakon o javnih naročilih je jasen in tu so pogoji, kdo lahko dela. Določamo pravila igre. Če veste, kako poslujejo gradbena podjetja v Sloveniji, potem se bo našla finančna družba, ki si bo vzela svojo dokaj visoko maržo in se potem prijavila na razpis. Dobili bomo nekonkurenčne cene in objekte, ki bodo še enkrat dražji kot sicer. Ne poznam finančne družbe, ki bi imela manjšo maržo kot 15 odstotkov vrednosti projekta. Ne poznam niti podjetja, ki bi šlo delat v Planico zaradi tega, ker ima rado šport ali ker je Planica narodnega pomena. Vsak v poslu seveda vidi svojo korist. V primeru, da bi zelo zaostrovali pogoje, bi na koncu prišel v poštev pri javnem razpisu le eden. In s tem bi dobili hišnega dobavitelja. Ponosen pa sem na to, da smo za vsak projekt izbrali drugega izvajalca. Tehnik je edini, ki se je pri letalnici pojavil v naših projektih dvakrat. Poleg tega so vsi nominirani podizvajalci sorazmerno poplačani skladno s situacijo. Velikokrat pa se zgodi, da so podizvajalci, dokler so v dobrih odnosih z glavnim izvajalcem, nekaj časa tiho, ko pa se zalomi, kličejo medije. Vsi podizvajalci morajo podpisati izjavo, da so seznanjeni z našimi cenami in našimi pogoji. Da bi morali kot investitorji nadzorovati še pravosodni sistem, pa bi pomenilo, da vzporedno gradimo še tožilstvo, sodstvo, Durs in še koga zraven. Fizično tega ne moremo. Preverimo do določene mere in želimo dobiti za sredstva, ki jih imamo, center, ki smo si ga zadali z idejno zasnovo.
So pogoji razpisa v redu? Bi moral podjetja, ki se javljajo na razpis, preveriti še kdo drug?
Včasih je moralo biti izdano revizijsko mnenje o resničnosti podatkov in stanju v podjetju, ki je kandidiralo na razpisu. Tudi za letalnico so še veljali ti pogoji, potem pa so to ukinili. Revizorji so takrat pisali mnenja. Imeli so vpogled v glavno knjigo podjetja in jamčili za določeno podjetje, vendar samo za obseg videnih podatkov. Kar pomeni, če so v podjetju kaj skrili, revizor za to ni več jamčil. Revizorji, ki vsako leto pregledujejo podjetja, lahko pregledajo le okoli deset odstotkov podatkov. Ne morejo pregledati celotnega podjetja. V naši državi je sistem naravnan tako, da ni institucije, ki bi lahko verodostojno jamčila za vsako podjetje. Lahko določiš zdravo in zelo bolno podjetje, vmes pa je megla, ki je lahko zelo varljiva. Če pa na razpisu nekoga zavrneš, te bo tožil, ker se ne ravnaš po zakonu o javnih naročilih, ker je recimo to podjetje izpolnjevalo pogoje, tudi če gre čez pol leta v stečaj.
Se vam zdi, da je zakon o javnih naročilih v redu, glede na to, da gre za davkoplačevalski denar?
Preveč je birokracije. Birokracije pa je zato toliko, ker nam državni organi ne zaupajo. Nimam nobenih težav, da me pregleduje državna protikorupcijska komisija ali urad za pranje denarja. Težave pa imam, ker mi država na eni strani ukaže, naj zmanjšam število zaposlenih, na drugi strani pa mi da še enkrat več birokratskih obveznosti, kaj vse moram poročati.
Je kranjski nacionalni panožni skakalni center že prišel pod okrilje Zavoda za šport RS Planica?
Nekateri res menijo, da bi morala kranjska skakalnica priti pod okrilje našega zavoda. Na svetu zavoda sem povedal, da se strinjam, če bomo razčistili to, kdo bo zagotavljal sredstva za delovanje centra. Ne bi rad, da slovenski klubi jutri zahtevajo, da lahko kranjski center uporabljajo brezplačno. Lahko, samo potem mi morajo ta sredstva zagotoviti iz proračuna. Zahteval sem, da se na ravni države, zveze in občine dogovorijo, kdo bo zagotavljal sredstva za delovanje. Če mi bodo rekli, naj oblikujem tržno ceno za to, da bom preživel, jo pač bom. V tem trenutku se bodo morali klub, občina in smučarska zveza odločiti, kako bo. Ne smem pa prihodkov iz Planice prenašati v Kranj, saj so tam evropska sredstva.
Ali bi lahko morebitni presežek porazdelili tako, da bi otroci trenirali zastonj?
To pa lahko dosežeš s cenovno politiko. Namen imamo ustanoviti, potem ko se bomo nehali ukvarjati z investicijami, nekakšno združenje, v katerem bo nekaj pomembnih podjetij, ki bodo podpirala slovenski nordijski šport. Sklenili bomo pogodbo s posameznimi sponzorji, kar bo sorazmerno znižalo vadnino. To bodo namenska sredstva, ko bo združenje neposredno plačalo stroške treniranja otrok vseh slovenskih klubov. Danes je tako, da ko klub ne zmore več plačevati treningov, potem pade vse na starše in posledično se zmanjša število treningov, kakovost športa pa gre navzdol.
Je tak objekt, kot je nordijski center Planica, sploh potreben in rentabilen v Planici? Zakaj malih skakalnic ne gradimo recimo v Mostecu ali drugih večjih mestih, kjer je veliko otrok?
Če bi imeli ta objekt, za katerega smo dobili tehnično dovoljenje pred dnevi, že prej, bi imeli danes v Planici 400 ljudi na treningu. Letos je v srednji Evropi mila zima in kličejo me klubski trenerji od vsepovsod, naj čim prej usposobimo male skakalnice, da bodo otroci lahko kje trenirali. Meni je kot poznavalcu skokov popolnoma jasno, da moraš imeti doma skakalnico, drugače nimaš kluba. To je začel že Bloudek s planiškimi šolami in takrat so v vsaki slovenski vasi zrasle skakalnice. Toda vsak klub gre na trening ali priprave drugam. Doslej smo denar nosili v Beljak ali Zakopane, zdaj pa ga bomo porabili doma. V vsakem primeru klubi trenirajo še nekje drugje. Veliko lažje pa je, če pride nekam, kjer je veliko število objektov in lahko trenerji delajo načrtno in strokovno z vsako skupino posebej. Prvenstveno pa je tukaj sneg, in če bi bil planiški center že zgrajen, bi imeli zasneženo od 15. decembra in otroci bi lahko že mesec dni trenirali.
Ali je za slovenski nordijski šport NC Planica življenjskega pomena?
Tujci so se nas začeli bati, ko so videli, kaj gradimo. Zavedajo se, saj so analizirali naše delo, da lahko Slovenija postane velesila, ker bo imela zelo dobre pogoje.
Ali bo NC Planica pod upravljanjem zavoda Planica tudi vnaprej?
Pet let po končanju del, tak je evropski predpis. Potem pa se bo država odločila, kako naprej. Center lahko tudi proda. Planico je zgradil OK Planica, ki je vsako leto nekaj vložil v infrastrukturo. Nikoli pa ni vložil toliko, da bi lahko govorili o pravem razvoju. Ker ni dovolj prihodkov od tekme. In skakalnica se je podrla. Glede Planice smo imeli srečo z ministrom Milanom Zverom. V bistvu se ni dobro zavedal vseh problemov in je pogumno stopil v odkup zemljišč. Takrat se je država odločila, da bo aktivno vstopila v ta projekt. Vse države po svetu, pa ne govorim na pamet, gradijo športno infrastrukturo kot javno dobro. Odloči se država ali lokalna skupnost in to naredi.
Kaj pa sistem zasebno-javnega partnerstva, ki tako dobro funkcionira recimo v Avstriji? Hotelirji dajejo denar za smučišča ali tekaške proge, pri nas pa v času tekme podražijo sobe.
V Ramsauu so naredili skakalnico tako, da so se hotelirji odpovedali turistični taksi. Toda to je bil občinski odlok, ki je bil obvezen. Vsi so morali pristopiti k temu. In občina zdaj pelje tekaško progo od penziona do penziona, od gostilne do gostilne, kjer se potem ustaviš na čaju, klobasi, tortici ali pivu. To je 140 kilometrov prog, ker so se odločili za tako strategijo. Pri nas pa imamo športno infrastrukturo ločeno od hotelov. Vsaka država ima pač različne zakone. V Avstriji je večina smučišč nad 1300 metri, pri nas pa v Triglavskem narodnem parku ne smeš graditi smučišč. Tako pač je.
