A devetindvajsetletni branilec je razširjeno rusko tekmovanje več kot dva meseca spremljal od daleč, zato je z medvedi prekinil pogodbo in se rade volje preselil v 140 kilometrov oddaljeno Ljubljano.
Na okolje se nizkorasel, a kompakten hokejist počasi privaja, kot nam je dejal, je bilo nekaj dni pred prihodom v našo prestolnico precej stresnih. V našem pogovoru je v smehu poudaril, da se na srečo stvari že umirjajo, da mu je mesto zelo všeč, da ga počasi spoznava ter se v njem občasno tudi izgublja.
Kenny pred svojo prvo pravo tekmo v sezoni z zmaji ni veliko treniral, je pa v četo Iva Jana prišel kot naročen, saj je nemudoma vskočil na mesto Nicka Rossa, ki je moral prisilno počivati dve tekmi. Prvega srečanja v dresu Ljubljančanov v ligi EBEL s Salzburgom si ne bo zapomnil kot prijetnega. »Visokega poraza si ne želiš. A značaj te slačilnice se je pokazal to nedeljo. Dobro smo se pobrali, kajne?« je z velikim nasmehom po zmagi nad Albo 19 uvodoma povedal oklepnik, ki je v dresu Medveščaka igral kar tri sezone in pol.
Nič samoumevno, nič zajamčeno
Pred srečanjem na Solnograškem MacAulay ni igral skoraj tri mesece, vendar pravi, da ni bil »rjast«. »V Zagrebu smo imeli zelo dobre, naporne treninge, kakovost igralcev je res na visoki ravni, kar mi je pomagalo, da sem vzdrževal pripravljenost, vendar je hkrati to drug svet v primerjavi z igranjem. Da, dolgo nisem igral in super je, ker sem takoj dobil veliko minutažo, ker vem, da se bom le s to vrnil v pravo igralsko formo,« je zatrdil Kenny, ki se kljub trdemu delu niti enkrat ni uvrstil v postavo modro-belih, čeprav je ob podpisu pogodbe res verjel, da bo dobil konkretno priložnost, toda ... »Nikoli ni nič samoumevno ali zajamčeno. Ekipo so okrepili z velikim številom branilcev, v taki je to nujno. To, da si nisem priboril mesta v ekipi, je tudi del tega posla. Še vedno bi lahko ostal v Zagrebu in samo treniral, a na koncu dneva hoče človek igrati in pri Olimpiji bom,« je pojasnil Kenny, ki Zagreba vseeno ni zapustil zelo razočaran. »Sem hokejist, igrati v ligi KHL bi bilo sijajno, a razumem položaj, in da klub v igro pošilja svoje najboljše može. Na žalost med njimi zame niso našli prostora,« je skomignil z rameni.
Da je ob neigranju težko najti motivacijo le za treniranje, je dobro spoznal na svoji koži: »Zelo težko je. Čeprav smo lahko srečni, da si kruh služimo z igranjem hokeja in večino časa na to ne gledamo kot na službo, je v mojem primeru postala služba. V glavi sem imel le, da moram ostati profesionalec, moram iti v dvorano in moram vsak dan kar se da trdo trenirati. To pa te potre.«
Na vprašanje, ali bi se, če bi vedel, da bodo stvari tako potekale, kot so, že prej odločil zamenjati klub, je rekel, da res ne ve. »Na to je težko odgovoriti. Pred meseci sem bil neverjetno srečen, ko so mi v Zagrebu ponudili novo pogodbo, in čeprav sem zdaj v Ljubljani, mi vodstvo Medveščaka ni zaprlo vrat. Še vedno se lahko vrnem, če me bodo potrebovali. Ostajam odprt za vse možnosti, vsak dan lahko prinese kaj novega,« je vedro nadaljeval hokejist, ki je s prihodom k Medveščaku sploh prvič prišel v Evropo. »Takrat sem se najbolj bal jezikovne ovire, a takoj, ko sem pristal na Hrvaškem, sem spoznal, da večina obvlada angleščino. Z ženo sva se odlično ustalila, tri leta je bil Zagreb najin dom. Vedno je težko zapustiti okolje, na katerega se tako navežeš,« je razložil in pripomnil, da je vseeno rade volje prišel v slovensko prestolnico.
Sanjal o javorjevem, oblekel kockastega
Pred prihodom v zmajevo gnezdo je bil v stiku z nekaterimi tujci pri Olimpiji. S Pascalom Morencyjem sta skupaj igrala pri medvedih, tudi ostale je približno poznal. »Naše poti so se v preteklosti že križale. Preden sem prišel v Ljubljano, je bila ena od glavnih stvari, na katero so me opozorili, kemija v slačilnici. Čeprav ekipi ne gre dobro, čeprav so časi tu zelo težki, je slačilnica ostala pozitivno nastrojena, kar sem že spoznal,« je pripovedoval naš sogovornik, ki smo ga povprašali, če se je kdaj že znašel v tako obupnem položaju, kot se je letos Olimpija. »Igral sem že v ekipah, kjer ni bilo veliko uspeha. V tem položaju je najbolj pomembno, da fantje držijo skupaj. Spremljal sem rezultate Olimpije, vedel sem, da so veliko tekem izgubili za gol ali dva, plošček se dvakrat narobe ali pa prav odbije in stvari se hitro lahko obrnejo na glavo,« je dejal diplomant univerze v Vermontu, kjer je končal študij ekonomije in menedžmenta.
Ko je postalo jasno, da bo Kenny prišel na Celovško 25, smo pisali o tem, da je na eni od avgustovskih prijateljskih tekem že nosil dres z zmajem na prsih. »Kdo bi si mislil, da ga bom spet,« se je zasmejal in dodal: »Če sem iskren, o tem nisem res razmišljal, je pa seveda takrat ta možnost še obstajala, saj sta si Medveščak in Olimpija prizadevala za sodelovanje. Če bi do njega prišlo, bi z veseljem že pred časom zaigral za Olimpijo,« je zatrdil tudi hrvaški reprezentant.
Pravi, da so praktično takoj, ko je prišel na Hrvaško, vprašali, če bi želel imeti tudi hrvaški potni list. Dejal je, zakaj pa ne. »Najbrž mi bo že za kaj služil,« se je svojega prvega odziva v smehu spomnil MacAulay, ki je za kockaste igral na dveh svetovnih prvenstvih in enih kvalifikacijah za olimpijske igre. »To je bila posebna izkušnja. Lani smo zmagali na SP in napredovali v višjo divizijo, kar je odlično. Super je. Seveda vsak otrok v Kanadi sanja, da bo nekega dne zaigral za kanadsko reprezentanco, a sem hitro spoznal, da moje sanje niso realne. A veste kaj, ne glede na to, da ne zastopam domovine, še vedno, ko oblečem hrvaški dres, čutim ponos, da lahko zastopam državo na mednarodni ravni,« je zatrdil Kanadčan, ki ga je, čeprav sprva začudena, ob tem podprla tudi družina: »Vse to so neke posebne izkušnje, prav v vseh pa uživam, kar je navsezadnje tudi najbolj pomembno,« je še zaključil zgovorni hokejist.
