Vse skupaj se je dogajalo v prijetnem alpskem hotelu pod ledenikom Rettenbach po enem najslabših veleslalomskih nastopov Mazejeve v zadnjih dveh letih. »Danes sem lahko angel. Oziroma v tem trenutku sem lahko angel, ko sem izbrana za ikono smučarskih čevljev Lange. Toda na smučišču sem vse kaj drugega kot angel. Kot vrhunska športnica ne morem biti angel in tudi nisem,« je na predstavitvi povedala Tina in potem še uro ali dve podpisovala plakate z njeno res lepo fotografijo.
Tini je vsaj na fotografiji uspelo, da je videti res angelsko (posneli so jo letos junija v Parizu, ko je bila na polfinalu Roland Garrosa), čeprav se zdi, da bi tudi sama kdaj pa kdaj najraje skočila iz kože, v kateri živi, in se predala tisti ženskosti, ki jo ima v sebi - preprosto si kot vsako dekle in žena želi, da bi bila ljubljena, oboževana, zaželena, da bi jo razvajali, da bi bila občudovana, da bi bila lepa ali pa da bi šla kot vsa dekleta ali žene njenih let na klepet s prijateljicami in se pogovarjala o povsem trivialnih rečeh. Tina si zagotovo želi, da bi bila v očeh ljudeh, ki so ji blizu, angel, čeprav je dovolj realistična, na njeno žalost ali srečo, da se zaveda tudi tega, da v tem trenutku za to ni čas.
Angel za tisti trenutek, preostali čas pa smučarka!
Tudi zato je Tina dejala, da je lahko angel za tisti trenutek, za tistih nekaj sekund, ves preostali čas pa je - smučarka. Oziroma to naj bi bila, pa ji v zadnjem času ne uspeva najboljše. Predvsem je bila pred in po prvi tekmi sezone zelo medijsko izpostavljena oseba, ki se je morala predajati stvarem, ki ji niso najljubše. Sicer se zaveda, da to mora storiti, ker je to del posla, ki ga opravlja, vendar je zdaj res na pravem preizkusu. Bolje rečeno, je bila. In ga ni opravila. Tina je padla na testu vzdržljivosti z mediji in sponzorji. Zagotovo pa je na tem testu padel tudi Andrea Massi. Ve, zelo dobro ve, kakšna je Tina, in bi moral predvideti, kako bo vse skupaj vplivalo nanjo. Ali jo je dovolj zaščitil? To vesta Tina in Andrea in na to vprašanje bosta morala odgovoriti sama.
Mazejeva ni zrasla v Vailu, v ameriškem okolju, kjer ti je v zibko položeno, da so mediji in sponzorji tisti, ki te naredijo za številko ena na svetu. Brez njih niti najboljši v svojem poslu ne pomeni nič. Tina je iz Črne, majhne vasice na Koroškem, kjer imajo en sam lokal, kjer živijo preprosti ljudje, ki so navajeni živeti sami s seboj in ne s televizijo CNN ali New York Timesom. To je bilo Tini položeno v zibelko, in ne slikanje z najboljšim igralcem golfa na svetu na njegovi mondeni jahti v marini v Miamiju.
Današnji svet pohlepa in hlastanja za uspehom ne priznava zasebnosti, ne priznava najboljših (in jih tudi ne nagradi s kupom denarja), če ti niso pripravljeni dati svoje ledvice za lep nasmeh na gala prireditvi v Monte Carlu. Krut in neizprosen je svet, v katerem te, ko mu ponudiš roko v pozdrav, ugriznejo v rame, vrat in ti iztrgajo drobovje, samo da bi nasitili pohlepno pošast, ki ji včasih rečemo tudi - zvezda današnjega dne.
Tina bi verjetno z veseljem ostala samo smučarka, če bi to lahko. Pa seveda ne more. To je nemogoče. Biti najboljši na svetu, do tal potolči ljubljenko sveta, ki vsak dan kaže, da je v bistvu najboljša na svetu, je breme, veliko breme. Premagati smučarsko »superwoman« je nekaj podobnega, kot če bi ZDA v tem trenutku odvzeli status velesile številka ena na svetu. Malce pretirano, toda za smučarski svet je bilo to to. In Tina dejansko ni imela druge poti kot te, ki jo je ubrala. Slabo je bilo to, da ne ona ne Andrea nista bila pripravljena na to. Ne, da nista vedela, kaj ju čaka, ampak nista vedela, kako bo to vplivalo na Tino. »Potrebujem mir, popoln mir. Za dva tedna moram oditi nekam, proč od vsega sveta in v miru trenirati. To je edino, kar si želim v tem trenutku,« je dejala Tina.
V bistvu si lahko predstavljate, kako daleč je najboljša smučarka na svetu od tistega, česar si v resnici želi v tem trenutku. Vsi, res vsi - sponzorji, mediji, navijači, njena družina, njena ekipa in tudi ona sama - si želijo, da bi bila še vedno (ali pa spet) najboljša na svetu. Da bi premagovala tekmice s tako lahkoto in prednostjo kot v pretekli sezoni. Toda nihče se ne zaveda, da si s tem v bistvu želi, da bi bila Tina stroj, teptalnik za sneg, ki bi vozil po belih strminah. In v bistvu si Tina globoko v sebi tudi ne želi biti teptalnik za sneg, ampak samo smučarka, najboljša smučarka na svetu, z vsemi napakami, ki jih ima, in z vsemi dobrimi stvarmi, ki jih pokaže z iskrenim nasmehom.
Tina bo še zmagovala!
In ne bojte se. Tina bo še zmagovala, kmalu in velikokrat. Še bo veselo prepevala Zdravljico in še bo delala premete tudi na olimpijskih igrah v Sočiju. Našla bo svoj mir, takoj ko bo našla svoj zavoj. Tisti zavoj, ki je bil na strmini ledenika Rettenbach takšen, kot je njena duša v tem trenutku - omahljiv in negotov. Ta zavoj bo na tekmi kmalu spet hudičevo dober, trd, neizprosen in nepremagljiv in ostro kot rezina meča se bo zarezal v sneg in tekmice. Ampak, samo na tekmi - ko bo Tina našla svoj mir, bo hudič na progi in angel ob tistih, ki so ob njej.
