Prva je bil superveleslalom, na katerem je takrat 15-letna Črnjanka osvojila 32. mesto in le za 49 stotink zgrešila prvo točko v svetovnem pokalu.
Tina si je svoj prvi nastop na najvišji ravni izborila na nekaterih tekmah FIS na začetku tiste zime, ko je že učinkovito opozorila na svoj talent in na tekmah premagovala tudi kar nekaj let starejša dekleta. Prvo odmevnejšo zmago je dosegla 29. novembra 1998, ko je v francoskem Val Thorensu slavila v veleslalomu, osem stotink sekunde pred štiri leta starejšo Francozinjo Manuello Silvestre. Od pozneje bolj uveljavljenih smučark je nastopila tudi Francozinja Sandrine Aubert, zmagovalka štirih slalomov svetovnega pokala, in zasedla 21. mesto. Dan pozneje je Tina na isti progi zasedla še drugo mesto, svojo kakovost pa je potrdila tudi 15. decembra istega leta na veleslalomu FIS v Mariboru. Na njem je zmagala Špela Pretnar pred Alenko Dovžan, Urško Hrovat in Tino Maze, ki je za zmagovalko zaostala le sekundo in 58 stotink, Natašo Bokal na petem mestu pa prehitela že za 95 stotink. S tem je prepričala tudi takratnega glavnega trenerja ženskih reprezentanc Jara Kalana, da je Tino uvrstil v ekipo.
Prvič in tudi zadnjič je bil v program mariborske Zlate lisice vključen tudi superveleslalom, ki bi ga smučarke morale odpeljati prav na novega leta dan. S tem namenom so tudi silvestrovale v šotoru ob progi, a so tekmo zaradi goste megle morali predstaviti. Tako so 2. januarja najprej že ob 9. uri izpeljali superveleslalom, ob 12. in 15. uri pa še oba veleslaloma. Na uvodni preizkušnji je zmagala Nemka Hilde Gerg pred rojakinjo Martino Ertl in Avstrijko Michaelo Dorfmeister. Od Slovenk sta do točk prismučali Mojca Suhadolc na 22. in Špela Bračun na 27. mestu, s čimer pa nista bili zadovoljni niti sami niti ljudje okoli njiju. Boljši vtis je pustila mlada Črnjanka, ki je tekmo končala na 32. mestu, prvo točko ob debiju v svetovnem pokalu pa je zgrešila za 49 stotink, za kolikor jo je prehitela Norvežanka Merete Fjeldavlie.
Pri Slovenski tiskovni agenciji so v zvezi s Tininim prvencem pred slabimi 15 leti zapisali: »Če sta najbolj izkušeni slovenski predstavnici nekoliko razočarali, pa je za slovensko smučanje toliko bolj razveseljiv rezultat 15-letne Črnjanke Tine Maze. V svojem prvem nastopu v svetovnem pokalu se je z visoko startno številko 60 uvrstila na 32. mesto, za točko je zaostala slabe pol sekunde. Najmlajša Slovenka je med drugim premagala Hrvatico Janico Kostelić, Norvežanko Trude Gimle, Francozinjo Florence Masnada ...«
Grašič: talent in klima
Prve uspehe v svetovnem pokalu je Tina začela dosegati pod vodstvom trenerja Pavla Grašiča, ki je žensko vrsto treniral med letoma 1999 in 2002. V sezoni 1999/2000 je v svetovnem pokalu startala na petih veleslalomih, v katerih je ostala brez točk, zato pa je v Limone Piemonteju in na Rogli dosegla prvi zmagi v evropskem pokalu. Že v začetku naslednje sezone je v Söldnu s 24. mestom osvojila tudi prve točke na tekmah najvišje ravni in se z desetim mestom v Mariboru tudi prvič znašla med deseterico. Že pred tem se je v Park Cityju v slalomu zavihtela na 15. mesto, kar je bila vse do sezone 2009/10 njena najboljša uvrstitev v tej disciplini.
Grašič, trener iz Križ pri Tržiču, se tako lasti pohvali, da je bil Tinin prvi trener v reprezentanci. Prav on jo je seznanil z vsemi pastmi, ki jih prinaša tekmovanje, kot je svetovni pokal. »Tina je tisto sezono (1999/2000) op. p.) najprej tekmovala v evropskem pokalu in si z dobrimi rezultati izborila mesto v ekipi A. Že v naslednji sezoni se je na tekmah serije Nor-Am v močni konkurenci začela uvrščati med prve tri in s tem dokazala, da je lahko konkurenčna tudi v svetovnem pokalu, kar je nato samo potrdila,« se njenih začetkov trener Grašič še vedno kar dobro spomni.
Pavel pravi, da je bil pri Tini že takrat viden potencial, da lahko postane ena od prihodnjih zmagovalk svetovnega pokala: »Da je res pravi talent, nisem opazil le jaz, ampak tudi drugi ljudje okoli mene. Bila je še neobdelan material, a njen pristop in inteligenca sta že nakazovala, da se bo, če ne bo poškodb, razvila v res vrhunsko smučarko. Imela pa je srečo, da je bilo z njo v ekipi že nekaj tekmovalk, ki so bile zadolžene za doseganje rezultatov, medtem ko je Tina svetovni pokal spoznavala bolj iz ozadja in nabirala izkušnje. Že v sezoni 2001/02 je bila nato prva slovenska veleslalomistka ter nastopila na OI 2002 v Salt Lake Cityju in tam zasedla 12. mesto. Ob ugodni klimi in konkurenci znotraj ekipe so bili solidni tudi finančni potenciali. Zlasti po tem, ko je Špela Pretnar osvojila mali kristalni globus v slalomu, je ekipa dobila dovolj finančnih sredstev za maksimalne priprave. To je bila zelo pozitivna baza za Tinin nadaljnji razvoj. Res pa je, da je pred dvajsetim letom material še premlad, saj marsikdo še nima izkušenj in še prav dobro ne ve, zakaj je tam.«
Dolgoletni trener v slovenskih ekipah nad Tino ni obupal niti med letoma 2006 in 2008, ko je zapadla v rezultatsko krizo. »Puške v koruzo nikoli ne gre metati. Takrat je bilo okoli nje precej negativnih mnenj, a je vse te negativne tendence dovolj dobro prebrodila. Vem, da je imela tudi nekaj osebnih težav, in ko so se te stvari uredile, je bila to osnova za nadaljnji skok,« danes razmišlja Pavel Grašič.
Vogrinec: Dober pokazatelj že pokal Topolino
Legenda slovenskega smučanja Tone Vogrinec je bil v tistem času še v vlogi direktorja reprezentanc, da je bil Tinin nastop leta 1999 na Pohorju tudi njen prvi, pa se ne spomni več. Spominja pa se, da je blestela že v pionirski konkurenci: »Generalno je veljalo in velja še danes, da so zmagovalci pionirskih tekem ter tekem za dečke in deklice na pomembnih mednarodnih tekmah, predvsem trofeji Topolino, ki je vsako leto mala olimpijada za dečke in deklice, potencialni kandidati za prvo deseterico v svetovnem pokalu. Pred leti sem delal analizo zgodovine članov prvih jakostnih skupin v slalomu in veleslalomu. Ugotovil sem, da jih je od petnajstih več kot deset že zmagalo na trofeji Topolino. Glede na to, da je Tina briljirala že na teh tekmah otrok in doma premagovala tudi fante, je bilo jasno, da je potencialni kandidat za najboljših deset na svetu. To se je potem tudi zgodilo. Kar se dogaja zadnjih nekaj let, je seveda smetana na torto.«
Tona, kot ga kličejo, pa vseeno priznava, da ni verjel, da bo Črnjanka v resnici kdaj tako dobra, kot je bila v zadnji sezoni. »Bil sem celo nekoliko nejevoljen, ko je Andrea Massi že predlani napovedoval boj za prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Sam pri sebi sem si rekel, naj je za božjo voljo s tem ne obremenjujejo, saj za to nima nobene možnosti, ampak naj gredo korak za korakom. Očitno sem se zmotil. Izkazalo se je, da je bilo pravilno imeti takšne visoke ambicije, saj so očitno ugotovili, da je to mogoče. To se je potem tudi dokazalo. Cela njena pot pa se je začela že v najmlajših kategorijah, ko je še nastopala kot pionirka iz Črne na Koroškem. Že takrat se je videlo, da je iz pravega testa.«
