Denarja je vedno premalo. Boste lahko v času izjemnih uspehov dodali še kakšen evro?
Zveza ni nekaj, kjer se imamo samo lepo. Ljudje, ki so tukaj, res trdo delajo. Ne rečem, da so vsi najboljši v svojem poslu, toda dela je res ogromno. Dnevno je to tak stres, da tisti, ki tega ne poskusi, tega ne more ne vedeti ne verjeti. To ni tako preprosto - športniki dosegajo vrhunske rezultate, potem pa denar v zvezo kar leti. Za vse se je treba boriti in hkrati paziti, da potem kakšni sponzorji ne zmanjšajo ali celo ukinejo podpore. Trenerji in vodstva posameznih panog si vedno želijo več denarja za svojo disciplino. Le malokrat pa jih zanima, kje ga bomo dobili. Večkrat le slišimo, da s takim denarjem ne morejo delati in ga potrebujejo še več. Vendar je treba tudi vedeti, da smo kot zveza finančno najmočnejši v Sloveniji in da nimamo malo sponzorskih sredstev. Nismo slabi v tem pogledu.
Imate največji proračun v Sloveniji in hkrati največji delež sponzorjev v proračunu.
Pri sedmih milijonih evrov (dobra dva milijona je prihodek planiške prireditve, ki je del SZS) imamo 65-odstotni sponzorski delež. To ni malo denarja. Precejšen delež sponzorjev je iz slovenskega gospodarstva. Proračuni posameznih disciplin so razdeljeni zelo natančno in so odvisni od višine zneskov sponzorjev, sredstev Fundacije in Ministrstva za šolstvo in šport. Le malokrat se razmišlja o ljudeh, ki delajo na zvezi. Brezpredmetno je govoriti o tem, da jih potrebujemo, saj bi se drugače vse ustavilo. Težko pa se pogovarjamo o nagrajevanju športnikov za njihove uspehe, če to ni že vnaprej določeno in predvideno v proračunu. Pogodbe s sponzorji so podpisane in jih tisti, ki dajejo denar, skoraj zagotovo ne bodo spreminjali sebi v škodo. V nordijski reprezentanci je vse skupaj kar dobro določeno in zapisano v pogodbah, morda tudi zato, ker sem dolga leta jaz vodil te stvari. Bonusi za športnike oziroma nagrajevanje je opredeljeno že pri podpisovanju sponzorskih pogodb. To je natančno določeno že na začetku sezone. V alpskem delu pa to ni nikoli delovalo in so sponzorske pogodbe podpisane brez dodatnih bonusov za tekmovalce. In zdaj ni nobenih možnosti, da bi se izplačale nagrade, saj preprosto alpsko smučanje nima vira, ki bi dal denar. Alpski del je zadnjih sedem let večkrat posloval negativno. Iluzorno je pričakovati, da bomo Tini dali ne vem kakšne nagrade za njene izjemne uspehe. Tega pač pogodbe z alpskimi sponzorji ne omogočajo. Ne moremo pa Tini dati nagrade od sredstev, ki jih je dalo na primer Gorenje za nordijce. Ne pride v poštev! Drugačno pa je nagrajevanje na tekmah za svetovni pokal. V vsaki disciplini je drugače, Fak dobi za zmago precej manj denarja kot Tina, Kranjec pa še manj. Imajo pa nordijci znotraj SZS zaradi dobrega trženja zadnjih let boljše urejeno, saj se točno ve, koliko je vredna vsaka točka, ki jo osvojijo v svetovnem pokalu. Res je vsaka disciplina zgodba zase. Zveza pa je tu, da poskuša vse skupaj servisirati in pridobiti še dodatne vire financiranja, ob tem ne smemo pozabiti, da ima SZS kot celota tudi nekaj mesečnih obveznosti iz naslova kreditov, najemnin ... Discipline znotraj zveze imajo svoje proračune in pač delajo s tem, kar imajo. Seveda bi tudi na zvezi radi, da bi imelo alpsko smučanje več denarja. To sem poudarjal že, ko sem bil direktor nordijskih reprezentanc. V nordijskih disciplinah je napis na čeladi v »lasti« discipline, zato so tudi proračuni nordijskih disciplin vedno večji od alpskih. Alpinci pa so to pustili tekmovalcem in nekateri zaslužijo res dobro na ta račun. Disciplina pa nima nič od tega. Zato ima alpsko smučanje nižji proračun od nordijskega in dvomim, da ga bo kdaj ujelo. In to zato, ker je tisto, kar je največ vredno - torej čelada, v lasti športnika.
Toda kljub osebnim sponzorjem si morajo potem smučarji sami plačati letalske vozovnice za poletne priprave v Južni Ameriki.
To je tipičen primer. Proračun je bil pač tako nizek. Trenerji, stroka so pri načrtih za novo sezono planirali več, kot je bil njihov proračun, torej so morali tekmovalci plačati letalske vozovnice, da se je vse izšlo. Sponzorji dajo toliko, kolikor pač dajo, in moram reči, da so vložki za slovenske razmere zelo dobri. Na našem trgu je pač alpsko smučanje toliko vredno. Na eni strani je Tina, ki je res vrhunska kvaliteta, na drugi strani pa je vse ostalo skupaj daleč od nje. Eni so manj daleč, drugi bolj daleč, ampak daleč so vsi. Proračun se seveda polni tudi iz državnega denarja. Slednje pa se deli na podlagi kategorizacije. In tudi tu se alpinci slabše odrežejo.
Skupna zmaga v svetovnem pokalu ali zlata kolajna na svetovnem prvenstvu? Za olimpijski komite oziroma kategorizacijo je jasno - zlato na SP.
To je športna politika. Kot poslovnež gledam samo deloma tako. Zame je dosežek, da si skupni zmagovalec, kar pomeni, da si bil dober na veliko tekmah. To pomeni, da smo sponzorjem velikokrat vračali in da se tekmovalec ni pojavil samo enkrat. Rok Benkovič je bil svetovni prvak in le še dvakrat med peterico. Pa mislim, da bi raje sedemkrat zmagal v svetovnem pokalu, kot pa bil enkrat svetovni prvak. Tudi finančno bi se mu bolj splačalo.
Imate na zvezi sploh predvidene denarne nagrade za uspešne tekmovalce?
Nordijci imajo to natančno urejeno. Če vsi osvojijo določeno število točk, so v določenem razredu in tako lahko rastejo naprej. In če si v najvišjem razredu, sponzorji po končani sezoni plačajo še določen dodaten bonus, ki je določen odstotek od fiksne pogodbe. Takoj se ve, kakšen denar bomo imeli, če bomo najboljši.
V alpskem smučanju ni tako?
Alpinci takih pogodb nimajo.
Ali lahko potem denar za nagrade vzamete iz skupnega proračuna in zmanjšate nekje drugje?
Lahko, ampak potem lahko disciplina že v planiranju pred sezono 'uniči' sama sebe. Toda vedeti je treba, da tudi Tine ne bi bilo, če ne bi bilo Bojana Križaja in Mateje Svet. Če ne bi bilo klubov, njenih staršev in mladinskih programov, ki so se financirali iz proračuna zveze. Danes, ko športniki zmagujejo, je vse njihovo. To meni ni logično. Mi smo to naredili. Zveza jim je to omogočila. Zveza jim je dala vso podporo, kombije, gume, denar za trenerje, ljudje so vstajali ob štirih zjutraj, da so jih vozili na letališče. Če je okvara, servis na vozilih, moraš avto peljati na servis, če moraš urediti vizume, zdravniško pomoč … Kdo bo to naredil, če ne ljudje na zvezi. Ko zmaguješ in imaš dobre pogodbe, pa je vse od tekmovalca. Zveza-sponzorji pa ves čas vlagajo vanj. Te stvari bo treba v prihodnosti urediti in doreči. Zveza bi morala imeti določene pravice pri tem, zato ker res vlaga v športnike. Res je tudi, da vlaga v veliko športnikov, a ni vedno pravega izkupička. Včasih ga ni zaradi slabe stroke, včasih zaradi športnika samega in včasih zaradi višje sile. Redki so, ki res vrnejo vse in še več. Toda vsem smo dali možnost. In tisti, ki poberejo smetano, bi se morali zavedati, da če nekaj vrnejo zvezi, bi zveza dala klubom in ti bodo lahko vzgajali nove šampione. Brez klubov ni nič. Če ne bo baze, pač smučanja ne bo.
Bili ste na Zlati lisici in videli smo, da ste se pogovarjali tudi s pomembnimi ljudmi iz gospodarstva. Se da še kaj narediti?
Tinini uspehi in uspehi ostalih športnikov nam odpirajo možnost, da lahko potrkamo na vsa vrata. Toda ne bom trkal na vrata, da bi dal posamezniku. Moram gledati na to, da bo imel šport širino. Če bomo uspeli dobiti še kaj dodatnega denarja, bomo naredili vse, da bi se proračuni za naslednjo sezono dvignili. In ne smemo pozabiti, da je treba pomagati bazi.
Klubi umirajo na obroke, ker ni več denarja ne pri starših ne pri lokalnih skupnostih.
Zagotovo je treba pomagati klubom. Toda če vprašaš stroko, ali lahko malo zmanjšamo proračune in pomagamo klubom, pa je takoj nasprotovanje, češ da se ne da delati niti s tem denarjem, ki ga imajo zdaj na voljo. Dejansko prideš tako daleč, da ne vidiš izhoda. Vsi bi radi več, toda brez baze ni niti Tine niti Robija niti ostalih. Nihče ni šel neposredno na zvezo, ampak so vsi začeli kot otroci v klubih.
Če bi odrezali Tino v slovenskem smučanju, bi imeli še Andreja Šporna in konec.
Moje mnenje oziroma kritika je, da tukaj nekaj ni v redu. Prišel sem sredi sezone in je skoraj nemogoče spreminjati stvari. Sem športnik in vem, da to ni v redu. Kot kaže, se ne dela dobro. Potenciali so bili, pa jih ni več. Izgubijo se. Tudi nordijci so imeli s tem težave, pa so kljub vsemu nekaj naredili z mladimi.
Je to povezano tudi s tem, da imajo nordijci kranjsko središče in Planico? Alpinci nimajo nobenega središča.
Nordijski del je v zadnjih desetih letih naredil velik korak. V Kranju sta tako šola kot center, zdaj pa nam je uspela še Planica. Nekaj težav vidim v tem, da ni izkoriščen štajerski bazen. To bi še bilo treba popraviti. Drugače pa ne sme noben jokati. To so osnovni pogoji in tisti, ki hočejo delati, so lahko dobri. Tudi če nimajo nič denarja, imajo v Sloveniji dobre pogoje.
Zakaj ni potem tudi alpskega panožnega središča?
Saj se dela. Trudimo se, da bomo še letos uredili center in poligon na Krvavcu. Alpsko smučanje je do zdaj spalo. Ne vem, zakaj. Če smo nordijci lahko pridobili državna sredstva, ne vem, zakaj jih niso alpinci. Šele lani so prišli do prvih sredstev, da se je začel urejati poligon na Krvavcu. Je kriva njihova neenotnost, kateri center ima prednost.
Torej se ne morejo ali se niso mogli dogovoriti med seboj?
Verjetno. Mi ne smemo voditi športne politike, ampak šport. Na zvezi pomagamo. Ne morem iti med alpince in reči, tako bo. Nisem najbolj pameten. Lahko jim samo rečem, da so sredstva taka, kot so. Ni pa mi všeč, da se bodo sredstva izgubila, ker ni rezultatov. Vem, kaj bodo naredili sponzorji. Ne pomaga, da je smučanje najbolj priljubljen slovenski šport. Morda bodo ostali zraven in denar zmanjšali za pol. Če se to zgodi, bo to ogromna razlika. Ampak spet bo razlika po disciplinah. Morda se nordijskemu delu ne bo poznalo nič, alpskemu pa veliko. Toda za to ni kriva zveza. Pri alpincih je velika težava, ker so pravice pri tekmovalcih, pa še težava je s kvaliteto, če seveda izvzamemo Tino. Proračun za treninge za Mazejevo tudi ni majhen in ga zveza plača. Petra Majdič je bila v podobnem položaju, pa se nikoli ni dalo toliko denarja za njene programe kot za Tinine.
Okoli 300.000 evrov?
Ne bi o številkah, ker je to poslovna skrivnost. Alpsko smučanje je tako ali tako drag šport, ki v začetku sloni na starših. Toda če bi tekmovalci dovolili skupnega sponzorja na čeladah in bi nekdo dal pol milijona, bi se proračun alpincev krepko povečal.
V alpskem delu je bil tudi odliv trenerjev velik. V zadnjih desetih letih jih je ogromno odšlo. Pri nordijcih je bila situacija obrnjena.
To je res škoda. Kaj so delali v zadnjih desetih letih, poznam le bežno. Ali so bile slabe plače, ali so te zamujale, ali so bili favorizirani posamezniki ... Ne vem. Toda na koncu je to pripeljalo sem, kjer smo zdaj. Alpsko smučanje ima veliko odprtih vprašanj. In če se v zelo kratkem času zgodba ne bo korenito spremenila, se alpskemu smučanju ne piše dobro. To polagam na srce tudi Tini Maze, ki je najboljša na svetu. Upam, da ji ni vseeno, kaj bo z našim alpskim smučanjem v prihodnosti. To je njen šport. Čez pet let, ko bo nehala, ji bo gotovo težko, če ne bo nikogar več. Kaj narediti? Ali naj se bolj vključi v skupno zgodbo ali pomagati pri sponzorjih? Ne vem. Treba je nekaj premakniti.
V tej sezoni ni bilo težav, da se Tina ne bi udeleževala sponzorskih snemanj zveze.
To drži. Toda po sezoni bo velik pritisk sponzorjev. Vsi bi jo seveda radi imeli. Če bo ona odigrala pozitivno zgodbo, bomo sponzorje obdržali, če ne, pa težko. Ona je prva zvezda. Seveda vsi hočejo imeti njo in ne tistega, ki je deseti. Samo prvega.
Tina je trenutno res svetovna zvezda.
Taki rezultati, kot jih imam letos Tina, so neverjetni in si res zasluži medijsko odmevnost, ki je je deležna. To so res presežki.
Kako ste videli lisico z vso to evforijo? Nekaj podobnega je le še v Planici.
Vseeno je to treba ločiti. Poleti in zgodba o tem so zanimivi, tudi če naši niso povsem pri vrhu. To pač ljudje hočejo doživeti. To je že neke vrste romanje, ki traja že 50 let. V Mariboru pa se je pokazalo, kako pomembna je uspešnost slovenskega športnika. Tipično za alpski šport. Če res ne bo kvalitetnega posameznika, bodo tudi organizatorji tenko piskali. Hvalabogu, da se je zgodilo to s Tino, organizatorjem je bilo precej lažje. In tu vidimo, kako pomembno je, da so vsi povezani - zveza, organizatorji tekem, tekmovalci ... Če bomo govorili, da je dobro, če imamo enega v finalu ... No, to v Sloveniji ne bo privabilo nikogar. Jasno je, da je treba zmagovati. Že nekoč sem govoril trenerjem skakalcev, da je vse, kar je manj od osmega mesta, premalo. Imeti na tekmi med osmerico svojega tekmovalca, je tisto, kar nekako zadovolji naše apetite. 12. ali 13. mesto je žal premalo. To nikogar ne zanima. In zdaj se nam dogajajo uspehi. Za vedno lahko utihnejo tisti, ki govorijo, da mi ne moremo narediti zmagovalcev. Tisti, ki to govori, ni zrel za posel trenerja ali šefa stroke. Tako visoko smo in upam, da bomo tu ostali čim dlje ...
