In tudi ali pa predvsem zato ima pričujoče povabilo na kavo poseben namen, pravzaprav je to bolj povabilo k dobrodelni dražbi, s katero želijo Nešovi prijatelji zbrati sredstva za njegovo zdravljenje v Braziliji.
Športni multipraktik bi bil res morda še najboljši opis. Od rokometa je zajadral v atletiko, pa nato v odbojko in na koncu nazaj k prvinski ljubezni - rokometu. »Igra rokometa je sicer zelo minljiva stvar, nekaj časa se je učiš, potem jo igraš, nato ti za vse življenje ostane v krvi.« Vedno je šel na polno, vsako tekmo, vsak trening, rokometnim ljubiteljem je ostal v spominu predvsem kot nepopustljiv borec na šestmetrski črti in obrambni specialist. Iz tistih časov je avtorju tega članka v spominu ostal naslov iz takrat še tednika Ekipa. Tudi NBA še nisem prečrtal oziroma nekaj podobnega. »Noben šport mi ni bil tuj, s čimerkoli sem se ukvarjal, sem se ukvarjal tako, kot nasploh gledam na šport. Na polno ali pa nič. V športu ni preteklega dela, vsaka tekma, vsak trening je novo dokazovanje. To zahtevam tudi od svojih fantov, ki jih zdaj treniram. Zato sem takrat v šali dejal, da če bi me povabili v NBA, bi se tam poskušal odzvati na najboljši način. Morda zveni smešno, a dejansko sem si takrat tako predstavljal.«
Zdaj je invalid, trikrat so mu že operirali hrbtenico, a bolečina ostaja del vsakdanjika, gibanje pa je izjemno oteženo. Kot pravi, mu je šport dal mnogo, vzel pa zdravje. »Lahko bi rekel, da je šport rdeča nit skozi moje življenje, zelo sem mu hvaležen ne glede na to, kakšen davek z obrestmi vred sem plačal. Navkljub zdravstvenim težavam sem mu hvaležen, da me je naredil takšnega, kot sem, prek njega sem spoznal ogromno ljudi, takšnih ali drugačnih. Šport je res nekaj več kot pa le preganjanje žoge po igrišču,« meni zdaj 47-letni Nenad.
Vse se je začelo tam nekje v sedmem, osmem razredu osnovne šole. Najprej z rokometno žogo, a kmalu ga je odneslo v atletske vode, kjer je v močne roke dobil neprimerno težje »žoge«. Kroglo, usnjeno žogico in tudi kopje. Dobro mu je šlo, postal je mladinski reprezentant v suvanju krogle, njegov rival je bil med drugim Vladimir Kevo, nekdanji trener Primoža Kozmusa. »Po šestih letih sem se preusmeril v odbojko, tudi tu sem bil relativno uspešen, igral solidno za Celje v prvi slovenski ligi, potem pa sem se v začetku devetdesetih na pobudo Silvia Ivandije in Adnana Jašarevića priključil pripravam Celja, ki se je takrat pripravljalo na kvalifikacije za prvo jugoslovansko ligo.«
Za Celje na uradni tekmi ni nikoli zaigral, ne takrat, ne pozneje, se je pa na priporočilo prijatelja Antona Medveda odpravil v trboveljski Rudar, kar je bil pri 25. letih njegov prvi pravi klub. Polprofesionalno, v vsej svoji karieri namreč ni bil nikoli profesionalec, saj je vedno hkrati delal še v Cinkarni Celje, v kateri še danes dela po štiri ure. Kot domačinu, Celjanu, je ostal celjski dres neuresničen sen, čeprav mu je bil predvsem leta 2000 zelo blizu. »Res je, Celje je bil verjetno imperativ za vsakega rokometaša, tako za slovenskega in tudi, sploh v tistih časih, evropskega. To je stvar ponosa, to je, kot da bi španskega nogometaša vprašali, če bi si štel v ponos igranje za Barcelono ali Real. Takrat so v rokometu tako obravnavali Celje. Tudi takrat je bila tu tujina, a si si jo težko zamislil, sploh jaz, ki sem delal še v Cinkarni in sem si težko predstavljal, da bi vse skupaj zaklenil in pustil za sabo.« Šestnajst let je igral v prvi slovenski ligi, v Rudarju, Trimu in Dobovi, leta 1993 si je pri 27. letih prvič nadel reprezentančni dres in ga nosil nadaljnjih šest let. Od brona na sredozemskih igrah v Montpellieru leta 1993 pa vse do leta 1999 in Veszprema, ko si je Slovenija na račun Madžarske izborila mesto na EP 2000. Evropsko prvenstvo, ki v marsičem predstavlja mejnik slovenskega rokometa, je minilo brez njega.
Najbrž še enkrat
Ne obžaluje veliko stvari, morda še najbolj to, da ga v dresu z državnim grbom nista videla igrati starša, njegovih uspehov nista dočakala. »Mama mi je umrla pri devetnajstih letih, imela je raka na dojki, oče je umrl leta 1995 za rakom na pljučih. Rekel bi, da sta bila neka nesrečna kombinacija bivših Jugoslovanov. Ljudi, ki so težko sprejeli novo ureditev. Oba sta bila borca, navadna delavca, mama bi bila bolj ponosna, oče navzven ni izražal čustev, ni me velikokrat objel, nikoli pohvalil, čeprav vem, da je bil globoko v sebi blazno ponosen. A moj šport je bil zanj kot konjiček, nikoli ni delal poudarkov na tem, kaj sem dosegal v atletiki in pozneje v rokometu.«
Pravi, da sta mu v zibko položila borbenost, vztrajnost in voljo in da bi v tej luči težko karkoli spremenil, tudi če bi lahko še enkrat prehodil to pot. Navkljub hudim posledicam, ki jih je pustila na njegovem telesu. »Verjetno bi z današnjo glavo delal malenkostno bolj pametno. Čeprav ... Ne vem, če pomislim na leta, ko sem jemal po dva ketonala za trening in tri za tekmo, zato da sem jo lahko odigral, potem pa naslednja dva dneva preležal v postelji, da sem se lahko v torek priključil treningom ... Ne vem, verjetno bi delal isto. Človek je, kakršen je, težko gre iz svojih okvirjev, vse je odvisno od vzgoje, genov ... Lahko je zdaj biti pameten in reči, da se po tisti prvi operaciji ne bi več ukvarjal s športom. Če bi lahko takrat razmišljal z današnjo glavo, če bi mi takrat kdo rekel, čuj, takšen pa takšen boš, dajal boš intervju zato, da ti bodo ljudje pomagali, bi morda takrat rekel ne, hvala, ni vredno. Čeprav ne verjamem, takrat mi je bil imperativ, da oblečem dres z državnim grbom, v ponos mi je bilo biti med dvanajsterico, ki je lahko v svoji branži nosila dres z državnim grbom. Bil bi strašno vesel, če bi lahko moja pokojna mama in oče to videla, ne vem, mogoče bom pa nekoč ponosen, ko bodo moja sinova in pa bogdaj vnuki videli, da sem nekoč predstavljal državo v določenem športu.«
Ni predaje
Prvo operacijo je prestal že leta 1989, drugo leta 1995 in tretjo ter do zdaj zadnjo leta 2008, a zadnjih sedem let je bolečina njegova zvesta spremljevalka. Najhujša, najbolj temačna leta so sicer nastopila neposredno po koncu igralske kariere, ko je športne copate obesil na klin, je namreč zapadel v depresijo. Pogost pojav pri športnikih, a ker se ni mogel počasi ohlajevati od športa, ampak je moral zaradi zdravstvenih težav čez noč presekati, je bilo vse skupaj še toliko huje. »Vsak dan trening, vsako soboto tekma, vse to me je polnilo z adrenalinom, ko pa se po tridesetih letih prenehaš ukvarjati s športom, je huje, kot da narkomanu vzameš drogo. Potem so se začeli kopičiti še drugi življenjski problemi, nisem smel trenirati, ker nisem imel trenerskih izpitov, nisem vedel, kaj početi, ukradli so mi avtomobil, ločil sem se, sin mi je zbolel, prijatelji so me zapustili in potem me je udarila depresija. In to močno. Nisem niti dobro vedel, kaj pomeni ta beseda, depresija. Bežal sem od doma, bal sem se, da me bo izdalo srce in me bodo sosedi našli na stopnišču, deset mesecev sem spal po petnajst minut na noč, mislil sem pustiti službo ... Ko te vse to zadane, ko se ne poznaš takšnega, ko se ti zdi, da ti bo srce počilo, ko te začne grabiti panika, ko bežiš od ljudi in se umikaš v samoto ... Tako, kot je to težko, tako je zanimivo, če se ti uspe izvleči iz tega. Od tega, da prvič samega sebe prepričaš, da boš obiskal psihiatra, da ti odpre določene predale, v katere sicer sploh ne gledaš. Poznate tisto o kozarcu, ki je lahko na pol prazen ali pa na pol poln? Če so te prijatelji zapustili, se vprašaš, ali so to sploh bili prijatelji. Če so ti ukradli avtomobil, se vprašaš, kaj pa če obstaja višji načrt, da se ti ne bi v njem kaj zgodilo. Glej pozitivno, kar je seveda zelo težko. Trening s samim sabo je hujši, kot pa je vseh trideset in še nekaj let treniranja mojega kateregakoli športa. Tako težko je spoznati samega sebe, še ko umremo, se ne poznamo povsem, kakšni smo in česa vsega sta sposobna naša glava in naše telo. Zelo zanimive stvari, ko se enkrat ozreš nazaj,« se je na tiste težke čase ozrl Nenad.
Zdaj navkljub bolezni na svet gleda pozitivno, v slogu tistega ni predaje, kozarec je vseskozi na pol poln. »Nikoli se ne smeš predati. Če se predaš, nisi športnik, nisi človek. Ne rečem, da te dogodki v življenju ne morejo pripeljati v takšen položaj, da si rečeš, zdaj imam pa vsega dovolj. A šport me je naučil, da nikoli ni predaje. Vedno, vedno obstaja pot oziroma luč na koncu tunela. Sveti že zaradi mene samega, zaradi mojih otrok, zaradi razumevajoče žene, sploh pa navsezadnje splača se in lepo je živeti. Ko gledaš, kako otroci, ki so navsezadnje cilj vsakega življenja, odraščajo.« Stojaković ima iz prvega zakona sina Vanjo, ki je star 21 let in se je nekaj časa ukvarjal z rokometom, v drugem zakonu se mu je rodil sin Luka, ki danes šteje tri leta. Tudi z bivšo ženo sta ostala v dobrih odnosih, saj, kot pravi sam, nista pomembna onadva, ampak skupek njune ljubezni - sin. Vse to ga žene dalje, drži pokonci, da ne razmišlja o bolezni. »Bolezen je kot črna točka na beli steni. In ko se poskušaš čim bolj oddaljiti od te črne točke, več bele stene vidiš. Na koncu se lahko oddaljiš tako daleč, da je ta črna točka komaj vidna in vidiš le še belo steno. In ta bela stena je poleg družine in prijateljev tudi šport.« Da se oddaljuje od te črne točke in bolezni, ki pa je vsakodnevno prisotna.
Bolečina ...
Bolečina je konstantna že vrsto let. Začela se je v nartu leve noge, potem pa se razširila nekje do pasu. Medicinski izraz je delna parapareza oziroma delna paraplegija, nenehno prisotna bolečina, ki se pojavlja v obliki mravljinčenja. Ima poškodovan centralni in periferni živčni sistem, centralni pomeni, da nima ravnotežja in koordinacije, periferni pa da ne zazna dotikov, uščipov, božanja, prav tako ne zazna ne mraza, ne toplote. Štiriindvajseturna kronična bolečina, od takrat, ko vstane, pa do takrat, ko leže k počitku. »Edino, ko pogoltneš prgišče tablet, takrat ti je fino,« skozi smeh pravi vedno vedri Stojaković in dodaja, da je bolečino težko odmisliti. Sploh tisto v glavi. »Telesno bolečino se lahko odžene s tabletami. Psihična bolečina, ko ne smeš spustiti triletnega otroka, saj veš, da ga ne boš ujel, ko si ne moreš nadeti hlačnice, ko težko stisneš sklopko, ko po stopnicah namesto desetih sekund hodiš pet minut, je večji problem. Glava je največji problem, če bi se v glavi zmogel sprijazniti, da si tak in da se sprejmeš takšnega ter živiš dalje ... Poješ tablete, dan, dva si sproščen, a psiha te vseskozi razjeda.«
Vseskozi ponavlja, da še zdaleč ni edini, še manj pa največji revež, kot da bi imel slabo vest ob dobrodelni akciji in dobrih ljudeh, ki mu želijo omagati. Ne želi, ne mara (samo)pomilovanja. »To te razjeda, te stvari težko deliš z nekom, saj ne bi bil rad breme. Sam sebi sem breme, če delam breme še drugim, bodo vsi drugi čutili to utež. Tudi pogovarjati se mi je težko o tem. Spomnim se besed mame, ko je umirala in je prijateljicam dejala: Če ste se prišle pogovarjati o moji bolezni, potem lahko kar odidete. Vsak te vedno najprej vpraša, kako si, in vedno znova se vračaš v svojo zgodbo in svojo bolezen. Težko se normalno pogovarjaš o vsakdanjih stvareh. Vedno te vračajo nazaj, ti pa bi bil rad tak, kot si bil prej. 'Zezanje', 'zafrkavanje', da kaj spijemo, rečemo kakšno o rokometu ... Tako pa te vedno nekdo opozori, da si bolan. Če bi lahko normalno hodil, kar pa je nemogoče v mojem primeru, bi se verjetno pogovarjal o čem drugem, tako pa ...«
... in upanje
Zadnja diagnoza je vtekanje možganske tekočine v hrbtenjačni živec na področju prsi. Novi operativni poseg bi bil tvegan, obstaja določen odstotek možnosti, da bi pristal na invalidskem vozičku, hromost pa se lahko pojavi tudi, če se ne odloči za operacijo. In tako se je Stojaković, ki sicer nikakor ne želi omalovaževati uradne medicine, odločil za alternativno zdravljenje v Braziliji. »Vredno je poskusiti nekaj, preden se vrnem k medicini, ki mi trenutno napoveduje, da obstoja delček možnosti, da postanem nepokreten.« Zato alternativa, zato Brazilija, a poti in nekaj tedenskega bivanja v Južni Ameriki si ob skromnih dohodkih ne more privoščiti. In tu nastopi lepši, pravzaprav najlepši del te zgodbe.
Na pobudo prijateljev, v prvi vrsti Dragane Jusupović, je stekla dobrodelna akcija, v kateri bodo na dražbo dali številne drese in športne artikle. Odziv ljudi, športnikov, prijateljev, znanih in malo manj znanih, z vseh koncev zemeljske oble pa je izjemen, pravzaprav navdušujoč. Od velikega Titija Omeyerja, Nikole Karabatića, Kirila Lazarova, Sergeja Rutenke do kopice slovenskih rokometašev, odbojkarjev in nogometašev, pa do njegovih kadetov iz Velenja. In pisma, ki ga v celoti objavljamo v okvirju in ki mu morda pomeni celo največ. »To je več od vsake kolajne, to je več od tistega brona, ki mi ga je Juan Antonio Samaranch leta 1993 obesil okoli vratu. To je težko, tega se ne da kupiti. To ti pove, da si v redu, morda ne kot trener, ampak da te imajo radi kot človeka.«
Pravi, da vseh ljudi, ki smo mu pomagali, nima smisla naštevati, saj bi zagotovo katerega pozabil, tega pa nikakor ne želi, je pa vseeno izpostavil slovensko nogometno reprezentanco in prijatelja Miša Brečka, ki se je močno angažiral v tej smeri. Ganjenosti, ko so se med drugim odzvali ljudje, ki so morda sploh prvič slišali zanj, od recimo Jureta Koširja ali pa Omeyerja, ne zna popisati. »To je občutek, ki se ga ne da opisati. Tako kot sem bil pozabljen leta 1999 oziroma za EP 2000, tako mi je zdaj toplo pri srcu. Občutek, ko ti privrejo solze v oči. V športu se dogajajo stvari, ko te pozabijo. Vem, da vsakega človeka ob določenih trenutkih trepljajo po rami in po navadi je to takrat, ko te potrebujejo. Ampak zdaj sem v tej akciji dobil tudi drugačen občutek, da kljub vsemu nisi pozabljen.«
V Brazilijo odhaja sredi januarja. »Vračam se osmega, devetega februarja, upam, da tako zdrav, da vas bom lahko povabil na kakšen tek, odbojko ali pa košarko ena na ena.« Tudi NBA še ni prečrtal.
