Še več, Izolan je trenutno gotovo eden najboljših, če ne celo najboljši slovenski odbojkar. V preteklosti je bil član ACH Volleyja, zadnja štiri leta pa se dokazuje onkraj meja naše domovine. Profesionalna pot ga je najprej vodila v Grčijo, nato na Poljsko, za njim pa je odlična sezona v Italiji, ki velja za odbojkarsko velesilo. Kljub njej se je odločil sprejeti nov izziv, zato se je pred začetkom nove preselil v Južno Korejo. To, da je postal član tamkajšnjega kluba Hyundai Capital Skywalkers, ki ima svoje domovanje v Cheonanu, je za marsikoga predstavljalo veliko presenečenje. Čeprav gre za povsem drug svet, se je Mitja odlično znašel tudi na Daljnem vzhodu.
Kako ste se navadili na življenje v Južni Koreji?
Rekel bi, da sem se dobro navadil na tukajšnje življenje. Zdaj so mi vse stvari že vsakdanje, nimam nobenih težav. Sicer je ogromna razlika v kulturi. V Južni Koreji vse temelji na spoštovanju starejših in od tu se gradi naprej.
Doslej ste igrali v Grčiji, na Poljskem, v Italiji in zdaj v Južni Koreji. Kje se najbolje počutite?
Najbolje sem se počutil v Italiji, ker je blizu doma. Imeli smo dosti obiskov (on in družina, op. p.), vedno je bilo kaj za početi, tudi jezik obvladamo. Na drugem mestu pa je že Južna Koreja. Tega pred prihodom nisem pričakoval, ampak smo se res dobro privadili na tukajšnje življenje in se odlično počutimo.
Ste imeli morda na začetku kakšne težave s komunikacijo?
V klubu nimam težav s komunikacijo, ker imam prevajalca, ki je ves čas z menoj in mi zadeve prevaja v angleščino. Težava zna nastopiti, ko se kam odpravimo brez njega, saj malo ljudi govori angleško. V tem primeru si pomagamo z rokami in podobno. Če pa se res ne da zmeniti, pa po telefonu pokličem prevajalca in se on dogovori. (smeh)
Z angleščino se torej v Južni Koreji ne da normalno sporazumevati?
Starejši ljudje angleščine ne znajo, mlajši bolje. Vendar pa je veliko takih, ki jih je sram govoriti, čeprav znajo jezik. Tudi na splošno so Korejci malo zaprt narod.
Že obvladate kaj korejščine?
Ne, ne, samo osnovne pozdrave in kakšno kletvico. Teh se tako ali tako povsod najprej naučiš. (smeh)
Kakšno mesto je Yongin?
Yongin je približno štirideset kilometrov oddaljen od Seula. Je zelo razpotegnjen, je približno tak, kot da bi bil sestavljen iz več manjših mest. Sicer je velik, ampak če ga primerjam s Seulom, je slednji povsem drug svet.
Kje živite?
Približno pet kilometrov smo oddaljeni od centra mesta.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živimo v bloku, ki je za čuda samo štirinadstropen. (smeh)
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Stanovanje mi je priskrbel klub, ki plačuje tudi najemnino.
V kako velikem stanovanju živite in koliko približno znaša najemnina zanj?
Stanovanje je veliko 110 kvadratnih metrov in je res prostorno. Kar zadeva višino najemnine, pa ne bi vedel, koliko znaša. Vem samo, da je mesečni račun za plin okoli sto petdeset do dvesto evrov.
Je kdo od vaših soigralcev tudi vaš sosed?
Vsi igralci živijo v klubski bazi, v kompleksu, kjer so telovadnica, menza, fitnes, tam imajo tudi svoje sobe. To je približno pet kilometrov od mene. Tam so praktično zaprti šest mesecev, kar ni praksa samo v mojem klubu, ampak v vseh klubih in tudi v vseh športih. Tujci, ki imamo s seboj družino, imamo malo drugačen status, živimo posebej. Če bi bil sam, bi živel v klubski bazi.
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
V mestu, kjer igramo, v Cheonanu, ki je oddaljeno približno osemdeset kilometrov, me ljudje kar prepoznajo. Sicer se tam ne zadržujemo veliko, samo, kadar so tekme in dan prej. Tu me občasno kdo prepozna. Se je pa tudi že zgodilo, da me je prepoznal kakšen navijač sredi Seula. Odbojka je v Južni Koreji zelo popularen šport. Vsaka tekma je na televiziji, predvajajo jih vsak dan. Drugače pa je na prvem mestu po popularnosti bejzbol, za njim so košarka, odbojka in nogomet. Slednji je svoj vrhunec doživel, ko je država skupaj z Japonsko organizirala svetovno prvenstvo. Njegova zdajšnja popularnost pa je v mejah normale.
Kako dobro Korejci poznajo Slovenijo?
Zdaj malo boljše, ker igram tu, prej pa nič. (smeh)
Imate na razpolago klubski avto?
Da, imam klubski avto.
So vas že kdaj ustavili policaji?
Ne, niso.
Kakšen je promet v Južni Koreji in kakšni vozniki so Korejci?
Korejcev ne bi označil za dobre voznike. Največji problem jim predstavlja parkiranje. Ampak na srečo imajo v avtomobilih kamere in drugo pomoč za to. V najhujšem primeru celo koga pokličejo, da namesto njih parkira avto. Drugače se kar držijo prometnih predpisov, mislim, da so kazni dokaj visoke. Kar zadeva promet, zna biti gneča na cesti neizmerna. Na primer pot v Seul, ki je oddaljen štirideset kilometrov, lahko traja 35 minut, lahko pa se voziš tudi uro in pol. Najbolj se splača peljati s podzemno železnico, ampak od tu do Seula je ni. Treba se je odpeljati približno dvajset kilometrov stran, tam pustiti avto in se vkrcati na metro. Drugače pa se je pametno voziti z avtobusom, saj imajo ti na cesti svoj pas. Ko na cesti vse stoji, gre avtobus brez težav mimo. Po tem pasu se lahko vozijo samo avtobusi, za nadzor nad njim pa skrbijo kamere, ki so postavljene približno na vsak kilometer ali malo več. Kazen za vožnjo po tem pasu znaša petdeset evrov.
Ste v Južni Koreji morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z odbojko?
Najbolj neprijetna izkušnja se je zgodila, ko smo šli ob neki priložnosti z letalom na izlet na enega izmed njihovih otokov, naš avto pa je parkiral lakaj. Ko smo prišli nazaj, je bil avto razbit. Nihče tam ni govoril angleško, zato sem poklical svojega prevajalca in je on uredil zadevo, mi pa smo se domov odpravili s taksijem. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine?
Trgovine so odprte od osmih zjutraj pa do devete, desete ure zvečer. Imajo tudi majhne markete, ki so odprti štiriindvajset ur na dan.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, na slovenske izdelke nismo naleteli. Dobijo pa se italijanski izdelki in podobno.
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi?
Standard je kar visok, cene v trgovinah so vsaj dvakrat višje kot pri nas. Če pa najdeš kakšen evropski izdelek, je njegova cena že trikratna.
Kakšne so cene v restavracijah?
Odvisno, kaj ješ. Če se odločiš za korejsko hrano, je kar poceni. Naješ se lahko za pet evrov. Če se odločiš za hrano, ki je nam blizu, se pravi evropsko ali ameriško, pa je že precej dražje.
Korejci so znani po tem, da jedo kar precej stvari, kako vam je všeč njihova hrana?
Res je, jedo precej stvari. (smeh) Nekaj njihovih stvari sem poskusil in lahko rečem, da mi je korejska hrana všeč. Jedo zelo zdravo, veliko zelenjave, veliko teh njihovih korenin, ginseng. Pekoče zelje imajo povsod, dajo ga v kozarce in je poleg pri vsakem obroku, imenuje pa se kimchi. Zelo popularno je svinjsko meso, poleg tega pa še goveje in ribe.
Kakšnega okusa pa je pes?
Pes je zanimivega okusa. (smeh) V ta namen vzgajajo samo eno pasmo in je zelo težko najti restavracijo, ki streže psa. To še zdaleč ni tako razširjeno, kot si mislimo.
Se tudi v Južni Koreji pozna gospodarska kriza?
Ne, niti približno, tudi brezposelnost je v Južni Koreji približno samo triodstotna. Ko sem malo povprašal v zvezi s tem, sem izvedel, da si najdejo službo vsepovsod. Veliki supermarketi imajo na primer zaposlene ljudi, ki te ob prihodu pozdravijo in pokažejo, kje je vhod. Potem imaš v vsakem nadstropju garaže človeka, ki te usmerja, v katero smer moraš iti. Prvi mesec mi je bilo to čudno, zdaj pa sem se že navadil. (smeh)
Če nekdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Najprej bi šli jesti, recimo korejski žar. Drugače pa je na izbiro ogromno stvari, lahko se odpelješ do Seula ali pa si ogledaš kakšno njihovo tradicionalno vas. Kar zadeva arhitekturo, je v Seulu vse novo, povsod so blokovska naselja. Ko se voziš proti mestu, se bloki začnejo že dvajset, trideset kilometrov pred centrom Seula. V mestu pa se da najti tradicionalne hiške in različne templje. Mesto samo je lepo in urejeno.
Ali ste mogoče okusili nočno življenje v Južni Koreji?
Ne, nisem, za to ni bilo časa. Računamo, da bi šli pogledat, ko bomo dobili obiske iz Slovenije. Slišal sem, da nočno življenje v Yonginu ni kaj prida, vsi, ki si zaželijo zabave, se raje odpravijo v Seul. Kot zanimivost lahko povem še to, da če greš zvečer v Seul, lahko potem zjutraj plačaš človeka, ki te odpelje nazaj domov, on pa se potem v Seul vrne z avtobusom. (smeh)
Kakšen je vaš delovni dan?
Zjutraj se odpravim v bazo, kjer imamo od desetih do pol dvanajstih trening, potem je na vrsti kosilo. Čas do popoldanskega treninga, ki se začne ob pol štirih, preživim kar tam, saj imam tam tudi svojo sobo. Vadba se konča ob šestih, po večerji pa se okoli sedmih vrnem domov. Delavnik je kar dobro zapolnjen.
Ali na televiziji gledate korejske programe in ali morda lovite slovenske programe? Ali imajo filme sinhronizirane?
Imamo dva angleška programa, na katerih predvajajo filme. Drugače pa pogledam kakšno tekmo. Na korejskih programih predvajajo svoje filme in ni podnapisov.
Morda poslušate korejsko glasbo? Kakšen hit je tam Gangnam style?
Poslušam, Korejci so kar nori na glasbo. Je veliko ljudi, ki prepevajo, in vsi njihovi pevci so zelo znani. Gangnam style je velik hit, vsi ga poznajo in pojejo. Tudi sam sem se ga moral naučiti, ker smo ga tujci plesali na prireditvi all-star. (smeh)
Kako bi opisali Korejce?
V prvi vrsti so sramežljivi, tudi če znajo angleško, raje ne govorijo. So zaprt narod, zelo delaven. Ko človeka spoznajo, so zelo prijazni in izjemno ustrežljivi. Slišim, da se znajo tudi zabavati.
Kaj vam je v Južni Koreji najbolj všeč, nad čim ste najbolj navdušeni?
Navdušen sem nad tukajšnjo tehnologijo, ki je res vrhunska. Navijači so prav tako izjemni. Mislim, da še nikjer ni bilo tako. Po tekmi tudi eno uro čakajo, da pridemo ven, damo kakšen avtogram, se malo poslikamo. Ampak ne gre samo za otroke, med njimi so tudi starejši ljudje. Dvorane so polne, vsi sodelujejo v koreografijah. Tekme so za njih pravi šov.
Bi po končani karieri živeli v Južni Koreji?
Moram priznati, da smo z družino razmišljali tudi v tej smeri. Vendar pa je razdalja prevelika. Enostavno bi bili predaleč od sorodnikov in prijateljev, da bi se odločili za ta korak.
