Vsak si želi biti junak, vsak bi rešil soseda iz gorečega avtomobila, vsak bi pomagal utapljajočemu se v Ljubljanici. A vsi preprosto niso iz testa za junaka. Nekateri si ne upajo rešiti soseda iz gorečega avta, nekateri si ne upajo skočiti v hladno reko, ko se v njej nekdo utaplja. Ljudje se razlikujemo med seboj; nekateri se zadovoljijo s povprečjem, nekateri so preveč nespretni, da bi jim uspelo kaj več, spet tretji so preprosto reve. Kakšna je v luči vsega zapisanega zasedba Olimpije, je nehvaležno soditi. Glede na preteklost bi lahko mirne vesti zapisali, da v njej ni veliko potencialnih junakov, toda hkrati kot pribito drži tudi naslednje: vsaka tekma znova je priložnost za dokazovanje. Takšne tekme, kot bo današnja, pa v prestolnici ni bilo že dolgo.
Izhodišče Olimpije pred povratno polfinalno tekmo pokala je jasno. Zmaji morajo premagati Maribor. Če ga bodo z 2:1, to ne bo dovolj. Tudi rezultati 3:2, 4:3, 5:4 in tako dalje bi pomenili konec sanj. Zmaga z 2:0 pa bi bila že druga zgodba. Če bi bilo 3:0, bi bilo vse skupaj tako sanjsko, da bi bilo že skoraj kičasto. Mogoč pa je še en scenarij - redni del se konča z 1:0, podaljšek prav tako. Sledijo enajstmetrovke, domači so spretnejši in napredujejo. Možnosti, kako naprej, je kar nekaj, vse pa imajo enak skupni imenovalec. Vse poti, ki vodijo v finale, so za Olimpijo zahtevne. Zelo zahtevne. A uspeha nikdar ni bilo lahko doseči, junaštvo zahteva ogromno truda, ogromno odrekanja, ogromno prelitega pota. Ker je Olimpija pred tednom dni prvo tekmo izgubila z 0:1, je Maribor vsekakor v prednosti, toda kljub temu v Ljubljani že dolgo ni bilo čutiti toliko pozitivnosti kot v teh dneh. Razloga, zakaj je tako, ni težko prepoznati. Zmaji so v Ljudskem vrtu kljub porazu igrali dobro, še zlasti v drugem polčasu. Še precej bolj pa hrabri zadnji večni derbi v prestolnici, ko so zeleno-beli s pravo nogometno simultanko ugnali Štajerce z 2:0. Glede na prikazano bi njihova zmaga tedaj lahko bila še precej višja, hkrati so takrat dobili dokaz, da lahko igrajo tudi z Mariborom. Za načeto psihološko stanje Ljubljančanov je bilo to nekaj enkratnega, danes ni več vprašanje, ali se Olimpija sploh zmore kosati z Mariborom, danes je to dokazano dejstvo. Vajo bo treba ponoviti, kar pa je lažje dejati kot storiti. No, toda saj do zdaj nihče ni postal junak z besedičenjem ...
Energija, želja, trud, zbranost
»Ko smo začeli govoriti o teh štirih večnih derbijih z Mariborom, se je zadnji zdel zelo daleč. Pa poglejte, zdaj sedimo tukaj in se pogovarjamo prav o zadnjem delu te nogometne tetralogije. Za nas je ta seveda tudi najpomembnejši. Na srečo za zdaj v teh dvobojih 'stojimo' dokaj dobro. Imamo pa obvezo, da poskušamo na zadnji preizkušnji v tem ciklu doseči rezultat, ki nas bo popeljal v finale pokala Slovenije. To ne bo lahko, bo zelo težko,« se zaveda trener Olimpije Milorad Kosanović, ki je hitro navrgel nekaj razlogov, zakaj ne pričakuje sprehoda po parku: »Maribor je še vedno najboljši klub v tej državi. Brez dvoma. Ima ekipo, zelo dobro ekipo, ki je do potankosti osvojila svojo igro. Lahko vam je všeč, lahko vam ni, lahko jo cenite, lahko ne, toda obstaja. Prav zaradi tega se Maribor razlikuje od vseh ostalih klubov v Sloveniji. Maribor ima tudi gol prednosti, to pa ni majhna zadeva v takšnem tekmovanju. Kaj imamo mi? Upanje, seveda. Upanje, ki je toliko večje, ker ima Maribor le gol prednosti. To nam daje možnost, da pridemo do rezultata, po katerem hrepenimo. A do tja vodi zahtevna pot. Potrebovali bomo ogromno energije, volje, želje, truda, zbranosti. Če ne bomo resni, če ne bomo razigrani, če ne bomo imeli dobrega tekaškega dne, bo občutno težje. Toda možnosti so.«
Če bi imeli več sreče ...
Zmaji bodo tudi povratno tekmo odigrali oslabljeni. »Andraža Šporarja zagotovo ne bo,« je slabo novico potrdil Kosanović, a nato postregel vsaj z eno dobro: »Vrača se Nik Omladič. On bo nared.« Spet je v igri za nastop tudi Dejan Djermanović, ki je odslužil kazen, toda Šporar vseeno ni edini, ki ima težave. Skorajda zagotovo svoji ekipi ne bo mogel pomagati Antonio Mlinar Delamea, tudi Brazilec Vicente je resno vprašljiv za nastop. Skratka, poškodbe spet krojijo Kosanovićevo delo. »Želim si, da bi imeli več sreče. Težko je igrati, ko ti gre narobe toliko stvari, kot jih je šlo nam. Vem, da bi bili v precej boljšem položaju, če se nam recimo ne bi poškodovala dva ključna nogometaša. Ne bom rekel najboljša, zagotovo pa najpomembnejša. Za Šporarja in Omladiča nimamo prave zamenjave. Če bi bila zdrava, bi imeli v prvenstvu pet, šest točk več, tudi na vseh treh tekmah z Mariborom bi verjetno dosegli več. Ne, res nismo imeli sreče. Mi smo grešili, ker se trudimo, da bi do dobrih rezultatov prišli skozi igro. Ker nimamo toliko kakovosti, moramo v to vlagati ogromno truda, vse skupaj pa je precej težje, če pogrešaš dva takšna nogometaša. Ampak to je seveda naš problem, moramo biti tiho, to ne sme biti izgovor, zato vas ne bom več obremenjeval s tem ...«, je razpredal izkušeni srbski strokovnjak, ki se je za konec dotaknil tudi že zgoraj omenjenega scenarija. Tistega, po katerem bi o potniku v finale odločale enajstmetrovke. Da streli z bele točke niso nemogoč scenarij, se Kosanović strinja, zato jim je v preteklih dneh na treningih posvetil nekaj pozornosti. »Ničesar ne izključujemo, v pripravo smo vključili vse, kar je bilo treba vključiti. Tudi enajstmetrovke smo vadili, čeprav gre v tem primeru bolj za nekaj, kar se dogaja v glavi vsakega posameznika. Vsak resen nogometaš, in zame so vsi v Sloveniji takšni, zna zadeti z enajstih metrov, to je nekaj zelo preprostega. Vratar pri tem nima nobene zveze, morda lahko ugane pravo smer, ampak tudi to mu nič ne pomaga, če je strel dovolj dober. Težava pa nastopi, ko mora to narediti pod pritiskom. Ko njegov strel odloča o nečem velikem. Najboljši nogometaši na svetu so že grešili z bele točke. Smo pa vsekakor nekaj pozornosti posvetili tudi temu, da sem se prepričal, kdo je iz pravega testa in kdo ne,« je pred zagotovo najpomembnejšo tekmo Olimpije v zadnjih nekaj letih še pristavil Kosanović.
