Novice Svet24

V zadnjih dveh izborih je bil absolutni kralj slovenskega nogometa Samir Handanović. Ta je pri Udineseju in nato tudi pri Interju igral tako dobro, da pravih tekmecev ni imel. Posledično se mu je ponudila priložnost za sanjski hat-trick, do katerega pa ni prišlo. V letu 2013 je dobil tekmeca, ki mu ni bil kos. Tekmeca, ki je na reprezentančni ravni njegov soigralec, na klubski pa se doslej še nista srečala. A če se kdaj bosta, Handanoviću zagotovo ne bo prijetno.

Tudi on se zaveda, kako dober je Kevin Kampl. In kako izjemna forma ga spremlja že vrsto mesecev. Dejansko lahko zapišemo, da ga že dolgo nismo videli slabega. Ko ta v Nemčiji rojeni fant stopi na igrišče, ga je res prijetno spremljati. Tudi tistemu, ki ga ne pozna, takoj postane jasno, da uživa v nogometu, da je ta igra njegova velika strast.

Ko se z žogo v nogah zapodi proti golu nasprotnika, dih zastane marsikomu. Njegovim soigralcem, ki pričakujejo ali samostojen zaključek akcije ali uporabno podajo, in seveda tudi nasprotnikom, ki jim je jasno, da ga bodo težko zaustavili v njegovi nameri. Leto 2013 je bilo za Kampla res sanjsko. Na klubski sceni je postal prvi zvezdnik Salzburga in celo najboljši igralec avstrijskega prvenstva, v mednarodnih tekmovanjih je štrene mešal tudi na papirju boljšim klubom, v reprezentanci pa si je za dolgo zagotovil mesto v prvi enajsterici.

Praktično čez noč je postal nosilec igre čete Srečka Katanca, ta si izbrane vrste brez Kampla ne zna več predstavljati. Z dobrimi igrami je v zadnjih dvanajstih mesecih rasla tudi njegova cena. V Salzburgu zdaj pravijo, da ga pod desetimi milijoni zagotovo ne bodo prodali, a ni vrag, da se bo kmalu našel klub, ki bo pripravljen odšteti tudi toliko, če bo Kampl nadaljeval v takšnem slogu. Že zdaj si ga menda ogleduje kar nekaj velikanov, mediji omenjajo celo Juventus in Borussio iz Dortmunda!

Dejstvo je, da tako vročega nogometaša Slovenija že dolgo ni imela, Samir Handanović, zagotovo eden najboljših vratarjev na svetu, je končno le dobil sebi enakovrednega tekmeca v Ekipinem izboru.

Novaković pred Handanovićem

Kamplova zmaga v boju za slovenskega nogometaša leta 2013 je bila prepričljiva. Je edini, ki je presegel mejo stotih prejetih točk, nihče mu ni prišel niti blizu. Drugouvrščeni je zbral kar 52 točk manj! A to ni bil Handanović, novinarji so na drugo mesto postavili Milivoja Novakovića. Zmagovalec v premiernem izboru leta 2008 je bil tako še dodatno nagrajen za to, kar je pokazal v letu 2013, v katerem se je vrnil v reprezentanco in prispeval izjemen delež pri njenem preporodu.

Javnost je navdušil tako z goli kot tudi željo in strastjo, prav slednja pa je včasih v nogometu celo najpomembnejša. Na tretje mesto se je zavihtel trikratni zmagovalec Ekipinega izbora Samir Handanović, četrti je bil Valter Birsa, peti pa Roman Bezjak. Slednji je edini, ki se je prvič znašel med nominiranci, čeprav so bile njegove igre v letu 2013 res vrhunske in za marsikoga presenetljive, so mu novinarji vseeno podelili najmanj točk med vsemi. A to ni nič slabega, biti zadnji v izboru najboljših je zagotovo bolje, kot da te sploh ni zraven.

Med kom bomo novinarji izbirali konec leta 2014, bo zagotovo zanimivo videti. Bo Kampl spet tako prepričljiv? Bo Handanović vnovič kandidiral za prestižno priznanje? Bo Novaković še »dovolj pri močeh«? Bosta Birsa in Bezjak nadaljevala z dobrimi igrami na klubski ravni? Ali pa se bo tokratni elitni peterici pridružil še kdo drug? Recimo Josip Iličić, ki je letos za las ostal brez mesta med nominiranci. Ali pa Tim Matavž, če bo na Nizozemskem spet odkril strelsko formo. V tem trenutku je kandidatov seveda toliko, kolikor je v Sloveniji nogometašev. Kampl je torej kralj za leto 2013, naj se bitka za leto 2014 začne!

Trener leta: Srečko Katanec
Ko je slovenska reprezentanca pred več kot desetletjem dosegla dno, je prišel in jo kot odrešenik dvignil ter takoj zatem popeljal na njeno prvo veliko tekmovanje. Ko je izbrana vrsta lani spet zašla s poti in se znašla v zelo neugodnem viharju, je bila rešitev le ena: spet moramo poklicati njega.

Srečku Katancu Slovenije že res ni uspelo popeljati na svetovno prvenstvo v Brazilijo, a včasih v nogometu končni dosežek ni vse. Včasih šteje marsikaj drugega, recimo vtis, ki ga pustiš. Oziroma to, kako borben si. In kako veliko imaš srce. Katanec je potolčeno vojsko znal postaviti nazaj na noge, nogometašem brez samozavesti je znal dopovedati, da so dovolj dobri, da se lahko kosajo prav z vsakim. To, da nas ne bo na naslednjem SP, je vsekakor razočaranje, to, da smo bili v igri do zadnjega, pa zagotovo ne. V letu 2013 je Katanec vrnil upanje v našo izbrano vrsto, predramil je navijače, po njegovi zaslugi je pogled v prihodnost spet prijeten, spet brez velikih skrbi.

arhiv Ekipe

Novinarji smo Katanca za štiri zmage na šestih kvalifikacijskih tekmah znali nagraditi, med trenerji je prejel največ glasov. Ne sicer večine, Matjaž Kek, ki je »čaral čudeže« na Hrvaškem, je bil precej blizu, toda vseeno predaleč, da bi lahko preprečil Katančevo slavje. V »hram nekdanjih zmagovalcev« Ekipinega izbora se je preselil šele drugi slovenski trener, saj je v prejšnjih dveh izborih obakrat slavil Darko Milanič. Tedaj zaradi doseženega z Mariborom, s katerim je bil prvak tudi letos, a to tokrat ni bilo dovolj za »tri v vrsti«.

Kljub temu je Primorec, od poletja dalje trener avstrijskega prvoligaša Sturma, prejel kar nekaj glasov, dovolj, da se je zavihtel na tretje mesto. Za seboj je pustil Jerneja Javornika, trenerja velenjskega Rudarja, in Zdenka Verdenika, ki je letos na Japonskem postavil rekord glede odigranih tekem brez poraza, a nato povsem neupravičeno prejel »nogo« in »odletel« s klopi Omiye Ardije.

Mladi nogometaš leta: Jan Oblak

Še drugo leto zapored smo slovenski športni novinarji za mladega nogometaša leta izbrali Jana Oblaka. Njegova zmaga ni presenetljiva, zagotovo je zaslužena, a bilo je tesno, še kako tesno. Oblak je imel tekmeca, ki mu je dihal za ovratnik.

Mladi Škofjeločan je na koncu slavil z le tremi (!) točkami prednosti pred Andražem Šporarjem, napadalcem Olimpije. Odločale so malenkosti, toda na koncu je vseeno treba priznati: Oblak si je zmago zaslužil. Leto 2013 je bilo zanj res enkratno, težko bi bilo boljše. V prvi polovici je blestel v dresu Rio Aveja, ki se mora tudi oziroma predvsem njegovim obrambam zahvaliti, da je sezono 2012/13 končal na zanj izjemnem šestem mestu lestvice portugalskega prvenstva.

arhiv Ekipe

Klubu so strokovnjaki pred sezono napovedovali krčevit boj za obstanek, na koncu je dosegel drugo najboljšo uvrstitev v zgodovini kluba. Sledilo je pestro poletje, v katerem je Oblak (ta je v tem letu dvakrat nepremagan tudi na dveh tekmah slovenske članske reprezentance) dodobra razjezil vodstvo Benfice, potem ko se ni želel udeležiti začetka priprav članske ekipe. Jezilo ga je, ker naj bi moral spet na posodo, na koncu je bil spor razrešen tako, da je Oblak postal prva zamenjava za Arturja. Ko se je izkušeni Brazilec poškodoval, je ob koncu leta 2013 med vratnici stopil 20-letnik in hipoma navdušil.

Na dveh prvenstvenih tekmah ni prejel gola, enak podvig mu je uspel na dveh pokalnih obračunih. Oblak je torej za Benfico odigral štiri tekme, a je še vedno nepremagan! Dober glas o njem je segel tudi do Joseja Mourinha, trener Chelseaja naj bi postal pozoren nanj, Londončani ga menda že nekaj časa opazujejo. Ker je star šele 20 let, bo lahko Oblak dejansko tudi letos kandidiral za najboljšega mladega slovenskega nogometaša, toda če bo nadaljeval v takšnem slogu, potem ne bo nobenega dvoma. Kategorijo, v kateri je slavil letos, je praktično že prerasel, zdaj ga čaka boj med elito, boj z najboljšimi, kar premore naša država.

Kot rečeno, tik za Oblakom je bil v letošnjem izboru Šporar, novinarji smo na tretje mesto uvrstili Maksa Barišića iz Milana, ki je zbral le točko več od Elvisa Bratanovića, novega člana Teplic. Zadnje mesto je zasedel celjski up Benjamin Verbič.