Ker je prišlo do večjega požara, so poklicnim gasilcem Gasilske reševalne službe Kranj pri gašenju na pomoč priskočili številni prostovoljni gasilci iz gorenjske prestolnice in okoliških krajev. Akcije se je udeležil tudi čuvaj mreže kranjskega prvoligaša Žan Pelko: »Ko smo izvedeli za eksplozijo in požar, smo se hitro odzvali. Zbralo se nas je precej gasilcev in reševalcev, tako da smo požar v eni uri omejili, celotna intervencija je trajala približno tri ure in pol.
Ne, še nikoli me niso poklicali na intervencijo, ko sem imel na sporedu trening ali tekmo. Če bi se to zgodilo, se skoraj zagotovo ne bi odzval, saj bi si lahko nakopal težave v klubu, tega si pa nikakor ne želim.
Preden se popolnoma posveti gasilstvu, želi še čim več doseči v nogometu. Ker je omenil, da je 24 ur na dan na voljo, če je treba pomagati pri gašenju požarov, je primerno vprašanje, ali je bil kdaj poklican, ko je imel nogometne obveznosti oziroma kako bi se odzval v takem primeru. »Ne, še nikoli me niso poklicali na intervencijo, ko sem imel na sporedu trening ali tekmo. Če bi se to zgodilo, se skoraj zagotovo ne bi odzval, saj bi si lahko nakopal težave v klubu, tega si pa nikakor ne želim,« je Pelko priznal, da je trenutno pri njem vendarle na prvem mestu najbolj pomembna postranska stvar na svetu in da je tisto o razpoložljivosti 24 ur na dan treba jemati nekoliko z rezervo oziroma z eno izjemo.
Se pa ob tem porajajo določeni pomisleki, ali se je pametno kot športnik ukvarjati z gasilstvom. Gasilci so pri opravljanju svojega dela namreč izpostavljeni nevarnostim. Ko v težavnih situacijah pomagajo drugim, se lahko pripeti, da jo tudi sami skupijo. Navsezadnje sta bila tudi v četrtek v Hrastjah med tistimi, ki so potrebovali medicinsko oskrbo, dva gasilca.
»Kar zadeva ta dva, ki sta bila med poškodovanimi, z njima na srečo ni bilo nič hujšega, enega so oskrbeli že na kraju dogodka, drugega pa malenkost pozneje v zdravstvenem domu,« je 23-letni Kranjčan najprej pokomentiral nesrečni dogodek in nato nadaljeval: »Ko te pokličejo, sploh ne razmišljaš o tem, kaj se ti lahko pripeti, tvoje misli so usmerjene zgolj v to, kako čim hitreje ustaviti nevarnost, kako pomagati ljudem, da ne utrpijo posledic. Na koncu zahtevnejše akcije se morda lahko kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če ne bi šlo vse po načrtu in bi jo skupil. Toda dejstvo je, da če bi o tem razmišljal, se z gasilstvom sploh ne bi ukvarjal.«
