Še nekaj časa bo težko verjeti, še nekaj časa bo težko dojeti in doumeti, a na presenečenje večine se bo legendarni Škot po dobrih 26 letih dejansko poslovil od klopi rdečih vragov in odšel v trenerski pokoj.
Ko smo se zbudili v včerajšnje jutro, je bil William Shakespeare največji britanski dramatik, London je bil prestolnica Anglije, Velike Britanije ter Združenega kraljestva, na prestolu slednjega je bila kraljica Elizabeta II. in Alex Ferguson je bil trener (oziroma menedžer, kot strokovnjakom na tem delovnem mestu z razlogom pravijo na Otoku) največjega britanskega kluba Manchester Uniteda.
Skratka, vse je bilo po starem, vse je bilo normalno, vse je bilo tako, kot pač je in kot smo navajeni. Seveda smo globoko v sebi vedeli, da se Njeno veličastno na najbolj imenitnem plemiškem položaju sveta in Sir na enem najbolj imenitnih nogometnih stolčkov ne moreta primerjati s statusom dramatika in prestolnice, ki sta v nasprotju z njima vendarle večna. A čeprav smo se zavedali take in drugačne minljivosti, je preprosto nismo sprejemali oziroma si nismo znali predstavljati sveta, v katerem bi bodisi Združeno kraljestvo bodisi Manchester United vodil kdo drug.
Celo tisti nekoliko starejši se komajda spomnijo rdečih vragov pod taktirko kakega drugega trenerja, za generaciji mladih in tistih, ki se počasi približujemo srednjim letom, pa je bil Fergusonov status resnično tako samoumeven in tako neizpodbiten kot status Londona. Čeprav se spodaj podpisani že več kot desetletje ukvarja s športnim novinarstvom, se nogometa pred Alexovim prihodom na klop Manchester Uniteda sploh ne spominja, enako velja za še leto dni starejšega avtorja naslednjih dveh strani, med nama sedeča (če vam nekoliko približam sedežni red na našem uredništvu) kolegica pa se je novembra leta 1986 po velikosti lahko primerjala s povprečno češnjo. A vendar smo se včeraj zbudili v jutro, ki je svet, kot smo ga spoznali, zamajalo. Pa ne samo to, temu majanju je zelo hitro sledilo podiranje nogometnega dela britanske samoumevnosti, vse skupaj pa se je začelo že večer poprej, ko je prve govorice resno vzel le malokdo.
Večerne govorice, jutranji šok
Stvari so se zdele jasne. Čeprav se je - pa naj smo si bili to pripravljeni priznati ali ne - slovo enega največjih nezadržno bližalo in smo se bogokletno že pogovarjali o povsem nepredstavljivem nasledniku na videz večnega Škota, se je zdelo, da imamo za take pogovore še kar nekaj časa. Pa ne le zdelo, Ferguson je imel z Manchester Unitedom pogodbo do konca prihodnje sezone, in vsakokrat ko se je oglasil na to temo, je dajal jasno vedeti, da bo na klopi rdečih vragov sedel vsaj do tedaj. Nazadnje pred kratkim (kaj pred kratkim, praktično včeraj), ko je po zanj in za njegovo ekipo nepomembnem prvenstvenem porazu proti Chelseaju izključil možnost slovesa in zagotovil, da bo ekipo vodil tudi v prihodnji sezoni. Verjetno ne bo nikoli povsem jasno, kaj se je zgodilo vmes. Tako kot verjetno nikoli ne bo povsem jasno, ali so v vodstvu kluba eno najbolj šokantnih objav v nogometni zgodovini načrtovali prav za včerajšnje dopoldne.
A kakorkoli že, s prireditve, na kateri je sodelovalo nekaj nogometašev Manchester Uniteda, so v torek pozno zvečer v javnost pricurljale govorice o tem, da Ferguson vendarle odhaja in da bo po enem najbolj odmevnih sloves vseh časov največji angleški klub stopil na neko povsem novo, še vedno nepredstavljivo pot. Govorice so se ponoči okrepile, in čeprav pronicljivim angleškim medijem ni uspelo priti do nikakršne konkretne potrditve, je temperatura naraščala zaradi dejstva, da jim ni uspelo najti niti česarkoli, kar bi govorice ovrglo. Zjutraj je popolna odsotnost elementov, ki bi vesti z omenjene prireditve zanikali, ozračje še dodatno naelektrila, jasno pa je bilo, da negotovost ne bo trajala prav dolgo. Manchester United namreč kotira na newyorški borzi in včerajšnjega odprtja te kultne institucije v mestu, ki je pet ur za Veliko Britanijo, si eden najvrednejših klubov sveta ni mogel privoščiti brez zelo jasnega (takega ali drugačnega) sporočila za javnost. In res je kmalu prišlo, v njem pa je bilo tisto, česar kljub vsemu ni pričakoval nihče in kar se še vedno zdi bolj nadrealistično kot karkoli drugega.
Generacije nogometašev in navijačev
»Seveda sem dobro premislil, to je odločitev, o kateri je treba premisliti najbolje, kar je mogoče. In prišel sem do zaključka, da je pravi trenutek za slovo,« so v tej izjavi citirali 71-letnika, ki bo na že dolgo časa napovedano operacijo kolka odšel kot upokojenec. »Vedno sem si želel zapustiti to institucijo v trenutkih, ko bo v najboljšem mogočem stanju, in prepričan sem, da je v tem trenutku natanko tako. Ekipa, ki je ravnokar osvojila naslov angleškega prvaka, je izjemen skupek različnih generacij in zagotavlja kontinuirane uspehe, medtem ko naš mladinski sistem in naše poslovanje zagotavljata svetlo prihodnost,« je pojasnil Ferguson, ki se je nato v nadaljevanju kajpak zahvalil vsem tistim, ki so mu v največji meri pomagali pri pisanju zgodovine Manchester Uniteda, angleške lige in na splošno svetovnega nogometa.
Jasno, spomnil se je zdajšnjih in nekdanjih igralcev; od tistih, ki so v tem trenutku najstniki, do tistih, ki so od legendarnega trenerja mlajši le nekaj let in so že nekaj časa v sedmem desetletju svojih življenj. Poklonil se je zdajšnjemu vodstvu kluba na čelu z ameriškimi lastniki in vsem tistim, ki so mu z vložki pomagali v preteklih letih in desetletjih; seveda gre za enega najboljših trenerjev vseh časov, kar je dokazoval že pred prihodom k Manchester Unitedu, toda brez milijonskih investicij različnih generacij vodilnih mož kluba s stadiona Old Trafford bi se v lovu na lovorike seveda lahko obrisal pod nosom. Potem je tu njegova družina, ki mu je prav tako vedno stala ob strani, pri čemer je glavno vlogo igrala in jo še vedno igra tolikokrat omenjena, a vendarle iz javnosti precej umaknjena žena Cathy. »Bila je ključna oseba v celotnem času moje kariere, saj mi je nudila tako stabilnost kot opogumljanje. Besede nikoli ne bodo dovolj za to, da bi izrazil svojo hvaležnost,« je sloviti Fergie svojo boljšo polovico postavil na prav posebno mesto, zelo blizu za njenim hrbtom pa so zvesti navijači Manchester Uniteda.
Nekaterim so bili rdeči vragi z Alexom na klopi položeni v zibelko in so danes odrasli ljudje. Drugi so bili ob prihodu Fergusona na klop Uniteda na vrhuncu svojih moči in danes le stežka premagujejo strme stopnice gledališča sanj. Spet tretji pa so škotskega stratega pozdravili v najboljših letih in z njim preživeli zadnjega, a z nogometnega gledišča zagotovo najlepšega četrt stoletja življenja. »Hvala vsem med njimi. Ponižen sem pred podporo, ki ste mi jo dajali skozi leta, in velika čast je bila ves ta čas voditi vaš klub,« so besede, ki komentarja zagotovo ne potrebujejo.
Moyes in številna igralska vprašanja
In kako naprej? Čeprav so se včeraj zjutraj lovci na senzacije zelo hitro zaleteli v trenerja Reala Joseja Mourinha, čigar prihod na klop Manchester Uniteda bi brez dvoma predstavljal pravi spektakel, je le malo dvomov o tem, da bo sloviti Portugalec bodisi ostal pri Realu (kar je precej manj verjetno) bodisi uprizoril vrnitev na Stamford Bridge k Chelseaju. Tako kot je malo dvomov o tem, da bo v velikanske Fergusonove čevlje stopil tisti, ki mu na Otoku natanko to prerokujejo že nekaj let. Še enemu izjemnemu škotskemu strategu Davidu Moyesu bo kot dolgoletnemu trenerju Evertona ob koncu te sezone potekla aktualna pogodba z liverpoolskim klubom, in če ga za novega trenerja Manchester Uniteda niso imenovali še pred izidom tega zapisa, ga bodo po zagotovilih najbolje obveščenih imenovali danes oziroma najpozneje do konca delovnega tedna.
Moyes naj bi bil po več kriterijih nekakšen naravni naslednik svojega starejšega, bolj slovitega in uspešnejšega rojaka, njegov prihod pa bi bil povsem v skladu z logiko delovanja dvajsetkratnih angleških prvakov. Da ne bo pomote, tudi Moyesa si tako kot vseh ostalih na klopi Manchester Uniteda ne znamo predstavljati in si ga ne bi znali niti tedaj, ko bi z grbom tega kluba na srčni strani suknjiča vodila svojo prvo tekmo. Toda če pri teh bizarnih spremembah, na katere ni bil pripravljen prav nihče, je kaj vsaj približno logičnega, potem sta to on in njegova vloga malega Alexa. Torej vloga človeka, ki bo klub popeljal na novo pot in ki se bo med drugim spoprijel tudi z vprašanjem, kaj se bo zgodilo s tisto uravnoteženo ekipo, sestavljeno iz različnih generacij, o kateri ob slovesu govori Ferguson.
Bo legendarni Ryan Giggs resnično odigral še eno sezono ali pa si bo z odhodom svojega nogometnega očeta tako kot on premislil? Kaj bo z Waynom Rooneyjem, ki z Alexom že nekaj časa ni našel pravega skupnega jezika, z Moyesom se razume še slabše, težko pa bi se znašel pod vodstvom kogarkoli? In navsezadnje, kako bodo na eno najbolj odmevnih zamenjav gledali tisti, ki jih bo Manchester United to poletje želel pripeljati kot okrepitve, a kar ne bodo mogli doumeti (rdečih vragov brez poslavljajočega se trenerja se ne spomnijo, bili so velikosti povprečne češnje ali pa sploh še niso bili v načrtu svojih staršev), da ne bodo imeli opravka s Fergusonom.
