Hvalil ga je tudi zvezdnik Chelseaja Eden Hazard, v svoji domovini pa je pobral skoraj vse nagrade za najboljšega nogometaša. Govorimo seveda o vezistu Maribora, Agimu Ibraimiju, za katerega so zanimanje pokazali številni evropski klubi, toda Agim zagotavlja, da je več kot srečen v štajerski prestolnici, kjer je po nekaj slabih izkušnjah znova zaživel.
Ko smo se s štiriindvajsetletnim nogometašem v zgodnjih popoldanskih urah sprehajali po središču Maribora, se je za njim obrnilo nemalo šolarjev, ki so ravno takrat končali pouk. Še več, nemalo je bilo takih, ki so ga gledali z velikimi očmi in šepetali med sabo. Kako tudi ne, v štajerski prestolnici je doma nogomet in Agim je eden prvih zvezdnikov ekipe, ki tudi letos naskakuje dvojno krono v domačem prvenstvu, kar je trenutno tudi največja želja v Tetovu rojenega vezista, ki je prej že nastopal za Olimpijo in lendavsko Nafto, svoje prve nogometne korake pa je naredil na dvorišču pred hišo.
»Veseli me predvsem to, da takrat pametni telefoni in računalniki še niso bili v modi, res smo lahko uživali v otroštvu. Veliko smo se igrali pred šolo in pred hišo, vse se je vrtelo okrog nogometa,« nam je zaupal mlajši od obeh otrok v družini, odraščal je namreč s starejšo sestro, ki ga je v vsem podpirala. »Že kot otrok sem vedno želel zmagati, sem bil pa tudi hiperaktiven. Vedno sem se moral gibati, biti zunaj, igrati nogomet, košarko, karkoli. V šoli sem sicer imel dobre ocene, nisem pa bil najbolj discipliniran. Rad sem imel tudi tiste slabe stvari, kot denimo to, da sem izostajal od pouka in povzročal težave. Zdaj sicer razumem, da to ni bilo prav, toda takrat mi je bilo lepo (smeh),« nam je zaupal Agim.
Ko smo ga povprašali o kakšnih anekdotah iz tega obdobja, se je nasmejal in povedal, da jih je bilo preveč in da bi lahko na kavi sedeli ves dan, nato pa nam je postregel z eno iz zgodnjih nogometnih dni: »Oče je bil že od nekdaj tak, da je rad dajal negativne kritike, želel je namreč, da sem najboljši. Spomnim se, da sem imel tekmo ob dvanajstih in sem dal dva gola. Bil sem vesel, toda ko sem prišel domov, mi je oče rekel, da sem imel srečo, da sploh nisem nič tekel. V tistem trenutku sem vzel kopačke iz torbe in jih vrgel v nova, delno steklena vrata. Seveda sem razbil šipo in očetu še zabrusil, da me nikoli več ne bo videl igrati nogometa. Oče je stekel za mano, vendar sem bil hitrejši od njega.«
Od vseh nogometašev, ki jih je v tistih letih občudoval, je le eden tisti, od katerega bi tudi danes z največjim veseljem imel dres: »To je stari oziroma pravi Ronaldo (smeh). On je bil zame eden in edini nogometaš, ki sem ga imel rad. Držal sem pesti za tisto ekipo, za katero je igral on, drugače sem navijač Reala iz Madrida. Ko je Ronaldo zaigral za Real, sem bil najsrečnejši.«
Tudi skrivali so se
Čeprav je imel v šoli zelo rad angleščino in geografijo, ni nikoli razmišljal o tem, da bi postal karkoli drugega kot nogometaš, zanimivo pa je tudi, da se med obiskom Tetova ukvarja še z enim športom: »Navdušil sem se nad boksom, ker imam kar nekaj prijateljev, ki ga trenirajo. Res je zanimiv šport, ker daš vse iz sebe, drugače pa nisem nikoli razmišljal o tem, kaj bi bil, če ne bi bil nogometaš. Tetovo je takšno okolje, da če nisi nogometaš, se moraš ukvarjati s kakšnim grdim poslom, tudi jaz bi se.«
Njegovo otroštvo je zaznamovala tudi vojna, ki je izbruhnila prav v njegovem rojstnem kraju in okolici, kjer živijo predvsem pripadniki albanske narodnosti. »Mislim, da je to nekaj nepotrebnega, saj zame sploh ni pomembno, ali je nekdo Slovenec, Avstrijec ali karkoli drugega. Takrat še nisem dobro razumel nekaterih stvari, mi je bilo pa zelo težko. Spomnim se, da smo se skrivali in podobne stvari. Danes smo na srečo vsi živi in zdravi,« je še dodal Agim, ki je dom zapustil že pri rosnih šestnajstih letih in se odpravil v Salzburg ter tam končal četrti letnik gimnazije, pozneje pa je končal še fakulteto za šport.
Zategnil ročno zavoro
Avstrija je bila za tako mladega nogometaša ogromen test, nikogar namreč ni poznal, prvič je bil daleč od družine in nič čudnega, da je po zgolj dveh tednih kupil letalsko vozovnico, da bi se vrnil domov. A po posvetu z očetom je vendarle vztrajal pri ekipi Red Bulla, hitro tudi odrasel in si začel utirati pot navzgor, ki pa je bila vse prej kot lahka. »Ko sem izvedel, da se zame zanima Salzburg, sem bil sprva skeptičen, saj sem že takrat mislil, da sem pripravljen za največje klube v Evropi, ko sem prišel tja, pa sem videl, da moram nekoliko zategniti ročno zavoro in iti korak za korakom. Kar zadeva ljudi, prej nisem vedel, da so Avstrijci tak narod, ki ga ne zanima preveč, od kod prihajaš, če ti kaj manjka, če si star šele šestnajst let in si sam v tuji deželi. Pozneje sem se spoznal z očetovimi prijatelji in od takrat mi je bilo tam res lepo,« nam je o svoji avstrijski pustolovščini zaupal Agim, ki je živel sam v svojem stanovanju. »Še zdaj se spomnim dneva, ko sta oče in mama prvič prišla na obisk in je mama odprla hladilnik, v katerem je bil le red bull, ki smo ga dobivali od sponzorja, ter bila presenečena (smeh). Prehrano je mladim igralcem namreč organiziral klub, zato doma nisem imel veliko stvari.«
V klubu so imeli tujci organiziran tudi tečaj nemščine, saj je Agim ob prihodu govoril le angleško, toda te učne ure niso potekale po načrtu, saj se je skupaj s še dvema hrvaškima in enim srbskim soigralcem večinoma zabaval in se ni naučil ničesar. »Vse, kar sem se naučil, je bilo v klubu in od prijateljev. En mesec smo namreč hodili vsako sredo in ves ta čas je učiteljica ponavljala le Ich bin, Ich bin (Jaz sem) ... Mi pa smo vse to že vedeli, in ko smo jo vprašali, ali se lahko učimo kaj drugega, nam je rekla, da smo tečni (smeh).« Salzburg zanj ni bila le dobra nogometna, temveč tudi življenjska šola, vsak dan se je namreč srečeval s stvarmi, o katerih prej ni razmišljal, in moral se je sam znajti, moral je hitro odrasti. »Kar naenkrat imaš nekaj denarja, ki ga lahko zapraviš, razmišljaš o tem, kako bi bilo, če na primer naslednji dan ne bi šel na trening, takšne stvari.«
Nogomet? Nikoli več
Po igranju v Salzburgu se je prvič srečal s slovenskim nogometom, njegova prva pustolovščina pri Olimpiji se ni končala po njegovih željah. »Sploh nimam ničesar proti klubu niti navijačem, naj se razumemo enkrat za vedno, toda če sem komu zameril, je bila to uprava kluba. Kot tujec bi namreč moral imeti urejene papirje in dokumente, zamislite si namreč, da si izgnan iz države in o tebi pišejo, kot bi bil kriminalec. Navijači so me sicer tudi takrat podpirali, toda nisem se več želel vrniti,« je govoril z grenkim priokusom in hkrati dodal, da je tudi v Ljubljani preživel lepo obdobje, saj je klubu pomagal k uvrstitvi v prvo ligo, kot posebno čast pa je izpostavil igranje z nekaterimi najboljšimi slovenskimi igralci, kot so na primer Miran Pavlin, Amir Karič in Sebastijan Cimerotič.
Pot ga je nato ponesla v Turčijo, natančneje k ekipi Eskisehirspor, od katere si je veliko obetal, in začetek te zgodbe je bil spodbuden. »Ljudje so bili res konkretni s ponudbo, ko sem prišel na letališče, so me pričakali s kombijem, ki je bil v notranjosti odet v usnje, na treningu je bilo super, tako kot mora biti. Čez mesec dni se je trener zamenjal, v bistvu so se menjali vsi ljudje, tako da nisem več vedel, kdo je kdo in kaj se pravzaprav dogaja,« je razlagal Agim, ki že prva dva meseca ni dobil plače. »Mesec in pol sem živel v hotelu, ker klub ni mogel plačati stanovanja, nato pa sem si ga plačal sam. Tretji mesec mi je bilo že vsega dovolj, tako težko mi je bilo, da sploh nisem več želel igrati nogometa. Vrnil sem se domov in se učil ter delal izpite na fakulteti.« Čeprav je nogomet postavil na stranski tir, pa ga je kaj kmalu začel pogrešati in to zelo.
Pravi v pravem klubu
»Nekega dne me je poklical moj menedžer in vprašal, ali bi igral za Nafto, čeprav ni denarja. Takrat sem si želel samo to, da nekje igram. Naredil sem tri korake nazaj, da bi nato napredoval. Odigral sem sicer dobro, ni pa bilo profesionalizma z moje strani. Veliko sem se zabaval, bil v bazenih in takšne stvari. Vem, da ni bilo prav, toda jaz sem užival. Tekme, ki sem jih res dobro odigral, so bile proti Olimpiji in Mariboru, na katerih sem bil res motiviran,« je priznal Agim, ki je imel pozneje na mizi tako ponudbo Olimpije kot Maribora. »Ko sem slišal, da je klub v Mariboru tako organiziran in profesionalen, nisem verjel. Ljudem sem rekel: 'Dajte, no, to je Slovenija, in ne Manchester.' Na koncu sem se odločil za vijoličaste.«
O svojem zdajšnjem klubu vezist, ki bo avgusta dopolnil četrt stoletja, govori v presežnikih, predvsem o vzdušju, ki vlada med igralci v slačilnici in tudi izven nje, in navijačih, ki jim dajejo krila. »Res se moram zahvaliti vsem v klubu, da so me tako sprejeli. Bil sem v težavah, to priznam. Ne potrebujem nikogar, da mi reče, da sem igral slabo, tega se sam še kako zavedam. To sem čutil že takrat, nisem mogel spati.« Zdaj je zgodba povsem drugačna, Agim pa je začel odlično igrati tudi v dresu makedonske izbrane vrste. »Vedno sem bil v klubih, kjer je bilo nekaj narobe, ni bilo plač, bile so druge težave. Vedel sem, da bom pravi, ko bom prišel v pravi klub, in tako je bilo v Mariboru. To se zdaj kaže tudi v reprezentanci, čeprav smo imeli na zadnjih tekmah nekaj smole. Mislim, da lahko ta generacija igralcev nekaj doseže v boju za naslednje evropsko prvenstvo, zdaj še ne.«
Pravi poliglot
V prostem času Agim kdaj prime za kakšno knjigo, seveda pa ne gre brez videoigric. »Nogometaš brez playstationa ni pravi (smeh). Mislim, da v klubu nimam konkurence, to sem videl zdaj, ko smo igrali na pripravah (smeh),« je povedal Agim in dodal, da čeprav navija za Real, večinoma igra z Barcelono, ker mu ustreza njena igra. Poleg tega se rad druži s prijatelji, sorodniki, ki jih ima v Sloveniji kar nekaj. Pohvali se lahko tudi s tem, da govori šest jezikov, poleg albanskega še angleško, nemško, turško, hrvaško in slovensko: »Zame je pomembno, da se naučiš jezik države, v kateri živiš. S tem pokažeš spoštovanje do ljudi, ki živijo v njej, ne nazadnje tudi do kluba.«
O svoji osebnosti pa nam je povedal sledeče: »Mislim, da imam močen karakter. Ne zanimajo me stvari, ki se dogajajo okrog mene. Gledam le nase in na tiste ljudi, ki jih imam rad. Ne želim povzročati težav, toda če bi jih kdo rad, sem lahko zraven. Sem družaben, rad se družim z ljudmi, ne maram delati stvari na pol.« Zelo rad obišče tudi svoje Tetovo, kjer se druži s prijatelji in nečakinjo, ki bo dopolnila dve leti. In že kaj razmišlja o svojih otrocih? »Se pravi, to je vprašanje, kako je kaj moje ljubezensko življenje? (smeh) Na srečo ga ni (smeh). Ne, o tem zdaj ne razmišljam, če pa bi, bi imel raje dekle doma v Makedoniji, čeprav so tudi Slovenke zelo lepe.«
Ko smo ga za konec zanimivega pogovora še povprašali o ciljih, je bil odločen, da bo z Mariborom tudi letos osvojil dvojno krono, o ničemer drugem trenutno ne želi razmišljati. »Tudi po karieri bi rad ostal v nogometu, čeprav o trenerskem poklicu ne razmišljam, nimam živcev za vse to, kar počneta Darko Milanič in njegov pomočnik. Športni direktor? Ne vem, mogoče mi bo dal Zlatko Zahovič kakšen nasvet (smeh).«
