Da, dvesto športnikov iz različnih panog in koncev sveta ter različnih starosti smo za vas gostili na kavi in z njimi klepetali o raznoraznih anekdotah, pripetljajih in dogodivščinah. Tokrat smo se odpravili v Litijo, v kraj, kjer je doma futsal. In kjer je eden najbolj prepoznavnih obrazov kapetan tamkajšnjega kluba in slovenske reprezentance Igor Osredkar.
Že ob vstopu v lokal ob športni dvorani, kjer so na ogled postavljeni vsi pokali uspešnega kluba malega nogometa, je bilo nemalo takih, ki so Igorja glasno in z nasmehom pozdravili. Kako tudi ne, športna dvorana je tako rekoč njegov drugi dom, to je tam, kjer v klubskih barvah dosega lepe uspehe in kjer pozabi na vse skrbi. Že od nekdaj je bila žoga tista, ki ga je od vseh stvari na svetu najbolj privlačila in ki jo je skupaj s prijatelji preganjal po ulici. In čeprav je zdaj mojster futsala, se je vse skupaj začelo čez cesto, tam, kjer so fantje igrali nogomet na travi. Prijatelji so bili tisti, ki so ga med drugim navdušili za ta šport, prste je imel vmes tudi njegov štirinajst let starejši brat, za katerega Igor pravi, da je bil zanj v otroštvu neki vlečni konj. Česarkoli se je brat lotil, se je tudi on, prav tako nogometa.
»Imam še dve starejši sestri, tudi najstarejša pa je športna navdušenka. Ona je tista, ki me zdaj na primer spremlja na vseh tekmah, bila je na evropskem prvenstvu v Zagrebu, pride tudi na vse prvenstvene tekme,« je razložil Igor, ki je priznal, da je imel kot najmlajši član družine kdaj kakšen privilegijev več, vendar ga prav posebej niso razvajali. Že od otroštva ga spremlja lastnost, zaradi česar je tudi zdaj tako uspešen, in sicer že od nekdaj je želel zmagovati. »Ne glede na to, ali gre za igro s kartami ali karkoli drugega, sem želel zmagati. Tudi zdaj, če z dekletom igrava kakšno družabno igro, se kdaj skregava zaradi tega. Imam tudi nečakinje in nečake in vedno, ko igramo Človek ne jezi se, sem zelo zagret, ne dam jim veselja, da bi zmagali,« je dodal Igor.
Seveda tudi v njegovem otroštvu ni manjkalo dogodivščin: »V šoli smo se nekoč igrali in razbili lijak, kradli smo tudi jagode, vendar nas je sadjar nekega dne počakal, nas lovil in na koncu smo jih pošteno slišali. Spomnim se tudi, da je sestra za rojstni dan dobila ogromno vrečko bombonov in jih ni želela deliti z mano, ker sem ji vedno nagajal. Ves čas sem jo spremljal in videl, da jih je dala v omaro, nato pa šla na balkon. Ker nisem razmišljal, da bi si nekaj bombonov skril, sem vzel celo vrečko in šel pred šipo balkonskih vrat ter jedel pred njo. Sestra je v efektu vzela metlo in razbila šipo. Takrat sva takoj postala najboljša prijatelja in skušala to skriti pred očetom, od katerega sva jih res slišala.« Poleg nogometa je Igor s svojimi prijatelji rad igral še rokomet, košarko, preizkusil se je v odbojki, na koncu pa je z naskokom zmagal nogomet. »Tudi kakšnih pevskih ali drugih umetniških sposobnosti nisem imel, sem pa vedno znal prepisovati od sošolk (smeh),« je še dodal.
Garderobo delil s Handanovićem
Čeprav je žogo postavljal na prvo mesto, domačo nalogo pa kdaj pozabil v kotu, kamor je doma po pouku odložil šolsko torbo, se je vsako jutro znova veselil, da bo lahko čas preživel s svojimi vrstniki. »Tudi na prvi letnik srednje šole imam lepe spomine, nato pa to ni več bilo to. Vsak dan sem se moral voziti z vlakom do Ljubljane, vsi prijatelji so šli na svoj konec, tako da smo se razšli, sem pa kljub temu vztrajal do konca, da imam izobrazbo. Pozneje sem se sicer vpisal na fakulteto za šport, vendar sem si na koncu premislil. Če zdaj pogledam nazaj, mi je žal za to,« nam je zaupal Igor, ki je svojo športno pot začel v nogometnem klubu Litija, v katerem je kot vezist igral do kadetskih selekcij. »Klicali so me Genaro Gattuso, saj sem imel podobno borben slog igre. Po litijskem klubu sem šel na Slovana, kjer sem igral v državni kadetski ligi. Imeli smo fantastično generacijo, bili smo četrti v državi, že kot kadet pa sem igral za mladince. Garderobo sem si med drugim takrat delil tudi s Samirjem Handanovićem in Andražem Kirmom. S klubom sem bil sicer zadovoljen, vendar se na koncu nekako nismo uspeli uskladiti glede denarja, da bi mi vsaj povrnili stroške. Zato sem se spet pridružil domačemu klubu, toda že čez štirinajst dni sem dobil klic iz litijske uprave futsala. Niti za trenutek nisem okleval, saj sem vedel, kakšne rezultate dosega klub, tudi nekaj denarja so mi ponudili in kot mlad fant sem komaj čakal, da sem lahko kaj zaslužil.« Po tem klicu je šla Igorjeva pot v športu, ki ima v Litiji dolgo, bogato in uspešno tradicijo, le še navzgor, trenutno je kapetan tako v klubu, ki je v petek dosegel prvo zmago v finalni seriji, kot v reprezentanci, ki se je pred dnevi v velikem slogu prebila na evropsko prvenstvo.
Kljub uspehom se kdaj pa kdaj sprašuje, kaj bi bilo, če bi vztrajal v nogometu: »Tudi kdo od domačih ali prijateljev me kdaj to vpraša. V futsalu sem sicer izjemno užival, ustvaril sem si dobro kariero, mi je pa kdaj malo žal, da nisem še vztrajal, da bi videl, kje bi bil kot nogometaš. Včasih pogrešam tudi kakšno 'udrsavanje', ki ga pri futsalu na primer ni.« Eden od vrhuncev Igorjeve kariere je bilo nedvomno igranje v ligi prvakov proti eni najboljših ekip na svetu, Barceloni. »Užitek je bilo igrati pred polno dvorano, pred domačimi navijači, čeprav smo igrali v Laškem. Če bi bila to dvorana za 6000 ljudi, bi bila polna. Za nas je bilo ogromno priznanje to, da smo uspeli proti taki ekipi res dobro odigrati, čeprav smo amaterji,« je še enkrat podoživel te veličastne trenutke.
Še ena od pozitivnih svari, ki jih futsal za Igorja prinaša, so potovanja in spoznavanje različnih kultur. »Največja izkušnja je bila pri sedemnajstih letih, ko sem še prvič na letalo. Z litijskim klubom smo potovali v azerbajdžanski Baku, kjer smo igrali ligo prvakov, na pot pa sem šel sam. Vsi skupaj smo se zbrali na letališču, kjer sem ugotovil, da mojega potnega lista ni, saj mi ga sekretar, ki je urejal vizum, ni vrnil. Tako sem moral iti domov in čez dva dneva sam na pot,« nam je zaupal še eno anekdoto s potovanj, na katerih se je kar malo zaljubil v Lizbono.
Odštevanje do poroke
Igor ni le uspešen igralec futsala, temveč zjutraj še poskrbi za to, da prebivalci Domžal pravočasno dobijo svoje pakete. »To je kar naporno, saj vstanem ob 4.30, domov se vrnem okrog treh popoldne, čez dve oziroma tri ure me že čaka trening, tako da ni prave regeneracije, sem se pa takšnega ritma že navadil. Delam v kombiju, včasih tudi popoldne, je pa potrebnega kar veliko usklajevanja, še posebej pri dopustih, saj z reprezentanco veliko potujemo. Na začetku sem imel kar nekaj težav, nato mi je pri tem pomagal tudi predsednik NZS Aleksander Čeferin, zdaj pa so tudi že v kadrovski službi seznanjeni z rezultati (smeh),« je razložil 26-letni Litijan, ki bo čez tri mesece in pol dahnil usodni da zaročenki Barbari. »Priprave na poroko so v polnem teku, pred dnevi sva raznosila večino vabil, hkrati še urejava novo stanovanje in je tudi s tem ogromno dela, tako da sem ves dan zaposlen. Včasih komaj čakam, da grem na trening in se tam sprostim. Moram pa pohvaliti dekle, ki je opravilo ogromno dela, saj mene velikokrat ni. Če ne bi bila ona tako pridna in zagnana, ne vem, kdaj bi se uspela poročiti (smeh).«
Barbaro pozna že dolgo časa, saj izhaja iz istih krajev kot Igorjev bratranec, prva iskrica pa je preskočila v otroški koloniji. »Po tem sva spet nekoliko opustila stike, sva se pa v srednji šoli enkrat povsem po naključju srečala na vlaku. Takrat sva si izmenjala številki in se nekajkrat dobila na pijači. Nekaj časa sva se spoznavala, med tem časom pa sem moral v Baku. Čeprav še nisva bila par, sem prek esemesov videl, da ji je hudo in da me pogreša, in vedel sem, da je to to. Res sem vesel, da sem jo spoznal, saj me podpira, spremlja tekme, ve tudi, kdaj sem po porazu slabe volje, in mi takrat ne sitnari s kakšnimi gospodinjskimi opravili, temveč me potolaži.«
V prostem času je prav Barbara tista, ki ji nameni največ pozornosti, rad se druži tudi z nečaki in ostalimi družinskimi člani. »Ob nedeljah rad pogledam kakšen nogomet in se povsem 'odklopim'. Že od nekdaj navijam za Juventus, in ko je klub izpadel v drugo ligo, sem bil tarča posmeha med prijatelji. Ne maram pa Reala. V malem nogometu najraje gledam Barcelono in njen slog igre,« je še dodal naš sogovornik. In kako vidi svojo prihodnost? »Rad bi ostal v športu, rad bi bil trener. Že od nekdaj sem imel željo postati profesor športne vzgoje, rad bi delal z mladimi.«
