S tem je marsikoga presenetil, vendar pa je najbolj pomembno to, da se je v deželi vzhajajočega sonca dobro znašel. V navezi s trenerjem Zdenkom Verdenikom in partnerjem v konici napada Milivojem Novakovićem je prispeval velik delež k obstanku Omiye Ardije v elitni druščini. Ob koncu sezone mu je ponagajala poškodba kolena, zaradi katere je moral pod nož.
Za začetek smo se dotaknili selitve iz Belgije na Japonsko, saj je ta za marsikoga predstavljala precejšnje presenečenje. Predvsem zaradi dejstva, da Ljubijankić še zdaleč ni tako star, da bi bil nezanimiv evropskim klubom. »Imam devetindvajset let, zadnjih pet sem preživel v Belgiji. Zadnje leto sem nekako začutil, da je napočil čas za nov izziv. Prišla je ponudba z Japonske in enostavno sem jo sprejel. Mislim, da sem se pravilno odločil,« je pogovor začel nekdanji član Domžal in Genta ter dodal, da je dobil še nekaj ponudb od drugod, ampak japonska je bila najbolj konkretna. Z Omiyo ga veže še dveletna pogodba z možnostjo podaljšanja za eno sezono. »Pogodbo nameravam oddelati do konca, če bo možno, bi tudi podaljšal sodelovanje. Na Japonsko nisem prišel končati kariere, moj cilj ob prihodu v deželo vzhajajočega sonca je bil, da se tudi tu dokažem, čim bolje odigram in morda osvojim kakšno lovoriko,« je odločen Ljubijankić.
Pomisleki zaradi reprezentance
Največjo oviro pri selitvi na Japonsko gotovo predstavlja oddaljenost od domovine, zaradi tega verjetno še zdaleč ni lahko sprejeti takšne odločitve. Zaradi velike razdalje je vprašljivo tudi igranje za reprezentanco. »Največ pomislekov pred odhodom sem imel ravno zaradi reprezentance. Slednja bi lahko bila na nek način največji razlog, da bi ponudbo tudi zavrnil. Seveda je zelo pomembno, da imaš urejen status v klubu in si tam zadovoljen, zato sem dal prednost temu. Ampak mi je bilo zelo žal, da je vse skupaj otežilo mojo nadaljnjo reprezentančno kariero. Zavedam se, da selektorji ne bodo več toliko računali name. Vedno sem in bom z največjim veseljem igral za izbrano vrsto, saj sem skoraj vse najlepše stvari v nogometni karieri doživel prav z njo,« je o enem od neprijetnih delov japonske pustolovščine povedal naš sogovornik. Drugi je bil poškodba kolena, ki jo je staknil ob koncu sezone: »Imel sem nekaj težav z meniskusom. Vseeno sem skušal sezono oddelati do konca. V začetku decembra sem odšel na operacijo. To je opravil doktor v Belgiji, ki me je operiral že enkrat prej. Delam na tem, da bom čim bolje pripravljen za naslednjo sezono.«
Lepota včasih pred rezultatom
Glede na to, da je pet let preživel v slovenski prvi ligi, prav toliko časa še v belgijski, je zanimivo slišati, kako bi ti tekmovanji primerjal z japonsko ligo, v kateri je preživel zadnje pol leta. »Zelo težko je narediti primerjavo, ampak menim, da je japonska liga daleč pred belgijsko in slovensko. To velja tako po organizacijski plati, kakor tudi glede gledalcev, infrastrukture in urejenosti klubov. V Belgiji sem igral proti veliko talentiranim igralcem, ki so danes člani najboljših evropskih klubov in seveda reprezentance. Kar zadeva Slovenijo, lahko rečem, da je bila naša liga po mojem mnenju vedno dobra. Glede na število prebivalcev in višino denarnega vložka igrajo pri nas zelo dobri igralci, ki pa v večini samo čakajo na ugodno ponudbo iz tujine. To je največja težava. V Belgiji in na Japonskem sem srečal precej fantov, ki so celo kariero prebili pri enem klubu in se na nek način kar branijo odhoda, to je seveda velika prednost,« nam je svoja opažanja zaupal Zlatan, ki smo ga povprašali tudi o načinu igre japonskih moštev. »Slog igranja je nekoliko drugačen. Na Japonskem zelo radi igrajo od noge do noge. Tehnično so odlično podkovani, igra je zelo lepa za oko, morda je to včasih celo bolj pomembno od rezultata. Ampak za nas je bilo najbolj pomembno, da ostanemo v ligi.«
In ravno to se je zgodilo, Omiya Ardija je prvenstvo končala na trinajstem mestu. Odločilnega pomena v boju za obstanek je bila serija enajstih tekem brez poraza, s katero je ekipa iz Saitame zaključila sezono. Razlika do območja izpada je na koncu znašala pet točk. »Ko sem prišel, smo bili uvrščeni pri dnu lestvice. Težava je bila, da so bili okoli nas tudi veliki japonski klubi. Med njimi je bila celo Gamba Osaka, ki je pred dvema letoma osvojila azijsko ligo prvakov, lani pa je bila tretja v domačem prvenstvu. Na začetku sem bil malo skeptičen, ampak smo vsako tekmo igrali bolje.« V taboru Omiye Ardije so bili verjetno navdušeni nad tem, da bodo tudi naslednjo sezono del elite. »Normalno, to je bil zelo pomemben dosežek, saj bi v primeru izpada veliko ljudi v klubu ostalo brez službe,« nam je razložil Zlatan, ki se je na dvanajstih prvenstvenih tekmah štirikrat vpisal med strelce.
Spoštovanje si je prislužil
Nogometaši s sončne strani Alp v Saitami niso neznanka, v sezoni 2008/09 je v dresu Omiye Ardije že nastopal Klemen Lavrič. Slovenska kolonija je tam tudi v letošnji sezoni zelo dobro opravila svoje delo. »Vsi trije smo prišli v skoraj enakem trenutku. Tudi navijači mislijo, da smo nekaj prispevali tej ekipi, ampak naslednje leto bo to treba potrditi. Vsaka tekma je nova zgodba, zato je treba vselej dajati vse od sebe,« z nogama čvrsto na tleh stoji izkušeni Ljubljančan. Na Japonskem pa je zelo spoštovan tudi trener Zdenko Verdenik. »Res je, vendar pa si je spoštovanje prislužil z delom in rezultati. Nekajkrat je že prevzel klube, ki so bili na robu izpada in jih uspel obdržati v ligi. Z JEF Unitedom je osvojil celo drugo mesto. Spoštovanje torej še zdaleč ni prišlo po naključju, prislužil si ga je. Nekaj podobnega je bilo tudi zdaj, ko se je po osmih letih vrnil na Japonsko in praktično vnovič naredil čudež,« je pogovor zaključila Omiyina enajstica.
