Je prvi favorit vodstva Nogometne zveze Slovenije in po doslej opravljenih javnomnenjskih anketah tudi prvi (sicer ne z veliko prednostjo, a vendarle) favorit nogometnih navdušencev na sončni strani Alp. Ob tem pa se eno od največkrat zastavljenih vprašanj glasi: kako pametno je uživanje pogrete juhe in kako je teknila tistim, ki so se zanjo odločili v preteklosti.
Selektorski povratniki v nogometnem svetu seveda niso nič neobičajnega, prej nasprotno. So pa tako vodstva nacionalnih nogometnih zvez kot strokovnjaki, ki kandidirajo za šefe reprezentančnih strokovnih štabov, precej bolj zadržani do vračanja tvorcev takih ali drugačnih velikih uspehov. Pogreto juho (pravzaprav mineštro) imajo Italijani v pregovoru kot nekaj slabega, vrnitve uspešnih selektorjev pa se pod vprašaj postavljajo tudi z vrnitvijo k nekdanji ženi in s podobnimi metaforami. Nič čudnega, da zdaj, ko se s tako vrnitvijo resno spogledujemo v Sloveniji, nekaj podobnega razmišljamo tudi pri nas. Vrnitve Bojana Prašnikarja so bile vrnitve v tistem drugem kontekstu, vrnitev Srečka Katanca pa bi bila dejansko vrnitev tvorca velikanskega uspeha in nacionalnega junaka, kar tako razmišljanje sproža samo po sebi. In pa v okviru takega razmišljanja iskanje vzporednic tako iz preteklosti kot iz sedanjosti; primerjave z drugimi državami, drugimi okolji, drugimi imeni.
Če verjamejo Brazilci ...
Najbolj očitna je, če nam jo dovolite, vzporednica s petkratnimi svetovnimi prvaki Brazilci, ki so selektorja Manoja Menezesa odstavili le malo pred domnevno sporazumnim odhodom Slaviše Stojanovića z mesta šefa strokovnega štaba slovenske izbrane vrste. Menezes je močno razočaral na olimpijskih igrah, vodstvu brazilske nogometne zveze ni ugajal njegov odnos in kljub dobrim igram na zadnjih prijateljskih tekmah, odličnim rezultatom in primerni kadrovski selekciji se je slabi dve leti pred domačim svetovnim prvenstvom moral posloviti. In koga so v deželi sambe imenovali na njegovo mesto? Jasno, šli so po skorajda natanko taki (vsaj kar zadeva časovni trak) poti, po kakršni bi se utegnili podati Nogometna zveza Slovenije, naša izbrana vrsta in nasploh reprezentančni nogomet na sončni strani Alp. Eno najbolj odgovornih nalog v zgodovini brazilskega nogometa so zaupali Luizu Felipeju Scolariju, ki je izbrano vrsto največje južnoameriške države že vodil v letih 2001 in 2002 ter z njo zmagal na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji. Da, prav na tistem svetovnem prvenstvu, na katerega je Slovenijo popeljal Srečko Katanec in na katerem se je končala prva od dveh najlepših slovenskih pravljic. Seveda so tudi v Braziliji imeli pomisleke o pogreti juhi, vračanju k nekdanji ženi in podobnih zadevah, toda vodstvo zveze se je po dobrem premisleku odločilo, da bo lov na tako zelo želeni domači naslov svetovnega prvaka dalo v roke velikemu junaku izpred dobrih desetih let. Brazilci si obetajo uspešno vrnitev, Brazilci verjamejo in morda bi po tej logiki lahko verjeli tudi mi.
Polom legendarnega Marcella
No, vsi pa moramo dobro vedeti, da so pred prejšnjim svetovnim prvenstvom verjeli - in to trdno - tudi naši zahodni sosedi Italijani, ki so na mesto selektorja svoje izbrane vrste poklicali precej bolj svežega junaka mundiala iz leta 2006. Prav tako legendarni Marcello Lippi se je po nepozabni zmagi na berlinski finalni tekmi umaknil iz nogometa in selektorski stolček prepustil Robertu Donadoniju, neuspeh na evropskem prvenstvu v Avstriji in Švici pa je odgovorne pripravil do tega, da so ponovno potrkali na Lippijeva vrata ter ga prepričali, naj azzurre popelje na drugi zaporedni zbor najboljših svetovnih reprezentanc. V kvalifikacijah mu je sicer šlo kar dobro, uvrstitev v Južno Afriko si je priigral brez omembe vrednih težav in na Apeninskem polotoku se je še utrdilo prepričanje, da je bila odločitev pravilna, da je Lippi pravi človek za vračanje reprezentančnega sijaja ter da uspeh ne more izostati. A vendarle je. Pa ne samo to, Italija si je v zelo lahki predtekmovalni skupini privoščila pravi polom in se od juga črne celine poslovila še pred izločilnimi boji. S tem pa se je poslovil tudi Lippi, ki je izgubil sloves vsemogočnega in ki je moral priznati, da je za gradnjo nove izbrane vrste ter za vračanje na pota stare slave primeren nekdo drug, nekdo z več svežimi idejami. Ime mu je Cesare Prandelli in Italijo je že na naslednjem velikem tekmovanju popeljal do finala.
Naj bo Srečko kot Rabah
Po tej logiki si Brazilci ne morejo obetati nič dobrega, pa tudi v Sloveniji bi ob Lippijevi vzporednici morali dobro premisliti o imenovanju Katanca. Toda, pozor, vrnitve junakov na kraj zločina nikakor niso po pravilu obsojene na polom, o čemer zelo dobro govorijo nekateri drugi primeri iz preteklosti. Tudi primeri, ki so po velikosti, ugledu in vloženih sredstvih morda bližje slovenski izbrani vrsti. Mogoče jih je najti kar nekaj, a ker ne časovno ne miselno ne želimo oditi predaleč od naše aktualne reprezentance, se dotaknimo tistega alžirskega s svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Jasno, predstavnica Severne Afrike je na tem tekmovanju igrala v naši skupini in smo jo lahko dobro spoznali, na njenem selektorskem stolčku pa je sedel izkušeni Rabah Sadan, veliki junak iz začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sadan je tedaj kot nadobudni strokovnjak Alžirijo prvič v njeni zgodovini popeljal na svetovno prvenstvo in s tem poskrbel za nekaj nacionalnih praznikov. Že leta 1985 se je vrnil na položaj selektorja svoje domovine in, ne boste verjeli, nogometaše v zelenih dresih takoj popeljal na še en mundial. To pa še ni vse. Potem ko je vmes dvakrat sedel na selektorski stolček kot začasna rešitev in ko je opravljal celo kopico služb, pri katerih ni bil najbolj uspešen, je 21 let po svetovnem prvenstvu v Mehiki stopil na čelo novega ambicioznega alžirskega projekta. Jasno, končalo se je z legendarno zmago nad osovraženim Egiptom v dodatnih kvalifikacijah in z nastopom v Južni Afriki. Zares neverjetno. In če je merilo Sadan, potem je Katanec več kot dobrodošel. Pa ne le tokrat, še ob kakšni naslednji priložnosti.
