Štiriindvajsetletni plavalec z Raven na Koroškem je sicer že nekaj časa razpet med deželo na sončni strani Alp in Združenimi državami Amerike, kjer je študiral na priznani univerzi v Berkleyju in kjer si je pozneje v San Franciscu tudi ustvaril dom z ženo Camillo. V enem od redkih trenutkov v domačem okolju, kjer se pripravlja že na četrto veliko tekmovanje letos, nam je v prijetnem pogovoru ob kavi med drugim zaupal, kako se je prve štiri mesece prebijal skozi vsakdanje življenje v Ameriki, spregovoril je o prijateljstvu z Bodejem Millerjem, ni pa manjkalo niti zanimivih anekdot iz otroških dni.
Kjerkoli se visokorasli plavalec v domačem okolju pojavi, ga tako stari kot mladi z navdušenjem pozdravljajo, on pa si z veseljem vzame minutko ali dve in poklepeta z njimi. Kako tudi ne, na Ravnah na Koroškem in v okolici je eden najbolj prepoznavnih športnikov, pa čeprav je zadnjih šest let doma bolj malo. »Osemnajst let sem praktično preživel le na Ravnah, nato pa se preselil v Ameriko,« je z nasmeškom razlagal Damir, ki je ponujeno priložnost zagrabil.
Kljub temu ima na odraščanje v teh krajih odlične spomine. »Skoraj večino časa sem preživel kje zunaj s prijatelji ali pozneje na bazenu, tako da me praktično nikoli ni bilo doma. Od športov sem v prvem razredu začel z nogometom, kjer sem vztrajal dve leti, nato pa smo imeli v osnovni šoli plavalni tečaj in tam so opazili moj talent. Bili so tako navdušeni, da so domov poslali pismo in napisali, da bi bilo super, če bi me usmerili v plavanje. Starši so bili seveda navdušeni in me poslali na trening.« Toda prvi stik ni bil takšen, kot bi ga mogoče pričakovali glede na to, da je plavanje zdaj tisti šport, s katerim si Damir služi kruh. »Jokal sem, ker me je bilo tako strah, saj nikogar nisem poznal. Pozneje pa je bilo super, začel sem hoditi že uro pred treningi, da sem se lahko še malo igral. Do srednje šole sem res zelo užival v plavanju,« nam je zaupal. In po srednji šoli? »Nato je sledila puberteta in mi preprosto ni bilo več 'fajn', resno sem razmišljal, da bi nehal. Tudi s trenerjem sva se sprla, ni se mi dalo več. Vsi prijatelji so hodili ven, meni pa je plavanje nekoliko preprečilo uživanje. Skušal sem biti čim več s prijatelji in delati vse, kar so počeli oni, vendar sem bil veliko odsoten in mi preprosto ni uspelo. Zato sem bil nekoliko slabe volje, tudi trenirati dvakrat na dan nisem imel motivacije, preprosto nisem imel več tistega veselja.«
Toda dobri rezultati so bili tisti, ki so ga vendarle prepričali o nasprotnem. Čeprav na treningih ni vlagal vsega, kar bi lahko, je še vedno dosegal dobre rezultate, ne nazadnje je bil na evropskem mladinskem prvenstvu na drugem mestu. Tudi trener ga je nato prepričeval, naj vztraja, saj bo le tako lahko dosegal dobre rezultate. Prav zaradi dosežka na mladinskem evropskem prvenstvu so v stik z njim stopile nekatere ameriške univerze. »To je bilo v tretjem letniku gimnazije in takrat sem sam pri sebi rekel, da ni nobene možnosti, da bi šel. Angleško namreč sploh nisem znal in nisem si predstavljal, da bi zapustil prijatelje. V četrtem letniku pa se je vse spremenilo in začel sem drugače razmišljati. Rekel sem si, da bom šel malo pogledat Američane oziroma Američanke (smeh), plačajo mi vse, poleg tega bom dobival še štipendijo, in sem šel. Trener mi je pozneje rekel, da so stavili, da se bom v mesecu dni vrnil.« Bilo se mu je sicer zelo težko prilagoditi na novo okolje, toda ni se vrnil v Slovenijo, kar pa je bilo najpomembnejše - z novim načinom treninga in izjemno konkurenco je spet vzljubil plavanje.
Šah igra petnajst ur na dan
Sicer pa se lahko priljubljeni Dugi, kot ga kličejo prijatelji, v neki meri za to, da je sploh začel in vztrajal v plavanju, zahvali tudi svoji tri leta starejši sestri. »Čeprav ni nikoli trenirala plavanja, nekaj časa je igrala odbojko, mi je ona pokazala prve plavalne zavesljaje. Ker sem bil že kot otrok izredno tekmovalen, sem želel biti že takrat boljši od nje in sem v vodi kar nekaj mahal (smeh),« je dodal. Znan je bil tudi po tem, da je v otroških letih poskrbel za kakšno lumparijo. »Pozimi smo s prijatelji zelo radi metali kepe v avtomobile. To je bilo res adrenalinsko, sploh če si zadel avto in se je kdo ustavil in tekel za nami. Spomnim se tudi tega, da smo ponoči metali petarde in da sta nam kar naenkrat dva človeka prihajala naproti. Bila sta policista in takoj smo želeli zbežati. Spomnim se, da sem celo skočil čez dvometrski zid,« je veselo razlagal in se spominjal teh nagajivih trenutkov.
Sicer pa izhaja iz športne družine, saj sta bila tudi starša v mladih letih zelo aktivna, oče se je namreč ukvarjal z nogometom, mama z rokometom, nato pa sta se pri osemnajstih iz Bosne preselila v Slovenijo. »Enkrat na dve leti še obiščem sorodnike, ki jih imama tam, predvsem dedka. Njega zelo rad obiščem, čeprav igra šah petnajst ur na dan (smeh). Star je oseminsedemdeset let, pa se še vedno udeležuje tekmovanj, še vedno je eden najboljših v regiji. Tudi jaz sem mu prinesel šah iz Turčije in je že komentiral, da ni v redu, ker so figure preslabe. Ko sem bil mlajši, sem rad igral z bratranci, šah je bil že od nekdaj pri nas priljubljen.«
Bode je večni šaljivec
V šoli so ga najbolj zanimali naravoslovni premeti, v to smer ga je nato ponesel tudi študij, medtem ko je najmanj užival pri angleščini. »Nekako mi ni šla v uho in tudi truda nisem vložil veliko. Zato sem na študiju v Ameriki na začetku dobil svojega tutorja in so mi pri tem veliko pomagali. Tako si se prisiljen naučiti angleško, v nasprotnem primeru te pošljejo domov. V drugem semestru sem že začel sanjati v angleščini, tudi komunicirati, nisem le sedel in kimal. Tudi zapiske sem na predavanjih delal v angleščini, prej sem si namreč sproti skušal prevajati v slovenščino,« je diplomant ekologije in obnovljivih virov razložil, kako je premagoval jezikovne ovire, po težkem začetku pa je svoj dom zelo vzljubil in se v Ameriki zelo dobro počuti. Razmišlja tudi o možnosti, da bi se vpisal na magistrski študij, vendar bi si ga moral zdaj sam plačati, kar pa ni majhen zalogaj.
Prvo leto študija je živel v študentskem domu, kar mu je olajšalo prilagajanje na novo okolje, saj je spoznal ogromno novih ljudi, tudi tistih, ki niso povezani s plavanjem. Med drugim zdajšnjo ženo Camillo. »Ona je bila tista, ki mi je vrnila željo po učenju in študiju. Prej sem sicer opravljal izpite, vendar se nisem pretirano trudil. Ko pa sem spoznal njo, sem začel dobivati boljše ocene, tudi plaval sem boljše,« je z veliko ljubezni razlagal o leto dni starejši ženi, s katero bosta v naslednjih dneh praznovala prvo obletnico poroke. »Camillo sem spoznal skupaj z Morgan, zdaj Bodejevo ženo, nekje na univerzi. Vem, da sva se pet sekund le gledala, nato sva se začela malo pogovarjati, pozneje pa sem jo dodal med prijatelje na facebooku. Čez nekaj ur mi je poslala sporočilo, v katerem je napisala samo: 'Hi (živjo, op. p.).' Pozneje je komunikacija stekla, začela sva se družiti, postala sva prijatelja in tako se je vse skupaj začelo. Ko sem končal študij, sva se preselila skupaj, zelo ima rada tudi Slovenijo. Sicer pa je ona bolj ustvarjalen tip človeka. Zdaj se je začela ukvarjati z magazinom, nekakšno revijo za ženske. Rada piše o zdravi prehrani, rada kuha in fotografira.«
Mladoporočenca sta trenutno v fazi, ko se odločata, kje bi se ustalila in si ustvarila dom. Ena od želja je Francija, predvsem Marseille. Trenerju tamkajšnjega kluba je že poslal elektronsko pošto, ali bi lahko plaval za njih. Dokler je Damir še aktiven plavalec, ne izključujeta niti Slovenije. »Trenutno sva v San Franciscu, od koder se vozim na treninge na Berkley, Camilla pa večinoma dela doma. Se sicer odlično počutiva, imava pa nekaj težav s finančnimi sredstvi. Toda verjamem, da nama bo uspelo,« je optimističen Damir, ki se je v času olimpijskih iger spoprijateljil tudi s prvim zvezdnikom alpskega smučanja, Bodejem Millerjem. »Najini ženi sta najboljši prijateljici in tako sva se spoznala, tudi sicer se veliko družimo. Skupaj sva igrala tenis, lovila ribe. Je zelo športen in tekmovalen tip, vedno se pogovarjava o športu. Velikokrat mi svetuje predvsem v smislu psihične priprave, govori mi, da se moram zavedati, da sem najboljši na svetu. Ima dobre nasvete, je zelo dober tip, preprost človek in večni šaljivec. Cenim ga tudi kot poslovnega človeka, zna se prodajati, kar je tudi ena od velikih lastnosti športnika,« je povedal Damir, ki ga je Bode obiskal tudi v Londonu in ga spodbujal.
Moral bi se naspati
Toda na žalost mu to ni pomagalo, saj je obstal že v jutranjih kvalifikacijah, čeprav si je od svojega nastopa v paradni disciplini 100 metrov prsno veliko obetal. »Mislim, da si ne bi smel ogledati otvoritvene slovesnosti, temveč se naspati. Toda čakal sem mimohod držav in seveda Slovenijo. Na koncu sem si ogledal še ognjemet in bil poln adrenalina, tako da sem zaspal ob treh ponoči, čez tri ure pa sem moral že vstati,« se z grenkim priokusom spomni svojega londonskega spodrsljaja, vendar pa upa na nastop v Riu. »Želja je, kar je najpomembnejše. So pa tu v igri tudi drugi dejavniki, predvsem finančna sredstva. Razumem, da v Sloveniji ni denarja, tudi na ministrstvu še nisem zaposlen, in če bi me tam zaposlili, bi mi to nedvomno olajšalo delo. Ne gre vedno vse po načrtih, in če bom prisiljen nehati zaradi teh težav, bom pač moral. Izobrazbo imam dobro, še vedno si lahko najdem službo na tem področju,« je razložil in dodal, da bo naredil vse za dosego kakšnega še odmevnejšega rezultata, kot je kolajna na evropskem prvenstvu.
Ni še pozabil obletnice
V prostem času Damir zelo rad lovi ribe, igra tenis, ki pa ga zaradi rame ne igra veliko, prav tako s prijatelji igra videoigrice. Ker žena zelo rada hodi v hribe, je tudi to pogosto na sporedu. »Zdaj s Camillo še uživava, rada potujeva, po naslednjih olimpijskih pa bi se želela ustaliti in ustvariti družino.« Ob vprašanju, koliko časa sta že poročena, je Damir takoj pogledal na koledar, da ni mogoče zamudil njune prve obletnice. »Ne, nisem še (smeh). Sedemnajstega jo imava. Sem tak človek, da rad pozabim stvari, še dobro, da imam ta intervju (smeh). Škoda, da tega dne ne bova preživela skupaj. Nedvomno jo bom poklical in naročil rože, ki jih ima zelo rada,« nam je razkril svoj načrt.
Kaj pa čez dvajset let? »Vidim se v Marseillu s tremi otroki. Upam, da ne bodo takrat že večji od mene (smeh). Enega bi rad usmeril v tenis, da bi ga hodil gledat na največje turnirje. Trener verjetno ne bom, rad pa bi širil svoje znanje med mlade plavalce. Kar zadeva službo, je moja največja želja ustvarjati igrice in aplikacije. S prijatelji smo sicer že nekaj začeli, gre pa počasi, ker se še učimo programirati. To mi je v veliko veselje, ker tudi sam rad igram igrice.«
