Hkrati so bila pričakovanja navijačev in vseh ljubljanskih ljubiteljev nogometa zelo velika. Verjeli so, da se bodo lahko zeleno-beli z Miletom Ačimovićem podali v enakovreden boj z Mariborom, toda ostalo je le pri željah. Zlasti začetek letošnje sezone je bil katastrofalen, po porazu v Kidričevem v sedmem prvenstvenem krogu je nekdanji reprezentant dokončno obupal in odstopil. Toda vse od 25. avgusta, ko se je poslovil, pa do danes se medijsko ni želel izpostavljati. V preteklih mesecih je zavrnil kar nekaj prošenj za pogovor, na začetku zimskega premora je vendarle privolil in razkril svojo plat zgodbe.
Zakaj ste po odhodu iz Olimpije tako dolgo molčali in zavračali pogovor?
Molčal sem samo zaradi tega, ker mi je bilo ob odhodu iz kluba nekaj stvari nejasnih. Ni mi bila jasna podoba zasedbe, ki sem jo sestavljal leto in pol in si jo prizadeval čim bolj združiti. Nisem si znal razložiti, kaj je pravi razlog, da igre niso bile na želeni ravni. V mesecu ali dveh sem želel dobiti odgovore. Želel sem spoznati, kje sem storil napake. Tudi zato, da bi se lažje pogovarjal z vami. Čeprav smo napovedovali odprt boj z Mariborom, ker sem bil prepričan, da so fantje tega sposobni, je bila Olimpija takrat sedma. Vse se je obrnilo na glavo in povsem normalno je, da je bilo ogromno kritik. Ker nisem poznal pravih odgovorov, ker si nisem znal pojasniti, kaj sem počel narobe, se raje nisem hotel izpostavljati. Zdaj, ko se je prvi del sezone razpletel, kot se je, mi je lažje. Vse fante, ki sem jih pripeljal v Olimpijo, mislim, da jih je bilo petnajst, bi še enkrat.
Ste medtem prišli do odgovora, ki ste ga čakali?
Čas, potrebovali smo čas, da se fantje spoznajo, uigrajo in začnejo igrati, kot znajo. Brez tega ne gre. To je bilo najbolj opazno pri tujcih. Olimpija si ni mogla privoščiti takšnih, ki so bili v top formi, ampak le tiste, ki so bili brez kluba, brez odškodnine. K nam smo prišli, da bi jih mi vrnili na sceno, v tekmovalni ritem se je čez noč pač nemogoče vrniti. Tudi pri Daretu Vršiču je bila zgodba zelo podobna. Potreboval je določeno obdobje, da je prišel k sebi in začel kazati svoje stvarne sposobnosti.
Ste imeli premalo potrpežljivosti? Ali danes morda menite, da ste se prehitro odločili za odhod?
Ne. Preprosto nisem mogel čez vse to, kar se je dogajalo na začetku sezone. Porazi z Domžalami, Gorico, navsezadnje tudi slovo od kvalifikacij za ligo Europa, pa Kidričevo ... V klub niti približno nisem prišel za to, da bi gledal takšno Olimpijo. Nisem se trudil, da bi takšno spremljali navijači. Tekma z Aluminijem je bila pika na i, preprosto sem 'počil'. Nisem mogel iz svoje kože in v tistem trenutku sem ocenil, da bi bilo najbolje, da tako trener Ermin Šiljak kot jaz odideva.
Potem je sledil uspešen niz. Ali vam dobre igre po vašem odhodu zdaj predstavljajo tudi neke vrste zadoščenje?
Da, vsekakor. Fantje so pokazali, da znajo in zmorejo, da se nisem motil o njihovi kakovosti, hkrati sem vesel, da je k uspehom veliko prispeval Andrej Razdrh, ki sem ga prav tako jaz pripeljal v mladinski pogon Olimpije. Skupaj z Miho Vončino iz Domžal z namenom, da tudi delo v mlajših selekcijah še izboljšamo in ga dvignemo na ustrezno raven.
Kakšen je bil po vašem odstopu odziv igralcev? Ali so vas res nagovarjali, da spremenite odločitev in se vrnete?
Z igralci sem bil vedno zelo korekten. Včasih sem sicer po kakšni tekmi 'znorel' na njih, a sem jih znal tudi pohvaliti, odnosi so bili vseskozi takšni, kot morajo biti. Odziv fantov je bil neverjeten. Veliko se mi jih je zahvalilo za vse, kar sem storil za njih, nekateri so si res želeli, da se vrnem, z določenimi posamezniki sem ostal v stikih. Moram omeniti tudi Green Dragonse, ki so me prav tako podprli. Menili so, da je način dela pravi in da sem odločitev morda sprejel prehitro, da je bila glava prevroča, a so me naposled razumeli. Takšni odzivi po odhodu so mi veliko pomenili.
Ste se zaradi njih mogoče kdaj našli v precepu, da bi kljub vsemu spremenili odločitev in se vrnili? Tovrstna namigovanja so bila kar nekaj časa precej glasna.
Ne, nisem se. Odločil sem se tako, kot sem se, in od tega nisem želel odstopiti. En del mene je sicer spet hotel biti v klubu in s fanti, se z njimi veseliti in živcirati, toda prek svoje besede nisem hotel. Tudi Erminu Šiljaku sem nekaj tednov prej dejal, da sva prišla v Olimpijo, da nekaj narediva, da bo dobra, ne pa zato, da sramotiva klub in sebe. Imel je mojo popolno podporo. Čeprav sem ves čas verjel, da imamo dobro ekipo, se žal ni izšlo, vse skupaj ni delovalo, kot smo si želeli. Po tekmi v Kidričevem je bilo vse jasno. Besede so bile nepotrebne, pogled med nama je bil dovolj, da sva vedela, kaj je najin naslednji korak.
Ali odstop in spoznanje, da zgodbe niste zaključili, dojemate kot velik osebni poraz?
Ne. Na začetku so bili občutki zelo mešani, a menim, da bi bilo lahko rezultatsko težko boljše. V domačem prvenstvu z močnim Mariborom več kot drugo mesto realno vendarle ni bilo dosegljivo, v Evropi smo dvakrat izpadli na način, ki si ga je težko predstavljati. Na mednarodnem prizorišču nam je zmanjkal le kanček sreče, če bi se obrnilo drugače, bi bil bržčas drugačen tudi nadaljnji potek dogodkov, toda to je zdaj preteklost.
Kakšno je bilo sodelovanje s predsednikom Izetom Rastoderjem?
Izet Rastoder je človek, ki si izredno želi biti prvak, tudi jaz sem takšno miselnost takoj zagrabil. V nekem trenutku si sicer želiš in pomisliš, da bi potreboval tri ali štiri leta, da bi postavil želene temelje in uredil stvari, kot misliš, da je prav, a po drugi strani razumem predsednikove želje, da želi svoj finančni vložek čim prej oplemenititi z lovoriko. Zaradi tega je bil določen pritisk vedno prisoten. Predsednik ga je nalagal meni, jaz trenerju, on ekipi, igralcem. Tudi v Evropi smo si želeli odmeven dosežek, sestavljali smo ekipo, ki bi bila spodobna uresničiti ambiciozne cilje, na mojo veliko žalost se ni razpletlo, kot smo upali oziroma verjeli. S predsednikom sva se o vsem tem veliko pogovarjala, najino sodelovanje je bilo korektno. Vsak, ki bo delal z Izetom Rastoderjem, bo moral vzeti v zakup, da ga drugo mesto ne zanima.
Ste bili pri svojem delu samostojni? Je skušal predsednik kakorkoli vplivati na vas in v kolikšni meri so vas omejevale finančne razmere?
Kar zadeva športni del, za katerega sem bil odgovoren, sem imel popolnoma proste roke. Če bi rekel karkoli drugega, bi bilo nekorektno. Vsakega igralca, ki sem si ga želel in ki smo si ga seveda lahko privoščili, sem lahko privabil v klub. Dejstvo pa je, da ima denar najpomembnejšo vlogo. Olimpija ni v stanju, da lahko kupuje igralce z odškodninami, temu se je bilo treba prilagoditi. Drugega mi ni preostalo, šele s prodajo Dareta Vršiča smo si lahko privoščili nekaj več in smo za Vicenteja ter Zarifovića Gorici plačali nadomestilo. Denar je bil torej edina omejitev, drugih vplivov ni bilo. Jaz sem razumel predsednika, on je razumel mene, treba je bilo najti neko srednjo pot. Želja je bilo veliko. Želeli smo si Bezjaka, Pluta, Galešića, Fajića, še prej Vassiljeva. Ne le jaz, vsi v klubu, toda preprosto nismo bili v stanju, da bi s finančnimi sredstvi, ki smo jih imeli na voljo, dosegli namen.
Ali danes mogoče menite, da ste podcenili nalogo, ki ste se je lotili?
Ne, nikakor ne. Tisti, ki so delali z menoj, vedo, da je nisem, v Olimpijo sem vložil ogromno energije. V člansko ekipo sem gotovo dal celega sebe, še več bi se mogoče lahko potrudil pri mlajših selekcijah, se jim bolj posvetil. Toda prva ekipa je bila prioriteta, želeli smo dober rezultat.
