Že vrsto let je nepretrgoma v izbrani vrsti, eden tistih, ki dresu z državnim grbom nikoli niso rekli ne. Nikoli ni imel glavne vloge, vedno pa je bil tisti, na katerega so selektorji lahko računali, ko je bilo treba, in mu namenjali posebne naloge. Tudi zdajšnji selektor Božidar Maljković ve, da ima v Slokarju aduta v rokavu, ki ga lahko uporabi, če je treba z zadeto trojko razširiti obrambo, ali pa ga potisne na mesto petice, če se prva centra znajdeta v težavah. Sloki v reprezentanci redko razočara.
Zanj to ni prvo prvenstvo na domačih tleh. Leta 1999 je že igral v Sloveniji na evropskem prvenstvu do 16 let, a kot pravi, primerjava ni mogoča. »Tokrat je čisto drugače. Tedaj smo bili še preveč mladi, da bi lahko potegnil kakršnokoli vzporednico, razen te, da smo tudi takrat igrali v Celju. Vse ostalo je popolnoma drugače. Imam pa cilj, da se dosti bolje odrežemo kot takrat, ko smo bili zadnji,« Slokar pravi, da bo imel še eno spodbudo več v želji, da popravi rezultat izpred 14 let, ko je Slovenija zasedla 12. mesto med prav toliko ekipami. Treba ga bo precej popraviti, saj javnost doma veliko pričakuje. In s čim bi bil zadovoljen sam? »Težko odgovorim, s čim bi bil zadovoljen, bolj gledam na to, kako daleč lahko pridemo. Želim si, da pridemo med prvih šest, tam pa bo srdit boj, ker je toliko izenačenih ekip,« je dejal Slokar in nato postregel z zanimivo mislijo: »Vseskozi imam občutek, da bo prav ena od ekip iz naše skupine na tem prvenstvu v taki vlogi, kot je bila na prejšnjem EuroBasketu Makedonija. Poglejte Gruzijo, ki ima v svojih vrstah Američana Hickmana. To ni igralec, ki je prišel iz ameriške univerze in bi se šele uveljavljal, on je med tremi najboljšimi organizatorji igre v Evropi. Imajo Sanikidzeja, Šermadinija, Markoišvilija, ki je bil eden najboljših strelcev italijanske lige, in tako dalje. So reprezentanca, ki povsem sodi v tako 'posodo', v kateri je bila tudi Makedonija. Nihče jih ne favorizira, nihče od njih ne pričakuje veliko in vrši pritiska, igrajo hitro in mislim, da bosta ta reprezentanca, ali pa Poljska, ki ima zelo dobre centre, naredili veliko 'škode'.«
Jutri se ne konča
Veliko se pred začetkom prvenstva na domačih tleh govori o pritisku, nervozi, a Slokar v tem, da se bo igralo v Sloveniji, ne vidi nič posebnega. »Razen tega, da me vsi po vrsti sprašujejo, če smo kaj bolj nervozni, ni prav nič drugače. Igrišče je še vedno enake velikosti kot kjerkoli drugje, na parketu so še vedno na vsaki strani po pet igralcev ter trije sodniki. Po eni strani je domač parket naš plus, a spet je treba vedeti, da smo se že v Beogradu leta 2005 počutili kot doma, da je bila na Poljskem pred štirimi leti dvorana 'naša', tako da tudi to ne bo nekaj posebnega. Razlika je v tem, da je dosti več marketinških dejavnosti, da imamo v popoldnevih, ki bi morali biti namenjeni počitku, dosti več intervjujev, da je veliko spraševanja o živčnosti. Ko pa pogledaš malo bolj z razdalje, si malo zatisneš ušesa, pa vidiš, da bistvene razlike ni,« pravi 30-letnik, ki priznava, da je zgoraj našteto motilo ritem priprav, a hkrati dodaja, da ni bilo težav, saj so to vnaprej pričakovali in bili tudi pripravljeni.
Igralci so dobro pripravljeni tudi na prvenstvo. »Veliko smo delali na fizični pripravljenosti. Prve tri tedne sploh intenzivno, a tudi še pred tremi dnevi smo ravno tako veliko delali na sami kondicijski pripravi. Zakaj? S koncem priprav se ne konča tudi prvenstvo, v sredo se slednje šele začne in traja tri tedne. Res je, da s tekmami vzdržuješ kondicijo, a še vedno moraš naprej tekmovalno trenirati, ne pa se naslanjati le na tekme,« razmišlja 210 centimetrov visoki igralec, ki lahko igra tako na položaju krilnega centra kot centra. O tem, kako sam vidi svojo vlogo v ekipi, pravi: »Gotovo je izredno pomembno imeti v moštvu igralca, ki lahko popolni tako pozicijo štiri kot pet, saj nikoli ne veš, kdaj kateri od nosilcev pride v težave z osebnimi napakami. Takrat nastopi moj čas. Najtežji trenutki so takrat, ko moram preklopiti s položaja štirice na petico ali obratno. Tempo je potrebno držati, treba je ohraniti ritem igre, to je ključno. Zato trener poudarja, da če ekipa 'povleče', ko napravi prvo menjavo, ko se ritem spremeni, bo gotovo šlo vse skupaj v pozitivno smer. Najslabše je, če se takrat ekipa potegne nazaj, če vsak, ki vstopa, potrebuje preveč časa, da 'pade noter'. Sam sem zelo zadovoljen s svojo vlogo, ker je zelo pomembna. Morda ni najbolj mamljiva za statistiko, a če tisti štirje, pet, ki pridemo v igro pozneje, ne naredimo tistega, kar je treba, so velikokrat težave.«
Razen tega, da me vsi po vrsti sprašujejo, če smo kaj bolj nervozni, ni prav nič drugače. Igrišče je še vedno enake velikosti, kot kjerkoli drugje, na parketu so še vedno po pet igralcev na vsaki strani ter trije sodniki.
Čehi še hitrejši
Prvi tekmec slovenske izbrane vrste bo jutri Češka, proti kateri vsi pričakujemo uspeh. Slokar poudarja, da bo Sloveniji nasproti stalo zelo nadarjeno moštvo. »Slovenska javnost pozna Jirija Welscha, Jan Vesely je igralec iz lige NBA. Imajo zelo hitre, morda fizično ne najmočnejše igralce, ki znajo dobro zadevati od daleč. Zelo hitro 'potegnejo' v protinapad. Govorijo nam, da smo ekipa, ki dobro nadzoruje žogo in hitro prehaja v napad, oni pa so še malo hitrejši. Nimajo pa posebej dominantnega igralca pod košem in s tem ne prav veliko igre pod samim obročem. To je na eni strani za nas dobro, na drugi spet ne, saj so, kot sem že omenil, visoki košarkarji dobri strelci,« je povedal nekaj besed o jutrišnjih nasprotnikih.
Ne glede na vse povedano, pa to ne spremeni dejstva, da tako javnost kot tudi sami košarkarji pričakujej(m)o prvi dve točki, kaj drugega kot zmaga ne pride v poštev. »To velja vedno, ne glede na to, ali nam nasproti stoji Češka ali kdo drug. Osredotočeni moramo biti na to, da sledimo programu, ki smo si ga zadali, in potem pogledamo na semafor, kakšen je rezultat,« pravi ob Domnu Lorbku edini igralec reprezentance, ki še nima kluba za novo sezono. Da je rezultat na koncu ugoden, lahko svoje prispevajo tudi navijači. »Seveda si želimo čim večje podpore s tribun. Navijači so lahko naš šesti igralec, ki v določenih trenutkih bolj vpliva na nasprotnike, v trenutkih, ko naših pet igralcev dvigne tempo, intenziteto, pa z glasno spodbudo še toliko bolj pomagajo.«
In za konec se, klišejem navkljub, ni mogel izogniti vprašanju o nervozi. »Za zdaj ni velike nervoze, verjetno bo nastopila pred tekmo. A tudi ta bo izginila v trenutku, ko bo sodnik zapiskal in bo šla prva žoga v zrak.«
