Šport

Slovenski športniki, ki ne želijo igrati za svojo državo

Jurij Završnik
16. 5. 2014, 13.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Imamo samo v Sloveniji težave s športniki, ki ne želijo igrati za svojo državo? Ne, daleč od tega. Tudi v drugih državah je veliko takih primerov. In to ni nič nenavadnega ali izjemnega. Je pa res, da je v Sloveniji, naj bo to v kateremkoli športu, to bolj izrazito (in boleče), saj nimamo tako široke baze, da bi se lahko odpovedali komurkoli.

Arsen Perić

Največ črnila do zdaj je bilo prelitega ob odpovedih košarkarskih zvezdnikov Saše Vujačića in Bena Udriha, v zadnjih dneh pa je športni svet vsaj malce razburkala vest o tem, da naj bi Aljaž Bedene po novem nastopal v barvah Union Jacka, Tadeja Majerić pa je zelo blizu igranja za Bosno in Hercegovino.

Pa kaj?

V vsakem primeru se in se bodo prestopi pod drugo zastavo dogajali in jim ne bi bilo treba posvečati preveč pozornosti. Vsak si pač izbere pot, ki se mu zdi prava oziroma najboljša za njegovo teniško kariero.

Zveza že desetletje namenja igralkam in igralcem, ki igrajo za reprezentanco, nekakšno nadomestilo (denar), saj bi ti drugače lahko igrali na turnirjih in zaslužili z nagradami. 

Povsem druga stvar pa je, ko poskušajo ti športniki svoj prestop v drugo državo »opravičiti«. Takrat skušajo zaščititi svoje ime in večino krivde pripisati športnim zvezam, pod katerimi so delovali. Kajakaš Jure Meglič je jasno in glasno povedal, potem ko se je odločil za nastopanje za Azerbajdžan, da je edini razlog ta, ker ima v slovenski reprezentanci bolj malo možnosti za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco za Rio 2016. Pošteno!

Ali je Aljaž Bedene namenoma zavajal teniško zvezo, kapetana reprezentance v Davisovem pokalu, soigralce in slovensko javnost, ve le on in bo to tudi pojasnil, če želi ohraniti dostojanstvo in čast športnika. V preteklosti smo dobili vtis, da je Aljaž zelo pošten fant, ki je s srcem predan športu, ki ga ima rad, in da dres s slovenskim grbom nikoli ni bil vprašljiv. Lahko se vprašamo, ali so bile odločitve kapetana reprezentance o Aljaževem igranju pravilne ali ne, toda to so strokovne odločitve, ki jih mora zagovarjati kapetan in jih igralcu tudi razložiti. Bedenetu bi se verjetno v britanskem dresu odprlo veliko več vrat, kot se mu jih je v slovenskem, in s tega stališča njegovo zamenjavo razumemo. Ne razumemo pa skrivanja.

Sicer pa Aljaž vsaj ni iskal »krivcev« za svojo odločitev drugje, v zvezi, v odnosih ali v čem drugem, kakor je to naredila Tadeja Majerić.

So res vsega krivi drugi?

Majerićeva je jasno povedala, zakaj razmišlja o igranju za reprezentanco BiH. Globoko zamero goji do teniške zveze, ki ji v preteklosti ni namenila pozornosti, kot bi si jo po njenem mnenju zaslužila. Nekaj krepkih je namenila nekdanjemu direktorju zveze Zoranu Kofolu, ki je po njenem mnenju favoriziral Polono Hercog. »V obdobju, ko sem bil direktor TZS, se je ženska reprezentanca uvrstila v svetovno skupino in nato naslednje leto v njej tudi ostala. Celoten projekt, kot je bil zastavljen, je slonel na Poloni Hercog. Sistem tekmovanja je pač takšen, da je najprej treba zmagati v dvobojih med posameznicami, da se nato sploh igrajo dvojice, ki odločajo o zmagovalcu. Edina igralka, ki je bila sposobna zmagovati na tej ravni, je bila Polona, vložek pa resnično velik. V ekipi je bila takrat še Katarina Srebotnik. S tema dvema tekmovalkama smo bili lahko konkurenčni. Tu sta bili še Andreja Klepač, prav tako in predvsem v dvojicah odlična igralka, ter Maša Zec Peškirić. Tadeja Majerić je v tistem času živela in trenirala v Švici, igrala turnirje na ravni ITF, njen ranking pa je bil malo pod 300. Ob vpoklicu v reprezentanco je že takrat imela pogoje, ki so bili za nas nesprejemljivi,« je o tej temi spregovoril Kofol. »Očitki, ki sem jih že takrat poslušal, zdaj pa jih je poudarila še Tadeja, so zame nesmiselni. Če ima reprezentanca samo eno igralko, od katere je odvisen rezultat, je povsem normalno, da se tej igralki posveča več pozornosti. Igralke, kot je bila takrat Majerićeva, bi morale biti vesele, da so v ekipi, ki igra v svetovni skupini, in da imajo možnost sodelovanja. Ona pa je že takrat v svojih pogojih za igranje izpostavljala zadeve, ki niso imele nobene zveze s potencialnim napredkom v njeni igri. Trdim, da imajo do 18. leta vsi igralci enake pogoje in možnosti napredovanja. TZS ima programe, prek katerih korakajo igralci od začetka pa do trenutka, ko morajo stopiti na svoje noge. Tu pa po mojem mnenju nastopi trenutek, ko bi morali najboljši igralci brez pomislekov reprezentanci oziroma zvezi vrniti to, kar jim je v mlajših letih omogočila. Selekcija je ogromna in skozi to zahtevno sito pridejo le nekateri. Prav vsi pa so v mlajših kategorijah nastopali na turnirjih pod okriljem TZS, nato nastopali tudi na mednarodnih turnirjih, kar jim je tudi omogočila TZS. To so programi, v katere TZS vlaga denar za razvoj tekmovalcev. Zaradi tega je smešno, ko slišim igralca starega 18 let ali več, ki trdi, da mu TZS ni prav nič dala oziroma pomagala pri njegovi karieri. Denarja v žep pa do nastopanja v članski konkurenci ne dobi nihče. Zaradi poškodb, s katerimi se je Polona začela ubadati pred približno dvema letoma, ni mogla več pomagati reprezentanci. Zdaj, ko bi Tadeja končno lahko pomagala in skupaj s Polono ekipo vrnila tja, kjer je že bila, se raje posveča starim zameram, ko zaradi njenega takratnega statusa ni dobila tistega, kar je zahtevala,« je še dejal Kofol.

Trikrat

Majerićeva je trikrat sodelovala v slovenski reprezentanci. Prvič je nastopila leta 2007, ko je v Bolgariji na turnirju prve evro-afriške skupine odigrala dva dvoboja. Med posameznicami je izgubila s Švicarko Emmanuelle Gagliardi s 0:6 in 0:6, v dvojicah pa sta Hercogovo premagali estonski par z 1:6, 6:1 in 6:4. Naslednjič je bila v reprezentanci leta 2009 na turnirju prve evro-afriške skupine v Talinu, vendar ni odigrala niti enega dvoboja, tretjič pa je bila v ekipi leta 2010, ko je zastopala Slovenijo v svetovni skupini. V Mariboru sta v zadnjem dvoboju z Japonsko (zmaga Slovenije s 4:1) s Peškirićevo premagali gostujoči par s 6:4, 6:7 (1) in 6:3. »Tadejo sem vedno klical v reprezentanco,«je dejal nekdanji kapetan reprezentance v pokalu Fed Iztok Božič in nadaljeval: »Proti Japonski leta 2010 je prišla, proti Nemčiji potem ni igrala, za razlog pa je navedla, da se termin ne sklada z njenimi načrti. Potem sem jo klical še za dvoboj s Kanado v Kopru, ko smo se borili za obstanek v svetovni skupini. No, takrat je imela po mojih informacijah, ki sem jih dobil od zveze, previsoke finančne zahteve in potem ni prišla.«Tudi zdajšnja kapetanka Tina Pisnik je Majerićevo klicala v izbrano vrsto, pa se ji ni odzvala. »To, da gredo naši igralci in igralke igrat za druge države, je slabo, jih pa razumem. Tudi jaz sem imela, ko sem bila med boljšimi, ponudbe za igranje za Veliko Britanijo, vendar se za to nisem odločila. Moje igranje za reprezentanco pa nikoli ni bilo pogojeno s kakšnimi denarnimi zahtevami,« je povedala Pisnikova.

Mnogim so se zdele (in se jim zdijo še danes) zahteve Majerićeve do zveze nerazumne. Mnogi so tudi mnenja, da bi morali za reprezentanco vsi igrati zastonj in tako nekaj vrniti državi in zvezi, ki je vanje tudi nekaj vložila (Majerićeva je dobila tudi dve posebni povabili na turnir WTA v Portorožu, za kar se lahko zahvali zvezi). Toda ti časi so že zdavnaj minili. Zveza že desetletje namenja igralkam in igralcem, ki igrajo za reprezentanco, nekakšno nadomestilo (denar), saj bi ti drugače lahko igrali na turnirjih in zaslužili z nagradami. Ali je to prav ali ne, je stvar zveze, tako kot je stvar zveze to, da se z igralkami in igralci dogovori o nadomestilu. Popolnoma jasno pa je, da nekateri dobijo več (ker so višje na lestvicah), drugi pa manj. In še - ali Roger Federer za Švico igra zastonj? Da, ampak Roger je v teniški karieri zaslužil več sto milijonov dolarjev, Blaž Kavčič pa z nagradami komaj pokriva stroške na turneji. Težko ali skoraj nemogoče je najti rešitev, ki bo ugodna za vse, toda kljub vsemu bi morala biti vsakemu športniku najpomembnejša poštena igra do vseh. Tudi do sebe.