Toda kljub redkobesednosti za mizo nekdanji slovenski selektor ni imel nič proti pogovoru na štiri oči, h kateremu smo ga povabili nekaj minut pozneje. Ravno nasprotno. Čeprav se je v preteklosti dogajalo marsikaj in čeprav je bilo treba iti tudi čez nekaj zamer, je gospod ostal gospod.
Zelo poseben uspeh v zelo posebnem vzdušju, ki so ga pričarali zelo posebni navijači, je verjetno v vas vzbudil zelo posebne občutke?
Vsekakor se moram strinjati, počutim se odlično; to so trenutki, zaradi katerih je človek v tem poklicu in za kakršne si prizadeva ves čas svojega delovanja. Opravili smo odlično delo, tako zame kot za vodilne može kluba je lovorika prišla zelo hitro, pravzaprav že na začetku projekta, in tega smo lahko zelo veseli. Ob tem pa moramo biti vsi skupaj v prvi vrsti hvaležni ekipi, sestavljeni iz fantov, ki so vso sezono fantastično delali, in izjemnim navijačem, ki nam dajejo edinstveno energijo. Slednji imajo radi ta klub, za njim stojijo iz dneva v dan, in čeprav znajo kritizirati, znajo predvsem podpirati ter se neizmerno veseliti vsakega uspeha. Tako velikega, kot je tokratni, še toliko bolj.
Ves čas odvračate pozornost od sebe, pa čeprav ste že v svoji prvi polni sezoni na klopi Rijeke poskrbeli za najboljše tekmovalno obdobje tega kluba v njegovi zgodovini.
Seveda ob tem čutim osebno zadovoljstvo, na tej točki vam to moram priznati, toda tega ne bi rad dodatno poudarjal. Resnično se želim postaviti ob stran in središče pozornosti prepustiti k svojim varovancem, navijačem ter ljudem, ki so se v teh težkih časih sploh spravili vlagati v ta čudovit projekt. Vsi skupaj so dokazali, da je s pravo voljo in s pravo željo v pravem okolju tudi dandanes mogoče narediti marsikaj. Sam sem k temu dodal po najboljših močeh in skupaj nam je uspelo nekaj izjemnega.
Oblikovali ste moštvo, ki goji prepoznavno igro in ki je s to igro pogosto zelo prepričljivo. Kako ste dosegli, da je bila ekipa posebej na povratni tekmi videti, kot da ne more iti nič narobe in kot da natanko ve, kam hoče priti ter kako se do tja pride?
Imel sem občutek, kot da sem to tekmo že enkrat doživel, kot da sem to tekmo enkrat že igral oziroma jo je igrala ekipa, ki sem jo vodil s klopi. Ni bilo z moštvom, na katerega klopi sem zdaj, in ni bilo v tem okolju, to sem nekoč in nekje že videl, že doživel. Le takrat in tokrat sem videl toliko samozavesti, toliko gotovosti in toliko zanesljivosti, v obeh primerih pa je šlo predvsem za to, da so se fantje do tega spravili sami. Tokrat ti fantje in tedaj neki drugi.
Neuspeh, ki ga ne obžalujem
Kateri? Lahko rečeva kakšno o tem, kdaj in kje je bila tekma, zaradi katere ste se počutili, kot da ste nekaj takega že nekoč doživeli?
Pustiva to. Naj ostane pri tistem, kar sem rekel. Vsak lahko sam oceni, na kateri tekmi je moja ekipa na tak način vzela energijo s tribun in jo brez najmanjše obremenitve obrnila sebi v prid. Na kateri tekmi so igralci tako kot nocoj zaupali drug v drugega, energijo prenašali tudi med seboj in kljub nekaj nevarnim položajem, v katerih so se seveda zatresle noge, ohranili povsem mirno glavo in svoj stadion dokončno spremenili v neosvojljivo trdnjavo. Tako kot že enkrat v moji trenerski karieri gre tudi tokrat na Reki za simbiozo tolikokrat omenjene energije, nesporne kakovosti, ki jo v sebi nosi zelo delovno moštvo, in ljubezni do institucije ter do okolja.
Ste si, ko ste se podajali v reško zgodbo, lahko zamislili tako uspešnih petnajst mesecev s toliko odmevnimi dosežki in s takim vplivom tako na lokalno okolje kot na celotno državo?
Nisem mogel razmišljati na tak način in nisem mogel imeti nikakršnih pričakovanj, kaj šele da bi pričakoval to, kar se dogaja zdaj. V prvi vrsti sem se namreč ukvarjal z ogromno vprašanji, ki so se postavlja po vsem, kar se mi je dogajalo pred sprejemom reškega izziva. Marsikaj sem se spraševal, ko sem se dela na Reki lotil po počitku, ki je sledil tistemu, kar se mi je zgodilo na klopi slovenske reprezentance in po kratkem bivanju v Savdski Arabiji.
Je bilo slednje napaka oziroma kako gledate nanj?
Vsekakor je šlo s strogo profesionalnega vidika za moj neuspeh, ki je bil v prvi vrsti posledica prehitre odločitve. Čutil sem, da potrebujem spremembo, in prehitro sem odšel v neki neznan svet, kjer se je končalo, kot se pač je. Toda odločitve vsekakor ne obžalujem, kajti naredil sem življenjsko fakulteto in se pri tem ogromno naučil. Med drugim tudi to, da tako v življenju kot v športu tako zmaguješ kot doživljaš poraze, v obeh primerih pa moraš ostati z nogami na tleh in zvest samemu sebi. Tudi zato se zdaj veselim, ne padam pa v neko pretirano evforijo, saj zelo dobro vem, da bom nekega dne ponovno poraženec. In tedaj se po zelo podobni logiki ne bom predajal neki tragediji.
Zdaj ste si verjetno odgovorili na veliko vprašanj, ki so se vam postavljala po koncu zgodbe s Slovenijo, po Savdski Arabiji in po počitku?
Prav gotovo, zato sem še toliko bolj vesel. Poznam veliko odgovorov tako na osebni ravni kot na ravni slovenske stroke. Rad bi izpostavil slednjo, kajti prepričan sem, da sem v hrvaškem nogometu začrtal pot slovenski stroki, ki je bila tukaj do zdaj podcenjena in ki je še vedno podcenjena marsikje, tudi v domovini. Že tako ali tako smo se pod vse velike uspehe v Sloveniji podpisali domači trenerji, številni že nekaj časa zelo uspešno delajo v tujini, zdaj se je zgodila še Reka. Slovenski stroki moramo in morate zaupati, ne smemo in ne smete je podcenjevati; mislim, da smo to dokazali in da imamo zdaj pravico pozvati k temu.
Čas je za nove slovenske uspehe
V pogovoru s hrvaškimi novinarji ste dejali, da gre zdaj življenje naprej. Kaj to pomeni z vašega zornega kota in z zornega kota Rijeke?
To pomeni, da moramo državno prvenstvo končati tako, kot smo ga začeli, in da moramo nato odmor izkoristiti tudi za začrtanje zelo jasnih smernic. Imamo želje, imamo cilje, želimo ponavljati uspehe in dosegati nove, morda še večje, toda najprej se moramo dogovoriti, kako se bomo tega lotili.
Kakšen je pri tem vaš pogodbeni status in ali obstaja možnost, da bi se pri tem dogovoru poti razšle?
Imam pogodbo, toda še pomembneje je, da imam nekaj drugega, kar pri meni šteje precej več kot kos papirja. Dal sem besedo in zame je beseda zakon, ki je nad vsem. Za nameček sem dal besedo ljudem, ki jim dolgujem tako zelo veliko, da ne razmišljam o ničemer drugem kot samo o Rijeki.
Kako daleč smo, če odštejemo Maribor, od takih okolij in od takega vzdušja v Sloveniji?
Ne samo v Mariboru, kjer je stanje tudi v tem trenutku zelo dobro in kjer so v tekmovalnem pogledu še uspešnejši od Rijeke, tudi drugod po naši državi smo v preteklosti že nekajkrat bili na točki, ki se lahko primerja s tem, kar se trenutno dogaja na Reki. Predvsem na reprezentančni ravni smo to že doživljali povsod po Sloveniji, občasno tudi na klubski, se nam je pa zgodil manjši zaton, ki je povsem normalen. A prepričan sem, da je Slovenija v tem trenutku na dobri poti in da bo v nogometnem smislu v vseh pogledih kmalu spet zrasla. V reprezentančnem tako ali tako, na klubskem pa morda manjka nekaj večja konkurenčnost Mariboru, ki bi brez dvoma dvignila kakovost lige in zanimanje zanjo.
Zagotovo spremljate slovensko reprezentanco, ki ste jo nekoč sami vodili, in zagotovo imate mnenje o njeni prihodnosti.
Seveda jo spremljam in vesel sem, da bo zdaj deležna takega privilegija, kot sta prijateljski tekmi v Argentini in Urugvaju. Gostovanje v Južni Ameriki je nagrada za vse, kar je slovenski nogomet kadarkoli naredil dobrega in kar je zgradilo njegov ugled. Ta nagrada bo hkrati tudi začetek priprave na nov kvalifikacijski cikel, ki bi moral prinesti udeležbo na naslednjem velikem tekmovanju. Slovenija si ga zasluži in čas je, da pod vodstvom selektorja z ogromno energije ter na krilih številnih nadarjenih igralcev reprezentanca ponovno ustvari pravo vzdušje ter pride do tega uspeha.
