Šport

Olimpijski bogovi nas imajo radi

Simona Furlan/M.J.
20. 2. 2014, 09.42
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Kdo si je sploh drznil pomisliti, da bodo naši športniki na olimpijskih igrah v Sočiju tako noro uspešni. Štiri kolajne v pičlih petih dneh, z odličnimi obeti, da jih do konca iger ujamejo še več.

Peter Prevc, Vesna Fabjan, Teja Gregorin in Tina Maze s sploh prvim slovenskim zimskim olimpijskim zlatom v zgodovini so bili naši največji junaki teh prvih dni, dokazali so, da je mogoče prav vse, če si le dovolj močno želiš. In si hkrati dovolj predrzen, da izzoveš večje in močnejše od sebe. Predvsem pa če greš čez tiste meje, ki si jih, čeprav imaš še tako dobro natrenirane mišice in izpiljeno tehniko, v glavi postaviš sam.

Začelo se je pa slabo. Najprej poškodba  Cilke Sadar, zlomljen nos Roka Perka in, najhuje od vsega, grd padec Roberta Kranjca. Katastrofa, ekipna kolajna v smučarskih skokih se je dotlej zdela tako rekoč zagotovljena. Naš sicer umirjeni zdravnik dr. Matjaž Turel je bil vidno nervozen, tiha prošnja, usmerjena proti nekim skrivnostnim silam tam zgoraj, ki so se začele grdo igrati z malim smučarskim narodom, pa čedalje otožnejša.

Predsednik, na drsalke! Ampak bog se nam je hitro odkupil, morda tudi še za vse drugo hudo v teh časih, in na posamični tekmi skakalcev na srednji skakalnici znova povsem mirnega Petra Prevca poslal daleč, vse do drugega mesta. Kar 681tisoč Slovencev je tisto lepo nedeljo sedelo pred televizijskimi zasloni in navijalo za naše. Pero mišica, ta zadržani, zreli in v stiku s sedmo silo tudi duhoviti mladenič, je zdržal pritisk, ki smo mu ga iz Slovenije pošiljali tja pod Kavkaz, in naredil tisto, kar pač zna. Poleg njegove srebrne medalje nas je, tudi njega, takrat navdušila tudi slovenska prepoznavnost in složnost v Sočiju.

Naše olimpijske uniforme so pred odhodom mnogi močno skritizirali, češ da so nedodelane, celo preveč otročje, ampak tam daleč delujejo sveže in povezovalno. Za kar so v prvih dneh skrbeli predvsem naši hokejisti, ki so, usklajeni v olimpijski opravi in z visoko plapolajočimi zastavami, zavzeli veliko prostora na tribunah za navijače. In za povrh vsej slovenski delegaciji razdelili hokejske drese z njihovimi imeni. Prav tiste drese, za katere Američani pravijo, da so najgrši med vsemi. Pozabijo pa povedati, kar se tu in tam zgodi celo komu od nas, da je sodelovanje slovenskih hokejistov na olimpijskih igrah glede na razmere v tem športu pri nas pravi čudež. Selektor Matjaž Kopitar, ki ima tokrat prvič v reprezentanci tudi svojega zvezdnika NHL Anžeta, na to gleda malce drugače. Nasprotnika je treba spoštovati, ne pa se ga bati, je rekel po prvi tekmi z Rusi, ki so jo ti sicer dobili s 5 proti 2, ampak se za to zmago resno namučili. V finalu, ta je vedno najbolj gledan dogodek zimskih olimpijskih iger, naših seveda ne bo; koliko ur bo moral oddrsati predsednik Pahor, ki je obljubil eno uro za vsak slovenski gol, pa ob pisanju tegale teksta še ni bilo jasno.

Komentatorji brez glasu. Predsednik je imel v teh prvih dneh nasploh veliko dela s pošiljanjem čestitk našim, kajti dva dni po Prevcu so udarila dekleta. Pred štirimi leti je na olimpijskih igrah v Vancouvru kot tretja v cilj šprinta pritekla, saj se spomnimo, polomljena Petra Majdič. Komentatorju Marjanu Fortinu so takrat tekle solze (ja komu pa niso!), v Sočiju štiri leta pozneje pa je za to, da so se mu oči znova orosile in glas pokal, poskrbela Vesna Fabjan. Da so punce dobre, smo vedeli. Da so pogumne na progi in tudi zunaj nje, Barbara Jezeršek je ena od petih športnikov na igrah, ki so zaradi odnosa Putinove Rusije do gejev javno spregovorili o svoji homoseksualnosti, tudi. Pa nas je Vesnina medalja kljub temu malce presenetila. Zdržala je do zadnjega koraka, no, ta se ji je malce ponesrečil in centimeter ali dva je zmanjkalo za srebro, ampak to so reči za strokovne analize, ne pa za manjšanje veselja narodu.