Brazilija, ki je edina svetovno prvenstvo končala s stoodstotnim izkupičkom oziroma devetimi zaporednimi zmagami, je šele druga neevropska reprezentanca z zlato medaljo na SP. Pred njo je to uspelo le Južni Koreji leta 1995.
Srbijo je v dvorani Arena spodbujalo 19.467 gledalcev, kar je nov svetovni rekord za ogled ženskih rokometnih tekem, vendar pa ji tudi to ni pomagalo do zmage. Podobno kot v predtekmovanju so morale priznati premoč Južnoameričankam, ki so svojo moč na tem prvenstvu pokazale večkrat, nazadnje v polfinalu, ko so Dansko premagale s 27:21.
V finalu so bile Brazilke večji del v prednosti. V prvem polčasu, ki so ga dobile z dvema zadetkoma prednosti, so nekajkrat vodile tudi Srbkinje, v nadaljevanju, ko se je razlika hitro povzpela na pet zadetkov, pa so bile gostje ves čas v prednosti.
Za najkoristnejšo igralko turnirja je bila izbrana Brazilka Eduarda Amorim, v prvi postavi pa so: vratarka Barbara Arenhart (Brazilija), levo krilo Maria Fisker (Danska), leva zunanja Sanja Damjanović (Srbija), organizatorka Anita Gorbicz (Madžarska), desna zunanja Susann Muller (Nemčija), desno krilo Sun Hee Woo (J. Koreja) in krožna napadalka Dragana Cvijić (Srbija).
V tekmi za bronasto medaljo je Danska premagala Poljsko s 30:26. Nato sledijo: Norveška, Francija, Nemčija, Madžarska, Črna gora, Romunija, Španija, Južna Koreja, Nizozemska, Angola, Češka, Japonska, Tunizija, Kitajska, Argentina, Kongo, Paragvaj, Alžirija, Dominikanska republika in Avstralija.
