»Ne pustiva, da se najino ime po triintridesetletni karieri blati oziroma očrni. Zaradi tega sva pripravljena povedati vse,« je bil uvod v včerajšnjo tiskovno konferenco, ko je neuradno najboljši sodniški par na zemeljski obli predstavil svoj pogled na »afero«, predvsem pa je opisal posledice neutemeljenih obtožb o podkupovanju, ki ju je na njun račun pred mesecem dni stresel trener nemškega Thüringerja Herbert Müller.
In če bo afera, ki to pravzaprav ni, pri evropski rokometni zvezi bržkone kmalu dobila epilog, je tisto, kar Kozinca precej bolj boli, dogajanje - oziroma pomanjkanje le tega - na domači sceni. Čeprav nedolžna, čeprav EHF proti njima nikoli ni uvedla nobenega postopka, temveč ga je uvedla proti tvorcu obtožb Müllerju, na njuno zahtevo opravljena ekspertiza sporne tekme (Baia Mare - Thuringer) pa ju je oprala vsakršnega suma, sta se v Sloveniji znašla, če že ne na črni listi, pa definitivno na stranskem tiru. Sodniški par, ki je sodil finale olimpijskih iger v Londonu in finale svetovnega prvenstva v Španiji, je vse od sredine novembra bolj ali manj delegiran le še za tekme nižjega ranga oziroma mlajših kategorij. Z njunim nadrejenim, vodjo sodniške organizacije Andrejem Juratovcem, sta imela zadnji stik pred skoraj mesecem dni, dan preden so (tudi) v Sloveniji na plan udarile težke Müllerjeve besede. Od takrat pa ne duha ne sluha. »Glede na obtožbe in to, da je bila najina slika čez celotno stran uglednega športnega časopisa, sva pričakovala, da se bosta odzvala najmanj najin šef Andrej Juratovec in RZS. Vsi, ki so v tem času z nama navezali stik, so se spraševali, kako se je zveza odzvala, kako naju je zaščitila in tako naprej,« pravi razočaran Peter Ljubič. A z Leskoškove 9 E ni bilo glasu. »Če bi bil jaz recimo temu šef sodnikov, potem bi ob tovrstnih obtožbah na račun para, ki velja za neuradno najboljšega na svetu, zagotovo vsaj dvignil telefon in ju poklical. Lepo bi bilo, če bi se dobili, skupaj pogledali tekmo in potem potegnili zaključke ter se temu primerno odzvali na obtožbe. A čas je tekel, klica pa ni bilo.«
Nov udarec ter jasno znamenje nezaupanja, če ne že vnaprejšnje obsodbe, je prišel dva dneva pozneje, ko ju je Juratovec prek esemesa obvestil, da nista več delegirana za deljenje pravice na gorenjskem derbiju v ligi 1. B med Loko in Cerkljami. »To pomeni, da se je najin šef odločil, da sva kriva. Da sva v Romuniji storila nekaj slabega, drugače si vsega tega ne znam razlagati. Ni bilo nobenega odziva, ni poklical, nismo se usedli, nismo se odzvali na obtožbe, nasprotno, še tekmo nama je vzel. In če grem še korak naprej, v ponedeljek, 25. novembra, so imeli vsi sodniki s prve liste sestanek oziroma usposabljanje v Ljubljani, na katerega so bili bržkone vabljeni vsi. Razen seveda naju.«
Le doma ne
Ljubič trdi, da so si posnetek tekem po njegovih informacijah ogledali tudi na krovni zvezi, prisoten naj bi bil tudi Juratovec, njegova analiza tekme pa naj bi dala bistveno drugačne rezultate kot EHF-ova in naj bi vsebovala neprimerno več napak v škodo nemške ekipe. Sledili naj bi klici na Dunaj ... Veliko je teh »naj bi«, so se pa od hudih obtožb nemškega trenerja kmalu uradno ogradili pri romunskem klubu Baia Mare, napovedali so tožbo proti Müllerju. Slednjega bosta tožila tudi Krstić in Ljubič, pravzaprav je tožba že v pripravi, med drugim sta navezala stik z Markusom Glaserjem, ki je drugi mož tekmovalne komisije EHF, in ga prosila, naj zadeve nikakor ne pometajo pod preprogo. »Povedal sem mu, da bova trenerja tožila in da rabiva papir, ne glede na to, ali je bilo sojenje dobro ali slabo, pristransko ali nepristransko, želela sva, da se naredi ekspertiza. EHF, sicer če ni postopka, ne dela ekspertiz, a prosila sva zaradi vsega, kar se nama dogaja v Sloveniji, rada bi, da narod ve, da je bilo odsojeno tako, kot je treba. Seveda bova ta papir definitivno uporabila tudi v tožbi.« Od tožbe si obetata predvsem moralno zadoščenje, zahtevala bosta tudi povračilo stroškov, vsak morebitni evro več pa bo nakazan v dobrodelne namene.
Kdaj bosta znova sodila v prvi slovenski ligi, je drugo vprašanje. Krstić in Ljubič ne skrivata, da že nekaj časa nista na isti valovni dolžini z Juratovcem, da imajo nasprotne si poglede glede določenih zadev. Jabolka spora sta predvsem dva. Prvi je dozorel v začetku oktobra, ko se je uvedlo mešanje sodniških parov. »Hitro sem ga prekinil in zavrnil, ker sta se sodnika Peter in Nenad rodila in bosta tudi umrla skupaj, te tekme pa nama služijo tudi kot trening za velika tekmovanja. Seveda je imel drugačno mnenje. Druga stvar je število tekem, ki sva jih sodila v elitni slovenski ligi. S pomočjo infostata vsa naredila statistiko, koliko tekem je kdo sodil. Takrat je bilo deveto kolo in ugotovila sva, da so imeli nekateri najini kolegi osem, spet drugi sedem ali pa šest tekem za sabo, midva sva imela štiri. Juratovcu sem dejal, da gre za pomanjkanje spoštovanja, in to so bila nesoglasja, ki so potem imela vpliv tudi na aktualno dogajanje,« še dodaja Ljubič, ki ga tako kot še marsikoga moti, da je (ne)delegiranje v rokah enega samega človeka. »Odloča le en sam. Umakne te za mesec, dva, tri, vso sezono. Lah in Sok naj bi na oktobrski tekmi med Izolo in Slovanom sodila slabo. Po tistem nista več sodila tekme prve lige, sodila sta le še tekmovanje mladih in nižjega ranga, zdaj pa od petka delita pravico na SP za ženske v Srbiji. Predstavljajte si, s kakšnim občutkom in podporo sta šla na SP, ki sta si ga prislužila s tem, ko sta bila dobra na mladinskem SP za moške avgusta v BiH? Spet govorimo o stvareh, ki jih lahko naredi en človek. Nimamo več kontrolorjev, imamo samo delegate, ki pa nimajo pravice komentirati sojenja. Nimamo ocen, nimamo rang lestvic, nimamo ničesar. Imamo pa človeka, ki se odloči, katere sodnike bo vzel, kdo in koliko bo sodil. Ali bo sodil z dvema ali šestimi sodniki čez vso prvenstvo. Tak je sistem dela, sistema pa nihče ne pozna,« je brez dlake na jeziku Ljubič.
Sulejman Veličastni
Glede na povedano je jasno, da med najboljšim slovenskim sodniškim dvojcem in sodniško organizacijo v podobi Andreja Juratovca zija vse večji prepad. Celo tako velik, da imata Ljubič in Krstić pripravljen načrt B, nemogoče pa v tem pogledu ni niti deljenje pravice pod drugo zastavo. Slednje je izhod v skrajni sili, a žalostno, da je vse skupaj prišlo tako daleč, da o tem sploh razmišljata. »Ne veva, pri čem sva, ne veva, kaj se dogaja. Plan B obstaja, definitivno, nekaj stikov je že vzpostavljenih. Počakala bova na odziv, za katerega predpostavljava, da ne bo pozitiven. Kar zadeva kvoto in količino tekem, se nama ni treba bati, hvala bogu naju v tujini cenijo in glede službe, rokometnega sojenja, sva lahko mirna. Enostavno, če naju slovenski rokomet ne rabi, je treba samo povedati. Vedno sva si predstavljala, da zastopava Slovenijo, rada bi tudi sodniško kariero končala in delo v vlogi delegata nadaljevala pod slovensko zastavo. A če bova prisiljena, si bova poiskala kakšno drugo zastavo. To je skrajni ukrep, upam, da do tega res ne bo prišlo. A če naju Slovenija ne rabi, naj nama pove. Kratko in jedrnato, midva nikogar ne bova prosila, ne bova se vsiljevala, midva sva, kar sva. Nama ni nikoli pomagal noben stric iz ozadja, na kar sva še posebno ponosna, ker, verjemite, ni enostavno iz neke Slovenije priti in soditi finale OI ter čez šest mesecev še finale SP,« je dolg monolog sklenil Ljubič.
Skupaj s sodniškim partnerjem imata trdno oporo vsaj v domačih krajih. Tradicionalno rokometno okolje, iz katerega izhajata, trdno stoji za njima, ponosni so na svoja sokrajana, tako je nekaj pikrih včeraj v prostorih občine Hrpelje - Kozina na svoj račun moral požreti tudi vaš in naš časnik, ki je Müllerjeve besede oziroma afero prenesel v slovenski medijski prostor. A to je bil mačji kašelj v primerjavi s pripombami na lik in delo Andreja Juratovca. Morda še najbolj originalen je bil nekdanji predsednik rokometne zveze Miha Jezeršek. »Obnaša se, kot da je Sulejman Veličastni.«
