V mladosti Helene Blagne so otroci svojim mamam največ pozornosti izkazovali ob dnevu žena. »Takrat smo v vrtcu in šoli vedno naslikali kakšno risbico, kaj posebnega zalepili, sestavili čestitko. Materinski dan je prišel pozneje, v obdobju, ko sem tudi sama postala mama, in takrat je vsak dan nekaj posebnega.
Med materjo in otrokom je edinstvena vez, in tako kot je bila enkratna in neponovljiva z mojo mamo, spoznavam, da je dragocena tudi ta z mojim sinom. Matere je treba spoštovati in ceniti vsak dan, ne samo, kadar nas na to opomni koledar,« je prepričana Helena, ki je od svoje mame prevzela nemalo lastnosti in jih spretno uporablja pri sinovi vzgoji.
»Odgovornost, trdna moralna načela, delavnost, red in sočutje. V otroštvu sem mislila, kako strogo mamo imam, a se šele danes zavedam, da je bilo to dejanje iz ljubezni, kajti otrok potrebuje meje, da se pozneje zave lastne vloge v svetu. Ljubezen in odgovornost sta zame vodilna elementa pri vzgoji otroka. Tudi če smo kdaj utrujeni ali nerazpoloženi, ne smemo iskati bližnjic. Tega pravila se oklepam sleherni dan pri odnosu do Kristijana,« predstavlja svoje vzgojne metode.
Sicer pa je bila Helena povsem običajen otrok, takšen, ki je kdaj tudi kaj ušpičil. »Otrok mora v svojem obdobju brezskrbnosti narediti kakšno neumnost oziroma vragolijo. To je povsem naravno in nujno potrebno. Sama sem jih zakuhala kar nekaj, ampak resnici na ljubo ni bilo nič tako groznega, da bi imela zato kakšne travme. Vem, da sem kdaj pa kdaj porisala steno v hiši, kakšna punčka je imela postrižene lase in podobno. Seveda sem jih na ta račun vedno slišala in se zaradi svoje otroške norčavosti kdaj znašla tudi v kotu ali pa so me starši primerno kaznovali. Najstniške neumnosti pač, ko z igro iščeš meje dovoljenega, in na srečo je bila mama vselej poštena, normalna ženska, ki je takšne stvari reševala tenkočutno in razumevajoče ter kljub temu brez popuščanja.«
Podobna, a tako različna
Zanimalo nas je, ali zaradi zavedanja o otroški razposajenosti kaj bolj popušča pri svojem edincu Kristijanu. »Toleranca je nujno stanje duha na vseh področjih življenja. Pri otroku morajo biti postavljene meje, ki so nujne za njegov zdrav razvoj pa tudi za čustven napredek. Mladostniške vragolije vedno obstajajo, ampak vedeti moramo, kaj je otroka pripeljalo do tega, kaj nam je želel s tem sporočiti in predvsem, kaj ga muči. Če je povod za neumnost pravi, potem zadevo rada rešim z iskrenim pogovorom.
Če pa gre za napačne razloge, potem sledi še nekaj drugih ukrepov, ki otroka omejijo in predvsem ustvarijo zavedanje, da ni vse dovoljeno,« je nepopustljiva slavna mama, ki ničesar ne prepušča naključju. Prav zanimivo je njeno opažanje, kako sta si s sinom v resnici podobna. »Moram priznati, da vidim kar nekaj svojih lastnosti, kako se zrcalijo v Kristijanovi osebnosti, a na srečo preoblikovane na njemu lasten in edinstven način. Cenim njegovo odgovornost, razumevanje okolja, delavnost in humor.
Veliko tega, kar ga danes oblikuje kot posameznika, je odraz mojih lastnih vrednot in načina dojemanja sveta. Vse je prikrojil po meri svoje neponovljive osebnosti, to pa je v resnici največ, kar lahko starši pričakujemo in želimo,« je ponosna Helena.
Mama navijačica
Sin je v njeno življenje pripeljal novo strast, ki je rahlo zamajala prejšnje navade in načine za preživljanje dni. Pri Heleni in Kristijanu se zadnje čase vse vrti okoli košarke, saj je postavni mladenič nadobuden košarkar v vrhniškem klubu. Ekipa je na tribune dobila zvezdniško okrepitev, toda Helena se zaradi svojega poklica in popularnosti nič teže ne zlije z drugimi mamami, ki po navadi glasneje navijajo od očetov. »Košarko sem v preteklosti spremljala predvsem kot ljubiteljica in navijačica, saj so uspehi, ki jih slovenska reprezentanca niza v zadnjih letih, res pomembni in zavidanja vredni. Zaradi sinovega udejstvovanja vem še nekaj več o našem nacionalnem športu in veliko bolj cenim vse pretekle dosežke. Najbolj pa se navdušujem nad Kristijanovimi dobrimi rezultati, ker se zavedam, koliko truda, energije in požrtvovalnosti je potrebnih pri posamezniku in družini, če želiš razviti profesionalno športno pot. Na eni strani so nenehna odrekanja, na drugi pa osebno zadovoljstvo in veselje ob zmagah. Moja vloga pri njegovem športnem izražanju je predvsem motivacijske narave. Rada se pošalim, da sem tudi šofer in finančni minister. (smeh) Vse drugo je izraz njegovega dela, angažiranosti in želje po uspehu. Jaz sem le podporni sistem,« simpatično opiše eno svojih materinskih nalog. Pri tem ne pozabi na tisto najpomembnejšo, ki včasih pripomore tudi h kakšnemu košu več.
»Izjemno rada navijam! Seveda sem najaktivnejša, kadar na igrišču spremljam svojega sina, ampak na splošno mislim, da je šport odličen katalizator čustev in pobudnik izrednega nacionalnega ponosa. Mladina potrebuje trdne vzornike, pa tudi starše, družino in prijatelje, ki zanje navijajo, jih spodbujajo tako pri uspehih kot padcih. To je zame podpora in jedro navijaštva, ki smo mu mame naših košarkarjev nadvse predane,« še pravi ponosna Helena.
