So vam vinorodni kraji Goriških brd, kjer stanuje Berto Špacapan, domači?
O, seveda mi niso tuji, v Novi Gorici sem bil v službi med letoma 1982 do leta 2004. Tudi zdaj, ko sem zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, še vedno tam živim. Nekaj časa sem razmišljal, da bi prodal stanovanje in se preselil v Ljubljano, a moram reči, da je življenje na Primorskem bolj prijetno. Pet minut pa si na podeželju, v Italiji, v pol ure do morja.
Tam, v okolici Gorice, ljudje živijo z vinsko trto, imate tudi vi radi vino, cenite dobro kapljico?
Vino sem začel piti šele, ko sem prišel v Gorico. Ko sem bil še v službi na Štajerskem, v Celju, smo bili v naši družbi bolj za kakšno žganje ali za špricarje. Samo vino me prej ni nikoli pritegnilo ... Dokler mi ga niso po svoje »predstavili« v Gorici in sem ga pričel ceniti vse bolj, tako da še danes ob kosilu spijem kozarec.
V televizijski seriji lahko slišimo, da ste tudi briško narečje osvojili. Verjetno že pred leti?
Kar veliko predstav smo imeli v Novi Gorici takšnih, da sem se ga moral naučiti, to briško narečje. Sicer je primorsko narečje precej težko zadeti z melodijo, besede se že naučim, a ta melodija in mehkoba ... to pride s časom v ušesa. Na srečo imam posluh, pa je šlo.
»Nikoli ni bilo takšnega tempa, da bi še snemali, serija pa bi že bila predvajana. Dobiš občutek panike, kot bi se ti nekdo ves čas približeval zadaj, ti pa tečeš ...«
Kakšne spomine imate na dolgo obdobje svojega službovanja v SNG Nova Gorica? Delali ste tako kot igralec, umetniški vodja in tudi kot direktor.
Imam lepe spomine. Naš teater je takrat deloval zelo dobro, bili smo udarni, imeli veliko publike. Zelo uspešno bi lahko opisal čas, ko je bilo gledališče v Solkanu. Potem smo se preselili v novo razkošno stavbo v center Nove Gorice, ki pa še ni imela duše, jo je bilo treba šele naseliti tja. Z veliko nostalgije smo se spominjali časov v solkanskem »pajzlu«. In res je bi naš teater takrat špica v Sloveniji.
Kaj je tisto, kar teatru daje dušo, da mu lahko s čutenjem domačnosti rečeš »naš teater«?
Prav to, ta domačnost. Že sama hiša je bila stara, tamkajšnji prostori so bili, kot bi bili naš dom, tepihi, zavese. Medtem ko je bil nov teater v steklu, marmorju, visoki stropi. To, da se nismo počutili najbolje, se je opazilo predvsem na zabavah po premieri, takrat, ko igralec vrže s sebe breme predstave – v Solkanu so se te zabave zavlekle do jutra, medtem ko je bilo v novi stavbi konec že ob polnoči, enih. Svoje naredijo tudi vsi liki, vloge, ki ostanejo med zidovi, so kot duše, ki tam tavajo naprej.
V Mestno gledališče ljubljansko ste prišli leta 2004 in še kar vztrajate. Kako je delati z ansamblom, ki velja za enega najmlajših pri nas, po starosti igralcev, seveda?
Lahko rečem, da sem daleč najstarejši igralec v ansamblu, potem je praznina, nato kolegi, ki že malo računajo, kdaj bo prišel čas za penzion – temu jaz rečem prvi znaki staranja. (smeh) Potem pa res ta pestra mlada generacija igralcev. MGL je inkubator, ki ga naša direktorica Barbara Hieng Samobor vzdržuje, in perfektno je delati z njimi. Mladi so zelo odprti in se takoj vključijo v delo.
In kako to, da ste prišli v Ljubljano, je bila želja ali zgolj vabilo v službo?
Pred tem sem bil direktor SNG Nova Gorica, ko sem to mesto prepustil nasledniku, so se malce začele spreminjati razmere, krhati odnosi, začela se je neka gledališka kriza. Nenadoma smo se ogromno pogovarjali le še o funkcijah, in ne več o umetnosti, o predstavah. In v času, ko sem razmišljal, da me takšno stanje moti, me je Boris Kobal povabil v MGL za eno vlogo. Čez dva tedna je rekel že, kaj ko bi prišel za stalno. Pa sem pristal in začel takoj na polno uživati v delu. Imel sem lepe vloge, perfekten ansambel in spet smo se pogovarjali o stvareh, ki sem jih prej pogrešal. Življenja v Ljubljani pa se nisem mogel privaditi. Sem človek, ki je s kmetov doma, in veliko mi pomeni, da sem z naravo, pri zemlji.
V vaši biografiji je kar nekaj gledaliških predstav, ki ste jih postavili na oder kot režiser.
Kot režiser sem vedno delal z dobrimi amaterskimi gledališči in kolega, direktor gledališča iz češkega Brna, je videl te predstave ter me povabil k njim. Prvič je bilo leta 1992, v času balkanske vojne. Delal sem srbski tekst Maratonci tečejo častni krog, igrali so češki igralci, režiral sem Slovenec, glasbo je pisal Slovenec iz Črne gore. Predstava pa je bila zelo neobičajna in s svojo drznostjo pravi premik za tamkajšnje gledališče. Sprva so se igralci upirali, da ne bodo preklinjali v predstavi – Čehi namreč res nimajo sočnih kletvic, kot so bile v izbranem tekstu. Srbske kletvice so bile prevedene in niso bile slišati dobro v češčini. Potem pa so od nekod privlekli nekaj starinskih kletvic še iz Avstro-Ogrske. (smeh) Tiste pa so bile »poštene«, da sem jih moral že kar bremzati. Pred kratkim sem dobil tudi knjižno monografijo 50 let mestnega gledališča v Brnu, kjer je ta predstava omenjena kot prelomnica v njihovem ustvarjanju.
»Z Bertom sva se nekako ujela in v scenarijih me vedno znova preseneča. Všeč mi je odnos, ki ga ima z župnikom. Kako se včasih kregata, potem le prideta spet skupaj, pa se spet razhajata.«
Torej se vam kot igralcu vsake toliko prileže skok v vlogo režiserja? Potrebujete to?
Da, potrebujem takšne ventile. Ne da bi mi bilo dolgčas, bolj zato, da se znebim občutka, kot bi jedel vsak dan z istega menija. Delo s sijajnimi amaterskimi igralci, ki se zahtevnih projektov lotevajo s tako ljubeznijo, je res inspiracija. In vračanje v čase, ko sem tudi sam imel to navdušenje, ta umetniški zagon.
V osemdesetih ste veliko snemali za televizijo, tako nadaljevanke kot tudi filme s Hladnikom, Pavlovićem. Lansko leto ste za TV Slovenija igrali v seriji Naš vsakdanji kruhek režiserja Marka Naberšnika, zdaj Ena žlahtna štorija za Planet TV oziroma Mangart. Je ta nova produkcija sploh primerljiva s tistimi nekoč?
Tudi v vmesnem času sem delal tudi za Mangart – Danes gor, jutri dol, Mi se imamo radi ... A s temle zdaj ni nič primerljivo. Nikoli ni bilo takšnega tempa, da bi še snemali, serija pa bi že bila predvajana. Dobiš občutek panike, kot bi se ti nekdo ves čas približeval zadaj, ti pa tečeš ... Prvi deli se že predvajajo, zadnji pa še niso niti napisani.
Spremljate odzive gledalcev na serijo?
Še pri nobeni nadaljevanki, ki sem jo delal doslej, ni bilo takšnega velikega in pozitivnega odziva in tudi za gledanost slišim, da je velika. Danes se gledanost ob vsej konkurenci tudi bolj natančno spremlja, včasih tega ni bilo. Me pa veseli, da se nadaljuje ta zanimivost zgodbe o Bertu in pupah.
Torej bo Bertu uspelo obvladati svoje punce še naprej?
Huh, vsake toliko mu malce uhajajo. (smeh) A se mu uspe pobrati in vreči kakšno »balinarsko kuglo« na svoje mesto. Moram reči, da uživam. Z Bertom sva se nekako ujela in v scenarijih me vedno znova preseneča. Všeč mi je odnos, ki ga ima z župnikom. Kako se včasih kregata, potem nekako prideta spet skupaj, pa se spet razhajata. Odnos me spominja na eno mojih najljubših knjig Giovannija Guareschija Don Camillo in Peppone. O italijanskem župniku in županu po vojni. Njune peripetije so prav neverjetne, na eni strani cerkev, na drugi partija in velikokrat se zgodi, da vendarle ne moreta drug brez drugega, pa morata stopiti skupaj, ko ga nekdo tretji lomi.
V nadaljevanki je kar nekaj igralcev, ki so vaši kolegi tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem.
O, da, včeraj sem se prav zabaval, ko smo igrali Sugar – nekateri so za vroče in sta na odru ob meni stali kar dve »hčerki«. Ana Dolinar je igrala Sugar namesto Jane Zupančič, Ajda Smrekar pa je tudi v predstavi.
Kaj počnete, kadar se ne ukvarjate z gledališčem?
S psom hodim na sprehode. (smeh) Ta posel je tako fajn, da je služba in hobi, zato drugih konjičkov nimam. V teh štirideset letih, odkar sem v teatru, me nič ni tako posebej pritegnilo, da bi se ukvarjal še s čim drugim. Malce manj zadovoljen sem bil, ko sem bil direktor ... Včasih sem bil prav nesrečen ob vsem birokratskem delu, ki sem ga imel, zato sem bil zadovoljen, ko sem ga dal iz rok. Mislim, da nekdo, ki ni z dušo vezan na gledališče, lažje opravlja to funkcijo. Ta naša birokracija in politika nista najbolj brihtni.
Si vseeno vzamete čas in prisluhnete poročilom, pogledate večerni informativni program na televiziji?
Kadar imam čas. A na srečo imam zvečer predstave in vaje, tako da mi tega ni treba gledati. Pa saj bi bilo vseeno, če bi gledal včerajšnje ali današnje, nikamor se nič ne premakne. Pri nas se politika dojema kot nekaj intrigantskega, zvitega, kot da ne more ali celo ne sme biti poštena.
In v vsem tem je kultura tista, ki najbolj nastrada ...
Vedno je bilo tako. Ko sem začel, smo bili na repu lestvice tekstilni delavci in gledališčniki. Vmes se je morda malo popravilo, zdaj pa ni nič kaj drugače. Ves čas nam dajejo vedeti, da smo porabniki, kot da ljudje nimajo nič od tega in je kultura le privesek, nepotrebna stvar, ki jo je treba vzdrževati zato, da bo Evropa zadovoljna.
Po drugi strani pa pravimo, kako nas je Slovence kultura naredila.
O, da, takrat, ko podeljujemo Prešernove nagrade. Že naslednji dan pa na to pozabijo.
Če še kakšno rečeva o Bertu Špacapanu. Sta si vidva v čem sploh podobna?
Niti ne, me pa veliko stvari spominja na mojega očeta. Sicer ni bil vinogradnik, ampak navaden kmet s prašiči in kravami. Trmast in klen. Mama je bila tudi bolj odločna od njega, tako kot pri Špacapanovih. Nas je bilo šest otrok v družini in bil sem najmlajši, tako da sem ga poznal v poznih letih. Prav neverjetno je, kako me včasih Berto spomni nanj ali pa kar slišim očeta, ko kot Berto kaj povem. Lahko rečem, da mi ni bilo težko najti vzora za Berta. Tudi to navezanost na zemljo sem verjetno podedoval po očetu in mi je zato blizu. Fascinira me tudi ta briška navezanost na zemljo, ki sem jo spoznal že, ko sem se včasih veliko družil s tamkajšnjimi kmeti in zato lažje razumem velik pomen zgodbe o oporoki mame Tonke, s katero se nadaljevanka začne.
