Med 23. julijem in 8. avgustom 2021 se bo odvil največji športni dogodek tega leta, igre XXXII. olimpijade. Športne uspehe iz japonske prestolnice Tokio lahko spremljate na programih RTV Slovenija. V televizijskem delu bodo pripravili približno 250 ur premiernega programa in posnetkov. Gledalcem bodo ponudili množico neposrednih prenosov, poudarek pa bo na slovenskih nastopih in prenosu velike večine vseh drugih finalnih odločitev ter seveda slovesnosti ob odprtju in zaključku iger.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste bili ravno na dopustu. Kje in kako ste polnili baterije za prihajajoč ogromen delovni zalogaj?
En teden sem bil na morju, na Mljetu, drugače pa doma. Nič posebnega. Na Mljetu sem bil letos prvič, za razliko od običajnih dopustov pa nisem kaj dosti raziskoval, ampak sem se res odklopil in bil bolj kot ne na eni točki ter užival in si spočil, kolikor sem si lahko. Dopust je sicer bil dopust, je bil pa vmes tudi deloven. Ves čas je bilo namreč treba biti v stiku. Še posebno iz Japonske so neprestano prihajale nove informacije v zvezi s pravili zaradi covida. Vmes se je dokončno oblikoval tudi seznam slovenskih športnikov in je bilo treba narediti še neke spremembe v programu. Urediti je bilo treba tudi zadnje logistične zadeve.
Kaj vse ste pripravili za gledalce? Se obetajo kakšne novosti v primerjavi z zadnjimi olimpijskimi igrami?
V bistvu niti ne, ker je obseg programa tako velik in si želimo tako veliko prikazati znotraj tega, kar smemo glede na pogodbo, da skušamo maksimalno izkoristiti neposredne prenose, ki bodo praktično čez cel dan. Imeli bomo tudi vodeni program in kakšnega gosta, ne bo pa nekih revolucionarnih novosti. Mogoče bi poleg celodnevnega spremljanja dogodkov izpostavil večerno oddajo Olimpijski dnevnik v terminu, ko imamo ponavadi športno oddajo po Dnevniku na TV Slovenija 1. Ta bo zdaj razširjena na 30 minut in bo posvečena zgolj olimpijskim igram.
Koliko pa se pri gledanosti pozna časovna razlika?
Zelo se pozna, kljub temu da je dopustniški čas. Dopoldne so mogoče razlike malo manjše, ponoči pa gre veliko tega relativno v prazno. To nam povzroča tudi težave v tem, da nam jemlje čas v nadaljevanju, ker moramo večino teh stvari ponoviti. Izkušnje in analize namreč kažejo, da ne glede na to, da imajo mnogi Slovenci že možnost gledanja z zamikom oziroma za nazaj, pri športnih dogodkih še vedno najprej pogledajo ponovitveni termin, ne pa tistega, ko je bil premierno prikazan, zato bomo neaktere stvari, predvsem tiste, ki so res striktno ponoči, tja nekje do šestih, sedmih zjutraj, v skrajšani obliki ponovili pozno popoldne.
Vas kaj daje časovna razlika?
Nikoli. Bil sem že na različnih koncih na olimpijskih igrah: v Avstraliji, Braziliji, pa na svetovnem prvenstvu v košarki v Ameriki in nikoli nisem imel težav s časovno razliko.
Japonska je tudi precej potresno ogrožena. Vas je kaj strah tega?
Ne, o tem ne razmišljam, ker če se bo zgodilo, se bo tako ali tako. Zakaj bi se s tem vnaprej obremenjeval?
»Za prve tri dni je napovedana popolna karantena, prvih 14 dni pa ne smemo nikamor, razen lokacij, ki so povezane z olimpijskimi igrami. Ne smemo se sprehajati po mestu, tudi ne teči po parku, ne smemo v restavracije, trgovine, lokale, ne smemo se voziti z javnim prevozom.«
Kako zelo striktno pa bo v Tokiu zaradi koronavirusa? Boste sploh imeli neposredni dostop do tekmovalcev?
Na papirju je napisano zelo striktno, tudi Japonci so dosti disciplinirani in dosledni, tako da bo verjetno kar večina tega tudi uresničenega. V praksi bomo pa šele tam videli. A vsi kontakti so zreducirani na minimum v luči zaščite v prvi vrsti športnikov, v drugi vrsti vseh ostalih udeležencev, v tretji vrsti pa Japoncev samih. Športniki so seveda najbolj zaščiteni, saj so igre zaradi njih, hkrati pa so tudi najbolj omejeni, mogoče še celo bolj kot mi. Tako da bo tu veliko izzivov, ker ne bomo mogli delati tako, kot smo bili navajeni do zdaj. Omejen bo dostop do lokacij in športnikov – n to tako časovno kot lokacijsko. Bolj kot ne nam bodo na voljo samo na dveh točkah, in sicer na tako imenovanih mešanih conah na prizorišču, kjer je čas dosti omejen, in v posebni mešani coni v bližini njihove olimpijske vasi, kjer spijo. Drugače oni tega mehurčka ne smejo zapuščati in praktično ne smejo nikamor, mi pa tudi na drugi lokaciji ne moremo do njih. Tako da se bo to letos verjetno poznalo pri količini pogovorov in intervjujev. Običajno smo z dobitnikom medalje ali dobrouvrščenim naredili pet do šest različnih pogovorov, zdaj pa bomo lahko srečni, če bomo lahko naredili dva. Dodatna omejitev je še ta, da morajo športniki v dobrih 24 urah po koncu zadnjega nastopa že zapustiti Japonsko oziroma olimpijsko vas, a načeloma bodo s tem tudi vsi odpotovali domov. Običajno so ostali še par dni in smo ga oziroma jo potem lahko dobili nekje na miru ali pa kje v mestu. Tako da bo vse skupaj vsebinsko in tudi televizijsko okrnjeno, ker bodo vizualno bolj kot ne v ozadju ene in iste lokacije in prizori. A nimamo kaj. S tem se je treba sprijazniti. V tem obdobju smo dali čez že nekaj velikih tekmovanj, kot so svetovna prvenstva v alpskem in nordijskem smučanju in poletih, zdaj že drugič dirko po Franciji ... Nekako se na koncu da tudi s tem, si pa zato z vsakim dodatnim nekaj še toliko bolj zadovoljen.
Sicer se da kaj posneti tudi na daljavo prek Zooma ali preko kakšnih drugih spletnih orodij za komuniciranje in povezovanje …
To je vedno opcija v zdajšnjih časih, ni pa to televizijska prioriteta. Temu se skušamo maksimalno izogibati, zagotovo pa bo kdaj treba narediti tudi to. Ves čas smo bili v dogovoru z olimpijskim komitejem, kako bi na čim bolj televizijski način uredili snemanja in intervjuje. Tudi oni so imeli v načrtu neke druge rešitve, a je na koncu vse padlo v vodo, ker tudi oni niso smeli pripraviti nič izven protokola.
»Na olimpijskih igrah se od 9 h zjutraj do 24 h zvečer po lokalnem času organizatorja dogaja deset stvari naenkrat in to spremljati ter potem tudi delati s tem materialom je vsaj zame poseben izziv.«
Kako zelo pa bo omejeno vaše gibanje? Boste lahko šli v mesto?
En majhen detajl še ni čisto jasen. Za prve tri dni je napovedana popolna karantena, predvsem pa prvih 14 dni ne smemo nikamor, razen lokacij, ki so povezane z olimpijskimi igrami, se pravi: hotela in televizijskega centra, kjer imamo prostore in prizorišče. Ne smemo se sprehajati po mestu, tudi ne teči po parku, ne smemo v restavracije, trgovine, lokale, ne smemo se voziti z javnim prevozom, tako da smo odvisni izključno od njihovih avtobusov.
Če bi kljub temu prišlo do okužbe oziroma bi bil kdo iz vaše ekipe pozitiven, ga boste nadomestili s kom novim iz domovine?
Tega nimamo v načrtu. Če bo tik pred odhodom kdo na testiranjih pozitiven, ne bo mogel odpotovati in bomo njegove obveznosti prerazporedili na druge. Enako velja, če bo kdo vmes zbolel. Japonci so pripravili poseben hotel za okužene, potem pa se bo od primera do primera reševalo, kako takšnega človeka čim prej spraviti v domovino.
Kaj v vaših očeh olimpijske igre dela tako posebne – razen seveda, da potekajo na štiri leta?
Že to, da se odvijajo na štiri leta, pomeni, da je nekaj drugače, da ni nekaj običajnega. Drugače pa obseg: enormen obseg športnikov na kupu in enormen obseg gledalcev in navijačev – tega seveda letos ne bo. To je pravi 16-dnevni festival športa, kjer je ogromno mešanja kultur, tradicij in seveda tudi športnega znanja in sposobnosti. Ves čas je adrenalin, saj se nenehoma nekaj dogaja. Pri svetovnem prvenstvu v nogometu, ki v nekaterih državah oziroma predelih po odmevnosti prekaša tudi olimpijske igre, veš, da je tekma ob 15., 19. in 22. uri, tu pa se non-stop od 9 h zjutraj do 24 h zvečer po lokalnem času organizatorja dogaja deset stvari naenkrat in to spremljati ter potem tudi delati s tem materialom je vsaj zame poseben izziv.
Kdo ima po vašem od naših največ možnosti za kolajno?
To je zelo nehvaležno vprašanje. Ponavadi sem tudi slab napovedovalec, tako da tudi nikoli ne stavim in ne napovedujem kaj dosti. Lahko je črn scenarij, pa pridemo domov brez. Realno verjetne so tri do štiri, mogoče pa lahko preseneti še kakšna dodatna. Po športnih panogah bi rekel, da imajo največ možnosti kajakaši, plezalci in judoisti pa atlet Čeh. Kolesarstvo je zelo nepredvidljivo – samo ena tekma je – in takrat moraš nekaj narediti. Košarkarjem se tudi lahko odpre pot do odličij, tako da je možnosti kar nekaj.
Katere olimpijske igre so vam ostale v najlepšem spominu?
V najlepšem so mi ostale dvoje: v Sydneyju leta 2000, ker so bile moje prve na prizorišču, kot najbolj simpatične in malo drugačne pa v Pekingu, ker je bila druga kultura, ljudje so bili zelo prijazni, hrana je bila dobra – tudi sicer rad imam kitajsko hrano – pa tudi vse je tako lepo gladko teklo, nobenih težav ni bilo. Bil sem še v Londonu, a to je evropsko mesto – saj je zanimivo, a kot prvo sem ga poznal že od prej, kot drugo pa ni ne vem kako drugačno od našega načina življenja. Upam, da si bom lahko pogledal kaj Tokia, saj tam še nisem bil. Običajno so sicer dvakrat pred igrami sestanki, ob tem pa si imamo možnost tudi pogledati, kje bomo delali ter nekatera prizorišča, a je to tako sovpadalo s covidom, da je vse odpadlo. Upam, da bo v zadnjih dveh, treh dneh vsaj pol dneva časa za kaj pogledati. V nedeljo, ko se igre končajo, namreč začnemo že zelo intenzivno pospravljati in večji del ekipe že takoj v ponedeljek potuje domov, samo nekaj jih bo ostalo, da bodo čisto do konca vso tehnično opremo spravili v kontejner za pot v domovino.
Si boste po vrnitvi z olimpijskih iger privoščili še kaj oddiha ali vas že čakajo nove službene dolžnosti?
Čakajo me nove obveznosti. Še malo dopusta načrtujem šele septembra. Imam par variant, ker je toliko sprememb, da nima smisla karkoli načrtovati. Prioriteta je tujina, malo kaj novega spoznati, če ne bo šlo, Hrvaška, če tudi to ne bo šlo, bom pa enostavno doma na balkonu.
