Človek ni bil »programiran« za to, da bi bil zaprt med štiri stene, temveč za življenje v naravi, torej tudi na soncu. V evoluciji se je marsikaj spremenilo, vendar ž za popolno zdravje še vedno potrebujemo tudi sončne žarke. Vitamin D sicer lahko dobimo tudi s hrano, a se ga bistveno več tvori pod kožo. Samo z vitaminom D lahko telo vsrka kalcij, brez njega ga ne more, pa če človek jemlje še tako velike odmerke kalcija v obliki prehranskih dopolnil. Ker telo kalcij nujno potrebuje, ga vzame v dostopni obliki: to pa je večinoma iz kosti. S tem se zmanjša kostna gostota in poveča nevarnost za zlome. Še pred nekaj desetletji so majhni otroci, ki niso imeli dovolj vitamina D (so bili premalo na soncu), obolevali za rahitisom. Danes tega skoraj ni več, saj naši dojenčki dobivajo kapljice z vitaminom D.
Preveč ni dobro, nič pa je še slabše!
Najbolj ogroženi so starejši, saj se z leti tvorba vitamina D zmanjša. To pomeni, da bi morali biti dlje na soncu. Toda sončni žarki prodrejo globoko pod kožo, s čimer pa povzročajo bolezni, poškodujejo celice DNK, kolagenska vlakna, uničijo vitamin A v koži, pospešujejo staranje kože in povečajo nevarnost za razvoj raka, očesne mrene, slabše delovanje imunskega sistema, zaradi česar se lahko ponovno aktivirajo speči virusi.
Svetovna zdravstvena organizacija je pred nekaj leti z raziskavo ocenjevala breme, ki ga nosi človeštvo zaradi posledic sončnih žarkov. Všteti so bili tako direktni kot indirektni stroški. Rezultat je bil zelo zanimiv, breme je znašalo le 0,1 odstotka, saj so bolezni, ki so povezane s sončnimi žarki, večinoma benigne, z izjemo melanoma. Se je pa pokazalo, da je veliko večje breme pomanjkanje sonca, ker prispeva k mišično-skeletnim in avtoimunskim boleznim ter tudi nekaterim vrstam raka.
Kot rečeno, najbolj znana korist sončnih žarkov je tvorba vitamina D. Vsaj tisoč je genov v vseh tkivih v telesu, ki jih uravnava aktivna oblika vitamina D, to je D3. Druge koristi so zaradi pomembnosti te najbolj znane prezrte. Med drugim sončni žarki verjetno preprečujejo avtoimunske bolezni (zmanjšajo nevarnost za multiplo sklerozo), pomagajo pri luskavici in drugih kožnih boleznih, zvišajo raven endorfinov. Verjetno vplivajo na zmanjšanje nevarnosti za metabolični sindrom in diabeteshttp://cdncache-a.akamaihd.net/items/it/img/arrow-10x10.png 1. V eni od raziskav so namreč ugotovili, da so ljudje, ki so dobili več sončnih žarkov oziroma vitamina D v otroštvu, manj pogosto zboleli za sladkorno boleznijo tipa 1. Enako je veljalo tudi za krvni tlak (niso imeli povišanega). Vse to pa je povezano tudi z manj pogostim zbolevanjem za srčnimi boleznimi, ki so danes še vedno najpogostejši vzrok za prezgodnje umiranje.
Kako dolgo smo lahko na soncu
Glede na nevarnost in obenem koristnost sončnih žarkov je bistveno vprašanje, kako dolgo in kdaj naj bo človek na soncu, da je to še varno. In tudi ali zaščitna krema preprečuje žarkom, da bi spodbujali tvorbo vitamina D. Odgovor na prvo vprašanje je zelo različen, ker je to odvisno od tipa kože. Svetlopolti so lahko na soncu bistveno manj časa kot tisti s temnejšo poltjo. Priporočilo pravi, da je dovolj med 12 in 15 minut na soncu, s tem, da je treba vseeno jemati še 2000 enot vitamina D dnevno. Kar zadeva zaščitno kremo, pa znanstveniki pravijo, da skozi kožo in kremo vseeno prodre dovolj sončnih žarkov, da se vitamin lahko tvori. Torej se je v vsakem primeru treba zaščititi s kremo za sončenje. Je pa dejstvo, da se ljudje po navadi z njo ne namažejo dovolj. Z zaščitnimi kremami ne smete varčevati. Odrasel človek ima po pol ure sončenja poleti v kopalkah 24 ur pozneje v krvnem obtoku okrog 50.000 enot vitamina D – to velja za belce, temnopolti ga imajo manj in morajo biti zato na soncu dlje.
Sonce na recept
Ko se je začelo človeštvo odevati v oblačila in ko je imelo pokrito vse telo v vseh letnih časih, se je v industrializirani Evropi in Severni Ameriki močno razpasel rahitis. Eno od oblik je imelo kar 90 odstotkov otrok. Konec 19. stoletja so začeli zdravniki priporočati sončenje, da bi preprečili rahitis, pokazalo pa se je, da učinkuje tudi na tuberkulozo. Sončenje so priporočali bolnikom s TBC in po njem se jim je stanje običajno izboljšalo. Enako terapijo so svetovali tudi bolnikom z revmatskimi boleznimi, sladkorno, putiko, kroničnimi razjedami in ranami. Takrat se je zakoreninila miselnost, da je od sonca potemnela koža znak zdravja, medtem ko so bili bledolični po splošnem prepričanju bolehni. Šele leta 1930 so začeli ugotavljati, da je preveč sonca morda nevarno, in vse odtlej po vsem svetu delajo raziskave, da bi ugotovili, na kaj vse lahko sončni žarki vplivajo. Največ kožnega raka (poleg melanoma sta najpogostejša skvamocelični in bazalnocelični karcinom) beležijo v Avstraliji in na Novi Zelandiji. V 70. letih prejšnjega stoletja so začeli ugotavljati, da je to verjetno posledica poškodovane ozonske plasti v stratosferi nad tem delom planeta. Zato so naredili globalni program za zavarovanje ljudi pred kožnim rakom. Avstralija je tako prva država na svetu spodbujala ljudi, da so tudi poleti čim bolj oblečeni, da nosijo klobuk in se zavarujejo z zaščitnimi kremami. Vseeno pa, zanimivo, raziskave kažejo, da je največ melanoma na tistem delu kože, ki redko vidi sonce.
Kakorkoli že, ljudje za optimalno zdravje sončne žarke nujno potrebujemo. Vendar je treba ravnati po pameti, se ustrezno zavarovati in izogibati soncu, kadar je najmočnejše. Predvsem pa nikar ne pozabite na otroke. Brezskrbni nadobudneži, ki se po koncu šolskega leta z vsem žarom posvetijo igri, pač nimajo časa, da bi mislili na sončne opekline. Naj postane pravilo: preden gre otrok ven, se mora temeljito namazati s kremo, na glavo naj si da klobuk ali čepico, na nos pa kakovostna sončna očala. Nujna je tudi steklenica vode.
