Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti!
Če imamo slab dan, rečemo, da smo depresivni, vendar ta izraz jemljemo prelahko. Depresija je povezana s spremembami v delovanju možganov. Znanstvenikom je uspelo dokazati, da imajo depresivni ljudje spremenjeno količino in razmerja med nekaterimi nevrotransmiterji v možganih. Na podlagi tega so lahko začeli izdelovati uspešna zdravila proti depresiji, razloži psihiater Iztok Lešer.
Samomorilnost je med depresivnimi moškimi mnogo višja kot med ženskami. Toda depresija je obvladljiva, le strokovno pomoč je treba poiskati. Že kot dijak se je z njo soočil tudi Rudi Kirar.Veljal je za lenega in problematičnega, nihče pa ni pomislil, da je bolan. O svojih izkušnjah z depresijo in o njenem premagovanju je napisal knjigo z naslovom Nevrologistična motivacija.
Navznoter je bil razvalina, navzven pa »kul«.
V 2. letniku srednje šole se je potlačeno občutje nezadovoljstva, brezzveznosti, odtujenosti začelo glasneje oglašati. Vsak dan je bilo slabše, ni mu bilo ne do druženja in šole ne do hrane. Kmalu mu je primanjkovalo tudi moči za to. V šoli so se nabirale neopravičene ure in slabe ocene. Da je mamo razveselil, se je nekako sestavil in opravil popravni izpit – s prav dobro oceno. Tako si je pridobil nekaj miru, da je poležaval in pestoval svojo žalost, obup, občutek brezizhodnosti, pogosto celo groze in gnusa. Pred starši in prijatelji pa se je pretvarjal, da je čisto »kul«… Blefiranje mu je pobiralo dodatne moči. Veljal je za problematičnega pubertetnika in upornika brez razloga. Toda v sebi je bil daleč od tega.
Prvič je prebral knjigo do konca
Da je bolan, ni pomislil nihče, zato so mu starši dali pogoj – šola ali služba. Odločil se je za šolo, toda namesto da bi se učil, je požiral knjige o psihologiji, osebni rasti, motivaciji. Te je prve prebral v celoti, v enem letu več kot sto. In se hkrati odločil, da četrtega letnika ne bo naredil, ker bi sicer sledila neka služba in »navadno« življenje.
Prebiral je tudi ameriške knjige o podjetništvu in prodaji in končno imel jasen cilj – delati v marketingu. Naletel je na oglas neke zavarovalnice in se udeležil izobraževanja.
Ves evforičen je komaj čakal nov dan, toda z jutrom sta volja in moč izginili. Sledilo je razočaranje nad samim seboj; žalost je bila čedalje večja, misli pa čedalje temnejše. Šele po štirih mesecih je zbral toliko volje in moči, da je obiskal prvega kupca. »To je bil eden najsrečnejših sestankov – gospod je spraševal, jaz sem mu odgovarjal in ga očitno navdušil. Čeprav mu nisem ničesar prodal, sem bil zadovoljen s seboj. Končno sem se premaknil in to je bil fantastičen občutek.« Nato se mu je ponudila možnost za telefonsko prodajo; pri tem je bil zelo uspešen. S sodelavcem sta ustvarila skupno podjetje in to je pod Rudijevim vodstvom naglo raslo. Z znanjem, ki ga je nabiral v knjigah, je zgradil podjetje s 130 zaposlenimi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in BIH.
Zdravila
»Zaradi depresije se ljudje počutijo izčrpani, manjvredni, nemočni in žalostni. Vendar so ti negativni občutki sestavni del depresije in ne odražajo realnosti; z uživanjem zdravil pa negativne misli tudi minejo. Na razpolago imamo številna učinkovita antidepresivna zdravila, ki popravijo neravnovesje med nevrotransmiterji v možganih, vendar začno učinkovati šele po nekaj tednih rednega jemanja.« Iztok Lešer pri tem poudari, da antidepresivi ne povzročajo odvisnosti: »Na ta zdravila se bolniki ne navadijo. Odvisni lahko postanejo od pomirjeval in uspaval, ne pa od antidepresivov. Zato se ni treba bati antidepresivnih zdravil, ampak depresije!«
Prevelika sreča, prevelika žalost
Obup je bil zdaj pozabljen, o žalosti ni bilo sledu – bila sta le ogromna sreča in še večje navdušenje. Šele kasneje je dojel, da sta bila tako njegova sreča kot nekoč njegova žalost preveliki in »bolni«. Skrb za izplačilo 130 plač in stresne situacije so se vrstile in nekega jutra so se vrnili vsi nekdanji občutki nemoči ter odpor do življenja. Mislil je na samomor … In z zadnjimi močmi poklical v zdravstveni dom: »Grozne misli me preganjajo, moral bi priti k vam. Sedaj, takoj, ker že v kratkem tega ne bom več zmogel …« Ukrepali so takoj. Do psihiatrov je bil do tistega dne zadržan – tako kot njegova okolica. K psihiatru se ne hodi, razen če je tako slabo, da te tja pripeljejo. No, Rudi je svoje mnenje hitro spremenil. Že prvo srečanje z zdravnikom, trajalo je več kot uro, ga je pomirilo. Diagnoza je bila postavljena, zdravnik mu je predpisal zdravila in ta so mu stabilizirala razpoloženje. Dosledno je upošteval navodila, poiskal pa tudi druge oblike pomoči. »Še zlasti hvaležen sem že pokojnemu hipnoterapevtu Denisu Horvathinu. Bil je pravi angel. Znal me je peljati skozi izkušnje tako, da sem spoznal, kako velike možnosti izbire imam. Tudi zen meditacija, kjer sem le opazovalec misli, mi zelo ustreza.« Rudi je takrat začel tudi teči, to je postalo del njegovega vsakdana.
Proti stigmi
Zaradi depresije, ki je po definiciji motnja, ne bolezen, je »marsikaj izkusil«, zato se je odločil, da bo začel akcijo za njeno destigmatizacijo. Ta motnja dobiva po svetu že epidemične razsežnosti, zato si Rudi prizadeva, da bi ljudje čim več vedeli o njej in se ji znali pravočasno postaviti po robu. V svoji knjigi predstavlja različne vaje, ki so mu koristile, in upa, da bodo tudi drugim. Tudi zato se je odločil, da spregovori o svojih težavah in tako pomaga številnim ljudem, ki so v stiski. »Meni so knjige veliko pomagale, Sedem skrivnosti motivacije Smiljana Morija me je dobesedno premaknilo v pravo smer.«
V poslu je ponovno uspešen, ne pozablja pa na depresijo, ki jo je prebolel. Tudi če se bo še kdaj vrnila, ima dovolj izkušenj in ve, da to ni bavbav – temveč motnja, ki je povsem obvladljiva.
