Novice Svet24

Nedavno so gostili prof. Steena Stenderja iz Danske, ki raziskuje sestavo živil in preverja, koliko transmaščob (povečujejo tveganje za srčno-žilne bolezni) vsebujejo živila v različnih državah. Na naših policah prodajajo med drugim napolitanke, natančneje vafelj z limonino kremo, zaradi katerih bi šli na Danskem v zapor za dve leti! O tem in drugih pasteh prehrane smo se pogovarjali z dr. Igorjem Pravstom.

Kaj je torej ugotovil prof. Stender, kateri izdelek na slovenskih policah ima največ transmaščob?

Za konkretne napolitanke je ugotovil, da v sto gramih vsebujejo kar deset gramov transmaščob. Na Danskem je z zakonom omejena najvišja vsebnost do dva grama, kajti pri petih gramih dnevno zaužitih transmaščob se tveganje za srčno-žilne bolezni poveča za približno dvajset odstotkov. To je približno toliko, za kolikor se zmanjša tveganje, če jemljemo zdravila za zniževanje holesterola. In seveda, ker je vsebnost kar petkrat višja od dovoljene, bi, če bi bil izdelek na danskih policah, šli v zapor za dve leti, kajti tam je takšna vsebnost zakonsko prepovedana. Ljudje ne vedo, da so trasmaščobe problematične zato, ker nimajo nobene koristne fiziološke vloge v telesu. Edina razlika med običajnimi nenasičenimi maščobami in transmaščobami je v različni konfiguraciji dvojne vezi v molekuli. Sicer transmaščobe najdemo v živilih tudi naravno, vendar v majhnih količinah, mnogo več pa jih je lahko v predelanih živilih.

Mediaspeed

Zakaj proizvajalci sploh izdelujejo živila, ki vsebujejo transmaščobe, če so večje količine marsikje prepovedane in če vemo, da slabo vplivajo na zdravje?

Ker so takšna živila okusna in poceni. Za proizvodnjo vafljev in piškotov je potrebna trda maščoba, torej lahko uporabimo npr. maslo ali margarino. Včasih so bile margarine proizvedene tako, da so rastlinska olja delno hidrogenirali, vendar pri tem kemijskem postopku neizogibno nastajajo transmaščobe. Danes so margarine proizvedene drugače, vendar pa ima živilska industrija še vedno dostop do »starih« margarin iz delno hidrogenirane rastlinske maščobe, ki so zelo poceni, a vsebujejo precej transmaščob. Proizvajalci delno hidrogeniranih maščob seveda ne morejo nadomestiti s tekočimi rastlinskimi olji, zato največkrat uporabljajo posebej obdelane mešanice rastlinskih maščob, v katerih sta pogosto tudi kokosova in palmova maščoba. To za proizvajalce seveda pomeni nekoliko dražji izdelek ali pa manjši dobiček, rezultat pa je večja varnost za potrošnika. Prepoved transmaščob na Danskem je dokazala, da potrošniki takšnega prehoda ne opazijo, niti v okusu ali čem drugem.

Zakaj ni v EU to zakonsko urejeno?

Vsi proizvajalci živil morajo na predpakiranih izdelkih, ki jih kupimo v trgovini, označiti sestavine, med katerimi mora biti navedena tudi deloma hidrogenirana rastlinska maščoba, če jo seveda proizvajalec uporablja. Ozaveščen potrošnik ima torej že možnost to informacijo razbrati iz označbe živila in se odločiti, da takšnega izdelka ne kupi.

Drži, a ljudje bi najprej morali vedeti, da delno hidrogenirane maščobe vsebujejo transmaščobe, da te škodijo zdravju, pa še prebrati bi morali največkrat zelo droben tisk. Ali ne bi bilo bolje to zakonsko urediti?

Se strinjam. Nekatere države so že ubrale zelo restriktivno politiko, npr. Danska, Avstrija in Madžarska, kjer je prepovedano dajati na trg živila, ki imajo več kot dva odstotka transmaščob. Transmaščobe združujejo oba slaba vidika nasičenih in nenasičenih maščob – zvišujejo t. i. slabi holesterol LDL in znižujejo t. i. dobri holesterol HDL ter tako povečujejo tveganje za srčno-žilne bolezni. Nekomu, ki dnevno zaužije pet gramov transmaščob in bi jih zamenjal z drugo nasičeno maščobo, bi se nevarnost za nastanek kardiovaskularnih bolezni zmanjšala za okrog dvajset odstotkov. Transmaščobe so namreč še veliko bolj škodljive kot nasičene maščobe. Leta 2011 je bila v EU sprejeta odredba o informiranju potrošnika, kjer je v posebnem členu zapisano, da mora evropska komisija do decembra 2014 ovrednotiti problem transmaščob v prehrani in po potrebi sprejeti zakonodajne ukrepe, da se tveganje zmanjša. Upali smo, da bo na območju celotne EU prepovedano prodajati živila s transmaščobami, toda to se še ni zgodilo. So pa bili predstavljeni rezultati raziskave o tej temi in ugotovitev, da v EU povprečen vnos transmaščobe predstavlja približno en odstotek dnevnega energijskega vnosa. Gre za razmeroma nizko vrednost, zato nas skrbi, da bo na osnovi tega rezultata sprejeta odločitev, da tega področja ni treba zakonodajno urediti. Žal v omenjeno raziskavo niso bile vključene države, kot je Slovenija, kjer imamo še vedno veliko izdelkov s transmaščobami.

Omejimo uživanje živil, ki vsebujejo veliko soli, sladkorja ali maščobe, sploh pa ne uživajmo živil, ki vsebujejo delno hidrogenirano rastlinsko maščobo, saj ta vsebuje za zdravje škodljive transmaščobe. Tipične primere takšnih živil na slovenskem tržišču, ki bi se jim bi bilo treba izogibati, je pred kratkim predstavil danski raziskovalec prof. Stender, ki raziskuje transmaščobe v živilih: Frondi maxi (vaflji), Jaffa Munchmallow (kolački),  napolitanke Kraš, Koestlin Karat (vaflji), temni vragolani Banini (kolački).

In te izdelke dostikrat kupujejo ljudje z zelo nizkimi dohodki …

Drži. S temi izdelki lahko ljudje dnevno brez težav pojedo pet, tudi deset gramov transmaščob. Ko smo objavili povzetek danskih raziskovalcev o tem na družabnem omrežju, so bili nekateri odzivi tudi v smislu, a zdaj nam bodo pa vzeli še napolitanke iz otroštva?! Pa saj ljudem ni treba razumeti, kaj so transmaščobe, sistem mora poskrbeti, da jih v živilih ne bo. Če ne na ravni EU, pa na ravni države. In pri tem, se mi zdi, so nam prisluhnili tudi na ministrstvu za zdravje, saj so to problematiko vključili v nacionalno resolucijo. Gre pa pri sestavi živil tudi za druga zavajanja: običajne napolitanke znanega proizvajalca in enake, a označene kot polnozrnate in z manj sladkorja, ki so trideset odstotkov dražje. A pozoren pogled na označbo pokaže, da je energijska vrednost obojih napolitank enaka. Kako je to mogoče? Tistim z manj sladkorja je proizvajalec dodal več maščobe in takšen izdelek potrošniku predstavlja kot živilo z izboljšano prehransko sestavo. Potrošniki moramo torej skrbno brati označbe živil, da ne bomo nasedali takšnim zvijačam in plačevali več, misleč, da kupujemo za zdravje koristnejša živila.

Zavajanje multinacionalke torej.

Na embalaži je zapisano vse, kar predpisuje zakonodaja, zato strogo gledano ne gre za zavajanje. Je pa res zelo hitro zaveden tisti, ki označb ne bere. Že od leta 2009 čakamo na sprejetje prehranskih profilov za živila, ki bi omejili uporabo takšnih promocijskih trditev le na živila, ki imajo res ugodnejšo prehransko sestavo. Takšne profile se je obvezala sprejeti evropska komisija s posebno uredbo leta 2006. Danes je leto 2015, zgodilo se ni nič!

So korporacije tako močne in zaslužek tako velik in pomemben?

Na tem področju je evropska komisija klonila pred nekaterimi državami članicami, kjer je živilska industrija zelo močna. Prišlo bi namreč do problema, da ne bi bilo več mogoče izpostavljati koristnih sestavin v nekaterih za države tipičnih živilih, na primer pri italijanski mocareli. Da ne bo pomote, osebno nimam nič proti posameznim živilom, dokler jih uživamo v zmernih količinah. Tudi če vsak dan pojemo dve napolitanki, kolikor nam na primer kot porcijo priporoča proizvajalec na označbi živila, to ni problem, dokler se zavedamo, da ti dve napolitanki vsebujeta npr. štiri grame sladkorja in štiri grame maščobe. To je toliko maščobe, kolikor bi je manj zaužili, če bi namesto enega kozarca polnomastnega mleka popili kozarec polmastnega. Tega problema se morajo še najbolj zavedati tisti, ki se borijo s čezmerno telesno težo. Vsaka kalorija šteje, še poseben problem pa so t. i. prazne kalorije, značilne za sladke prigrizke.

Raziskave, izsledki in mnenja se spreminjajo. Ali ni bolje prisluhniti potrebam svojega telesa?

Drži, a smo izgubili stik s seboj v obdobju, v katerem smo bombardirani z oglaševanjem od mladih nog naprej. Pogosto so osnovne prehranske potrebe človeka zelo zakrite z umetno ustvarjenimi potrebami. Nekateri ozaveščeni ljudje še imajo to sposobnost, večina pa ne. Do največjih neenakosti v zdravju prihaja pri ljudeh z najnižjimi dohodki, ki so najbolj izpostavljeni tveganjem za srčno-žilne bolezni in debelost. Pomembno vlogo pri tem imata verjetno tako prehrana kot gibanje. Žal je prav to skupino ljudi najtežje ozavestiti, da na primer ne bi kupovali živil s transmaščobami, da bi pojedli več zelenjave in manj mesa, da bi se več gibali. Za to bo treba nameniti še veliko energije, je pa to resen izziv, saj so tudi ti prebivalci dnevno bombardirani s številnimi oglasi, ki jim strokovne inštitucije ali država težko konkurirajo.

Pohvalili ste tudi najinovativnejša slovenska živila, med drugim pirin kruh. Mislite, da oglaševanje ne bi pripomoglo k ozaveščanju?

Verjetno bi, če bi slovenska podjetja za to imela dovolj sredstev. Želeli smo spodbuditi domače proizvajalce, da bi proizvajali živila s še boljšo prehransko sestavo, in jih podpreti, da bi takšne izdelke lažje predstavili potrošniku. Proračunom, ki jih v oglaševanje usmerjajo multinacionalke, naši proizvajalci namreč ne morejo konkurirati. Zato ta slovenska živila, ki po svoji sestavi izstopajo od drugih, predstavljamo javnosti in prav je, da naše ministrstvo oglašuje – kupujmo slovensko. Na nas pa je, ali bomo to tudi počeli.