Novice Svet24

Nekateri trdijo, da je dr. Canavero preveč optimističen, drugi opozarjajo na etične dileme, ki bi jih taka presaditev prinesla s seboj, on pa pravi, da ima že več prostovoljcev, ki so pripravljeni tvegati glavo. Dobesedno. Telesa ni ponudil še nihče.

»Mislim, da smo zdaj na točki, ko so vsi tehnični vidiki izvedljivi,« je rekel dr. Canavero. »Če družba tega noče, se podviga pač ne bom lotil. Toda če tega nočejo v ZDA ali v Evropi, to še ne pomeni, da se ne bo zgodilo kje drugje. Stvari se skušam lotiti na pravi način, ampak preden greš na Luno, se hočeš prepričati, da ti bodo ljudje sledili.«

Na Luno ne gre, je pa že pred dvema letoma sporočil, da namerava presaditi kar celotno človeško telo. Konec letošnjega februarja je objavil, kako se namerava lotiti presaditve, vse pa bo razkril junija na medicinski konferenci orto- in nevrokirurgov v Annapolisu v ZDA. Tudi operacijo, če bo le dobil dovoljenje, bi najraje opravil v ZDA: »Zakaj sta ZDA in Sovjetska zveza tekmovali, katera bo prva v vesolju? Ker sta tekmovali, katera ima večjega. Kot dežela hočemo pokazati in reči: jaz sem najboljša.« 

Toliko vemo iz februarskega povzetka: glavo in telo možgansko mrtvega darovalca je treba ohladiti na od 12 do 15 stopinj, da lahko celice čim dlje preživijo brez kisika. V samo eni uri je treba najprej spojiti večje žile, nato pa sledi najpomembnejši del: čim bolj gladko je treba prerezati obe hrbtenjači ter spojiti glavo in darovano telo. Obema koncema hrbtenjač, ki še najbolj spominjata na zavojček špagetov, bo pri povezovanju pomagal polietilen glikol (PEG), nekakšno lepilo, ki naj bi celične membrane spodbujalo k spajanju. Nazadnje bodo spojili še preostale žile in mišice. Prejemnik bo tri ali štiri tedne v umetni komi, medtem pa bodo hrbtenjačo z električnimi impulzi spodbujali k hitrejšemu celjenju. Po tem času bo prebujeni prejemnik lahko čutil in premikal obraz, lahko bo govoril s svojim običajnim glasom, shodil pa naj bi – z veliko fizioterapije – v letu dni. Ekipa 150 ljudi bi za operacijo potrebovala 36 ur, stala pa naj bi okrog deset milijonov evrov.

Reuters

Ta tehnika naj bi pomagala ljudem, ki imajo telo posejano z rakavimi tumorji, ki imajo degeneracijo mišic ali hude poškodbe hrbtenjače. In ne, ni namenjena ljudem, ki bi radi samo mlajše in lepše telo. Ne še.

Je šel tu mimo dvoglavi pes?

Da se podobne ideje ljudem že dolgo podijo po glavi, priča legenda o slonjeglavem hindujskem bogu Ganešu, ki je znova oživel, ko je dobil glavo prvega živega bitja, ki je prišlo mimo – po naključju je bil to slon. Ali pa sloviti roman Frankenstein avtorice Mary Shelley. Da dr. Canavero ni prvi znanstvenik, ki ga je zamikala presaditev glave, pa pričajo številni poskusi na živalih, med drugim ruski iz leta 1954, ko je kirurg Vladimir Demihov na odrasle pse presajal glavo in prednje šape mladih psičkov. Živeli so le od dva do šest dni. O tem obstaja celo posnetek, vendar je le za zares močan želodec.

Leta 1970 je ekipa pod vodstvom dr. Roberta Whita na medicinski fakulteti v Clevelandu presadila glavo opice rezus. Opica je bila od vratu navzdol paralizirana, saj hrbtenjače niso niti poskušali spojiti, lahko pa je samostojno dihala. Živela je devet dni, nato je telo novo glavo zavrnilo. Zavrnitev dandanes ni več problem, pravi dr. Canavero – največja ovira so etični pomisleki, a on sodi, da je postopek etičen, če je presaditev telesa zadnji up za ozdravitev. Kitajski kirurg Xiao-Ping Ren bo Canaverov protokol preskušal na miših in opicah.

To ni grozljivka

Reuters

Mnogo zdravnikov ne verjame, da lahko presaditev glave uspe, konec koncev večina stvari, ki jih namerava narediti, ni preskušena in so njegove napovedi bolj ali manj samo ugibanja. Drugi izpostavljajo etične in tudi čisto praktične pomisleke. Razmislite na primer o tem: če ima glava z novim telesom pozneje otroke, čigavi so? Kajti semenčice in jajčeca se tvorijo v telesu in je torej otrokov biološki starš mrtvi darovalec telesa.

Ali pa tole: kaj storiti, če bo telo glavo zavrnilo? Če bo imel prejemnik na primer tako smolo, kot jo je imel dvajsetletni Španec, ki je v prometni nesreči izgubil obe nogi? Odrezani sta bili tako visoko, da ni mogel uporabljati protez, zato so mu leta 2011 kot prvemu na svetu presadili obe nogi. In je spet shodil, a je samo leto in pol po presaditvi zbolel za neimenovano boleznijo, zaradi nje ni mogel jemati tablet za preprečevanje zavrnitve in so mu morali leta 2013 darovani nogi spet odrezati.

In kakšne bodo psihološke posledice? Te so lahko zelo hude, kot pri Novozelandcu, ki so mu leta 2001 prvemu na svetu presadili roko, a je že kmalu zahteval, da mu jo odrežejo, ker »te ogabne in posušene stvari« preprosto ni mogel več gledati. Ali pri Kitajcu, ki je v nesreči izgubil penis. S centimetrom, ki mu je ostal, ni mogel niti urinirati, kaj šele seksati, pa so mu leta 2006 v petnajsturni operaciji prišili desetcentimetrski penis mrtvega dajalca. Lepo se je prijel, po desetih dneh je bil darovani organ lepo prekrvljen, možakar je normalno uriniral – a po dveh tednih so mu morali na njegovo zahtevo novi penis odrezati, ker sta imela on in njegova žena hude psihološke težave.

In rešiti je treba tudi vprašanje, kam z zavrženim telesom prejemnika. Amputiranih udov se ne sme pokopati, ker je za to potrebno mrliško potrdilo, zato jih sežgejo. Mrliško potrdilo za telo utegne biti problem, če je glava še živa …

Reuters

Dr. Canavero se zaveda, da bodo kritike številne in ostre – in mu je popolnoma vseeno. »Kup ljudi je, ki pravi: Kdo je ta tip, ki lahko to naredi v dveh letih? Ko javno objaviš kaj takega, moraš imeti ogromna jajca. Tiste, ki jih nimajo, bodo kritiki zmleli. Jaz imam pa rad kritike. To je zmagoslavje teoretične nevroznanosti, dokazi so tu in stvar bo delovala.« On ostaja seveda trdno prepričan v svoj prav: »To ni več znanstvena fantastika. To je mogoče narediti že danes – zdaj. Če bo ta operacija izvedena, bo ljudem podarila krepko mero dodatnega življenja. Edini razlog, zakaj nisem šel še dlje, je pomanjkanje denarja.«