Seveda ne gre za protizakonito početje naših domačih podjetij, ampak predvsem za nujo. V Sloveniji namreč še zdaleč ne pridelamo dovolj sestavin, da bi lahko samo z njimi izdelali vsa živila. Če surovin ne bi uvažali, večine izdelkov sploh ne bi mogli proizvajati.
Medtem ko mleka ne primanjkuje, pa za žita, sadje in zelenjavo to ne velja in tistih nekaj podjetij, ki so še ostala, se mora v bitki s konkurenco zelo potruditi za uvoz kakovostnih sestavin za sprejemljivo ceno. Zakonodaja je namreč ostra ter zahteva uvoz in predelavo varnih živil, pa naj gre za živila, pridelana znotraj ali zunaj EU. A v času, ko je za nas čedalje pomembnejše, da jemo čim bolj svežo, čim bolj lokalno pridelano in zato tudi kakovostnejšo hrano, bi si potrošniki zaslužili vsaj to, da vemo, kaj v resnici jemo, od kod so glavne sestavine, in da imamo možnost izbire pri nakupu. Toda za zdaj žal sploh ni tako.
Navajanje porekla za večino živil le prostovoljno!
Uredba 1169, ki je v veljavo stopila decembra 2014, tega področja namreč ni uredila in je tako še ena od uredb, o kateri lahko mirno rečemo, da v resnici ni v prid potrošnikom. Od decembra, ko je stopila v veljavo, lahko na deklaraciji poleg drugih podatkov preberemo, katere alergene vsebuje živilski izdelek in od kod izvirajo nekatere vrste mesa, še celo velikost črk je predpisana. Ne duha ne sluha pa ni o poreklu večine predelanih živil, ki jih lahko kupimo v trgovini.
Anita Kušar z Inštituta za nutricionistiko nam je razložila, da je označevanje porekla živil in njihovih sestavin za zdaj obvezno le za nekatere vrste mesa (goveje, prašičje, ovčje, kozje in perutninsko), za sveže in nepredelano sadje in zelenjavo ter za nekatere druge skupine živil, kot so med, sadje in zelenjava, ribe, oljčno olje, vino, jajca in žgane pijače. Toda ... »Navedba porekla je obvezna tudi, ko je na izdelku zapisano geografsko ime (Slovenija, štajersko, slovensko …) ali če je na izdelku nacionalna zastava ali njene barve … Za preostala živila je v zakonodaji predvideno zgolj prostovoljno označevanje, pri čemer je določeno le, da označevanje, predstavitev, oglaševanje in drugi načini obveščanja ne smejo zavajati o resničnem izvoru oziroma poreklu živila. Kot poreklo se razume državo, v kateri je bila na živilu narejena zadnja bistvena sprememba, npr. predelava živila, pri čemer so surovine lahko iz različnih držav.«
Slovensko poreklo torej, še enkrat in po domače, ne pomeni, da so sestavine pridelane v Sloveniji! Pridelovalec jih je lahko uvozil iz druge države, ni pa nujno. A glede na to, kako malo lahko pridelamo v Sloveniji, je verjetnost, da živila, ki jih izdeluje slovenska živilska industrija, vsebujejo večino tujih sestavin, zelo velika. Celo izdelki, ki jih proizvajalci promovirajo kot slovenske (s slogani Slovenija, moja dežela, Spoštujmo slovensko, Kakovost iz Slovenije, Slovenski izdelek), so lahko samo izdelani oziroma predelani ali celo prepakirani v Sloveniji, njihova glavna sestavina pa lahko prihaja tudi iz Kitajske ali kakšne druge daljne dežele.
Katera živila so v celoti slovenska
V celoti slovenska živila, torej iz slovenskih sestavin in v Sloveniji pridelana, so v večjih trgovinah zagotovo v manjšini, več jih bomo našli v specializiranih trgovinah, na tržnicah in pri posameznih kmetovalcih. Pozorni bodimo, da je glavna sestavina posebej označena kot slovenska.
Edini izdelki, kjer poreklo Slovenija pomeni, da je bila glavna sestavina res pridelana v Sloveniji, so: meso, med, sadje in zelenjava, ribe, oljčno olje, vino, jajca in žgane pijače, pa tudi izdelki z zaščiteno označbo porekla, na primer nanoški in bovški sir, tolminc, kraški in kočevski gozdni med ter ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre.
Vsi drugi izdelki, kjer (neobvezno) piše, da je poreklo Slovenija, so bili v Sloveniji samo predelani, sestavine lahko prihajajo od drugod. To velja tudi za izdelke z drugimi zaščitnimi označbami, na primer za idrijske žlinkrofe in kraški pršut, kjer označba pomeni, da gre za zaščiten postopek oziroma recepturo, surovine pa so lahko tudi neslovenske.
Na daljnem Kitajskem že ajda zori …
Že kratek sprehod po trgovinah pokaže, da je izdelkov, pri katerih potrošniki lahko mislimo, da jemo slovensko hrano, a je ta samo predelana v Sloveniji, veliko. Na ajdovi moki je na primer naveden slovenski proizvajalec in tudi napotek, da je ta moka primerna za pripravo značilnih slovenskih jedi, nikjer pa ne piše, kje je bila pridelana ajda. Lahko je bila tudi v Sloveniji, a glede na to, da kar tri četrtine ajde uvozimo, je verjetneje, da je iz ene od največjih izvoznic – Kitajske, Rusije ali Ukrajine.
Med moko najdemo tudi štajersko moko – belo ostro in pomursko belo moko, vendar pa nikjer ni izrecno navedeno, da sta narejeni iz slovenskega, kaj šele štajerskega ali pomurskega žita. Tudi tu je verjetnost, da sta ti moki slovenskega izvora, enaka, kot da nista. Večina potrošnikov pri tem zagotovo ne ve, da gre le za poseben postopek obdelave moke in ne za izvor pšenice. Na pirini, ajdovi in ječmenovi kaši je napisano ime slovenskega proizvajalca, zraven pa je dodan komaj viden žig: poreklo surovine EU. To verjetno pomeni, da ne pira, ne ječmen in ne ajda niso zrasli v Sloveniji.
Med jabolčnimi kisi najdemo enega, ki je bil zagotovo izdelan iz slovenskih jabolk, in sicer je to ekološki jabolčni kis, ki ga izdeluje Renški hram. Na deklaraciji piše, da je izdelan iz slovenskih jabolk. Že pri naravno motnem kisu istega proizvajalca te navedbe ni, kar pomeni, da so po vsej verjetnosti morali vsaj del jabolk uvoziti.
Slovenska kakovost iz daljnih dežel
Tudi z deklaracij na jogurtih, ki jih trgovske verige promovirajo s slogani Slovenija, moja dežela ali Kakovost iz Slovenije, ne moremo izvedeti, v kateri državi je bilo pridelano mleko za izdelavo jogurta, prav tako sta vsa zelenjava in sadje, ki ju vlagajo in predelujejo slovenska podjetja, pa naj bodo to kisle kumarice, paradižnikovi koncentrati, kisla repa ali vložena paprika, teoretično lahko zrasla zunaj meja Slovenije.
Med izdelki, za katere bi potrošniki zagotovo radi vedeli, od kod so njihove sestavine, so otroška hrana in sokovi. A tudi na njih označevanje porekla ni obvezno. Tako lahko edino pri Fructalovem breskovem soku zagotovo vemo, od kod so breskve, saj gre za sok iz vipavskih breskev, medtem ko za preostale sokove ter tudi za zelenjavne in sadne kašice lahko le ugibamo.
Morda se bo komu zdelo, da gre za nepotrebno drobnjakarstvo, a žal živimo v časih, ko je poznavanje razmer, v katerih pridelajo jestvine, odločilnega pomena za naše zdravje. Vse več je ozaveščenih potrošnikov, ki želimo vedeti, ali je bilo žito pridelano na onesnaženi zemlji, ali so paradižniki dozoreli na slovenskem polju ali na tovorni ladji in ali niso bile breskve, iz katerih je narejena kašica za našega otroka, pripeljane od (pre)daleč.
Mnogo nas prav zato kupuje živila domačih podjetij, ker zaupamo domačim blagovnim znamkam in želimo jesti slovensko. Uredba, ki bi bila zares v korist potrošnika, bi torej morala predpisati označevanje ne le izvora sestavin, temveč tudi način, kako so bile pridelane.
