Vaša žena me po imenu, pa tudi fizično, malo spominja na vašo sestro Katarino. Ji je tudi sicer kaj podobna?
Obe sta tudi dobri športnici, ljubiteljici narave in umetnosti. Katarina je najbolj kul sestra, Katka pa najboljša žena na svetu.
Po desetih letih zveze sta se poročila samo tri dni pred odhodom v Ameriko. Je bila poroka romantična ali je bila podobna tisti v filmu Zelena karta?
Poročila sva se v soboto, odpotoval sem v ponedeljek. Vse je bilo pripravljeno zelo na hitro, v dveh dneh, ampak izvedba je bila vrhunska in poroka zelo romantična.
V teh časih imajo arhitekti v Sloveniji veliko težav, ker zaradi krize ni dela, ampak vi ste se za spremembo poklica odločili že pred leti. Zakaj?
Če v življenju ne počnem stvari, v katere zares verjamem, me odnese v slabo razpoloženje. Kot arhitekt projektant sem delal osem let, potem pa sem ugotovil, da je film pravzaprav edino, kar me zanima. Vendar se to ni zgodilo čez noč, trajalo je kar nekaj let. Vedno sem bil tudi navdušen fotograf. Na slavjih sem domače redno spravljal v slabo voljo, ker je bila kompozicija od nekdaj moja strast, izbira najboljše pa vzame nekaj časa. Za kompozicijo gre prvenstveno tudi pri arhitekturi, film pa je tako ena sama kompozicija z dodano dimenzijo časa. V filmu sem tako nekako združil in nadaljeval svojo ljubezen do fotografije in arhitekture. Če sem prej opremljal klet in pritličje in se tam počutil dobro, zdaj s filmom urejam podstrešje in se imam še bolje.
S filmom Sfinga ste pobrali kopico nagrad. Bi vsa ta priznanja zamenjali za možnost, da bi lahko še naprej ustvarjali, kajti na razpisih kljub nagradam niste imeli sreče pri nas?
Ko je Sfinga v Španiji odnesla svoj prvi grand prix in zraven še nagrado za najboljši scenarij, so nas vsi trepljali po ramenih, s številom nagrad pa je kmalu začelo naraščati tudi število dolgih nosov tistih, ki so že od začetka dvomili o nekih novih filmarjih, ki so v igro vstopili skozi stranska vrata. Film smo delali s srcem in porabili približno osem odstotkov proračuna povprečnega slovenskega celovečernega filma, kljub temu pa smo v kinodvorane pripeljali približno petkrat več ljudi kot povprečni slovenski celovečerni film, čeprav sploh nismo imeli sredstev za distributerja. Pozneje je Sfinga zmagala še v Moskvi, Peruju, Trstu in na Slovaškem ter odnesla kopico drugih nagrad po vsem svetu. Je tudi edini film doslej, ki se je na večjem platnu vrtel celo na Kredarici pod vrhom Triglava, tam, kjer je bil zares posnet. Kot je tedaj zapisal publicist Samo Rugelj, je bila Sfinga odgovor na uganko slovenskega filma. Toda ta uganka je po štirih letih žal še mogočnejša, kot je bila takrat. Sfingino uganko sem nekako rešil, slovenske ne morem nikakor. Nobene nagrade ne bi zamenjal za nič drugega, žal mi je le, da nisem kovčkov spakiral prej.
Vam tudi sestra s svojimi zvezami v visokih krogih ni mogla pomagati?
Katarina mi vedno pomaga in deli moje objave na svojih straneh, na primer na Facebooku, Twitterju in drugih. Široko zaledje sledilcev na družbenih omrežjih je za neodvisnega filmskega ustvarjalca dandanes ena pomembnejših stvari.
Sfinga sicer ni vaš prvi film, kajne?
Pred Sfingo sem za RTV Slovenija v treh zaporednih letih v najekstremnejših razmerah, kar si jih lahko zamislite na zemlji, posnel dokumentarni film Svalbard o prostranstvih arktičnega otoka Spitsbergen. Čeprav so mi zaradi peklenskega mraza odpovedale vse kamere, sem se takrat odločil, da bo film moj novi poklic.
David je izredno umirjen človek, tako rekoč nemogoče ga je ujeti na levi nogi. Kadar koli mu je kateri od nas postavil zapleteno ali res naporno vprašanje, smo dobili briljanten odgovor. Zunanjemu opazovalcu bi se na trenutke zazdelo, da ima vprašanja in odgovore pripravljene vnaprej, vendar je daleč od tega. Ne manjka mu niti čisto posebnega humorja.
Kdaj ste se začeli ozirati po tujini?
Pred dobrim letom, ko so mi na filmskih razpisih zavrnili že deseto prijavo, sem se v Romuniji srečal z režiserjem Terryjem Gilliamom, legendarnim članom skupine Monty Phyton. Ko je poslušal moje zgodbe, mi je dobesedno zabičal, naj spakiram. Potem so mi doma v nekaj tednih zavrnili še dva scenarija, skupaj torej dvanajst v štirih letih. Posebno zanimive so bile obrazložitve. Za drugi del Sfinge, film Kamnito srce, sem najprej slišal, da to slovenskega občinstva ne zanima, čeprav je bilo to natančno takrat, ko sem komaj sproti odgovarjal na elektronsko pošto ljubiteljev Sfinge, ki so spraševali po nadaljevanju. Ko sem prijavo ponovil in za pol znižal predvidena potrebna sredstva za film, na 1,5 odstotka proračuna povprečnega slovenskega filma, je bil ta še vedno prenapihnjen. Ob tretji prijavi sem sredstva še prepolovil in dobil odgovor, da nadaljevanja filmov niso rentabilna, čeprav so takrat dvorane slovenskih kinematografov polnili Gremo mi po svoje 2, Prekrokana noč 3, Hitri in drzni 6 ... Pri nas se ti pravzaprav sploh ni treba ozirati po tujini, ker te odpihne kar samo od sebe. Saj je res, da sem vmes posnel še dva čudovita turistična filma za dolino Soče in Ljubljano, a čezoceanska sapica je bila vseeno ravno prav močna.
Vas je presenetilo, da so vas izbrali za štipendijo na Maharashi University of Managament (MUM), kjer se šolate pod vodstvom Davida Lyncha?
Prijavilo se je več kot sto petdeset filmskih ustvarjalcev z vsega sveta in že dejstvo, da sem sprejet, je bil šok. Ko sem predstavil delovno verzijo scenarija, po katerem naj bi proti koncu programa posnel film, so dejali, da mi bodo plačali še del študija. Sprejeli so nas štirinajst in sem edini iz Evrope. Moj prijavni film je na MUM kmalu postal hit. Prav zanimivo je bilo opazovati stare filmske mačke, ko so ugotavljali, kako smo kaj posneli. Žal sem se hkrati tudi dokončno zavedel, da slovenska filmska scena živi v nekem drugem času. Že v Romuniji, ki jo imamo za drugorazredno državo, sem imel možnost opaziti, kaj pomeni dobra nacionalna filmska vizija. Akademija za film in gledališče v Bukarešti je daleč pred nami.
Kako sta novico o selitvi sprejela otroka?
Luka, ki je nor na letala, je skočil do stropa. V Ameriki živijo pume in bizoni, ki jih občuduje. Brina (Gregorjeva hčerka iz prejšnje zveze, op. p.), ki hodi v peti razred in je že dovolj stara in pametna, pa je razumela, da se nam bo lahko pridružila šele spomladi in bo potem super.
Kako skrbite, da se ne bi s hčerko preveč odtujili?
Z Brino se po Skypu slišiva vsaj trikrat na teden, včasih celo vsak dan, pošiljamo si sveže fotografije, kaj več pa je že težko narediti. Če bodo stvari šle gladko, bo letos razred končala en mesec prej in se nam pridružila pri končevanju mojega študijskega filma. Odigrala bo tudi vlogo v filmu ene od mojih sošolk, kar bo gotovo čudovita izkušnja.
»Pred dobrim letom, ko so mi na filmskih razpisih zavrnili že deseto prijavo, sem se v Romuniji srečal z režiserjem Terryjem Gilliamom, legendarnim članom zasedbe Monty Phyton. Ko je poslušal moje zgodbe, mi je dobesedno zabičal, naj spakiram,« pravi Gregor Kresal.
Luka pogreša sestrico?
Nekaj časa je komaj dohajal vse nove stvari okoli sebe. Že po treh dneh smo ga vključili v mednarodni vrtec, kjer se je moral znajti v angleščini. Prav osupljivo je opazovati, koliko jezika se lahko otrok nauči v treh mesecih. Ko so se stvari umirile in je evforija popustila, pa je začel sistematično sestavljati seznam stvari, ki jih mora pokazati Brini, ko se bomo končno dobili.
Kateri od vas treh je imel največ težav z navajanjem na novo življenje?
To je še najbolj zanimivo in verjetno povezano z odporom do čudnih voda, po katerih pluje Slovenija – ne vem, ali je sploh kateri od nas imel kakšne težave. Če pa bi v povezavi s kom že moral uporabiti pridevnik naj, jih je imel najmanj Luka.
Živite v študentskem naselju. Kakšno je tam življenje?
Dokler se mi Katka in Luka nista pridružila, sem res živel v študentskem domu, ko sta prišla, pa smo se preselili na obrobje, ki pa še vedno spada v sklop univerze. Fairfield je netipično ameriško mesto z 10.000 prebivalci. Od tega jih 6000 dvakrat na dan meditira, stopnja kriminala pa je praktično nična. Velik del mesta, brez ene visoke stavbe, če ne štejem cerkve, zavzema Univerza MUM, ki so jo iz Kalifornije v Iowo preselili pred 40 leti. Slovi kot najbolj mednarodna univerza na svetu, letos so tukaj študentje iz 84 držav sveta. Edina v ZDA ima certifikat stoodstotne organske prehrane. Edini izstopajoči zvok, ki ga utegneš slišati podnevi, bo verjetno vlak nekje v daljavi. Tukaj vlada popolna tišina, ki je v urbanem okolju nismo vajeni. Po parkih univerze se sprehajajo srne in jeleni, zajci in veverice, rakuni in lisice. Na trenutke je zelo impresivno. Okoli mesta in univerze so ob številnih manjših jezerih urejene čudovite sprehajalne in tekaške poti. Mnogo zvezdnikov si je tukaj postavilo svoje sezonske rezidence in vsakdo je pripravljen pomagati, če mu le omeniš, kaj bi rad. Skratka, vrhunsko okolje za ustvarjanje.
Živite v hiši. Kako ste jo uredili? Ste kot arhitekt poskrbeli za kakšno preureditev?
Pri teh stvareh sem malenkosten in trajalo bo še nekaj časa, da bo vse, kot sem si zamislil. Hišo smo dobili neopremljeno in zdaj vsako priložnost porabimo za nakup notranje opreme – zaves, tapet, luči ... K sreči so tukaj stvari smešno poceni. Vrhunec mojega notranjega oblikovanja ta hip pa je verjetno sedemmetrska kartonska skakalnica za avtomobilčke, ki sem jo sestavljal dva tedna. Zaletišču na robu kuhinje sledi hrbet z množico tunelov, napet čez vso dnevno sobo, z iztekom v Lukčevi igralnici. Tu je že potekala naša novoletna skakalna turneja, kmalu pa se bo nadaljeval tudi svetovni pokal v skokih (smeh).
Iz središča Ljubljane ste se preselili v majhno mesto. Ste plezalec. Kaj pogrešate, razen pogleda na gore?
Že pogled na Kamniške Alpe bi nekaj odtehtal, če bi se lahko še kam povzpel, pa bi bilo sploh super. Ampak tega tukaj ni pričakovati. Pozimi sicer zapade veliko snega, vendar je Iowa skoraj v celoti vodoravna država. Ker prav zdaj sneži, bomo najbrž vsak hip začeli pogrešati smučanje, tako kot že pogrešamo smučarske skoke na televiziji. Pred vrtcem so uredili velik umeten hrib za sankanje. Upam, da v kratkem najdemo še kakšen podoben spust, da za Lukca, ki je navdušen smučar, zima ne bo preveč dolgočasna.
Pa ste že šli na kakšno ameriško goro ali se kar držite kampusa?
Do prvih resnih gora je 1500 kilometrov. Trenutno so predaleč, da bi se kar odpeljali do njih, ker pa se bo osrednji del mojega filma odvrtel v gorah, na koncu gotovo ne bomo za nič prikrajšani. Moji izleti so bili do zdaj tako omejeni na obisk bližnjih večjih mest in na približno 80 kilometrov, ki jih na teden pretečem okoli mesta.
Kaj vama dajejo vsakodnevne meditacije?
Čeprav ima naš filmski oddelek poseben status, je izobraževalni program na MUM podrejen dvigu ustvarjalne inteligence posameznika. To pomeni, da je vsak mesec na sporedu le en predmet, da imajo študentje vsaj deset ur počitka na dan in da je pred vsakim novim predmetom nekajdnevni premor. Študijske vaje ali predavanja se vselej začnejo in končajo z 20-minutno meditacijo. Daljši premori so na vsake tri mesece, ko se za več dni odmaknemo od vse tehnike in elektronskih naprav. Po nekaj mesecih ugotoviš, da je s tem pristopom izginil stres in da v dvakrat krajšem času narediš trikrat več kot prej. Tudi na splošno se zbranost poveča, opazil pa sem še nekaj – težav z zdravjem ni več.
V vrtcu meditira tudi Luka. Je zdaj bolj umirjen?
Njihova meditacija še ni čisto prava meditacija. Učijo se, kako se umiriti in zbrati, da lahko kompleksno zastavljeno nalogo opravijo v enem zamahu, brez težav. Toda eden od učinkov njihove »meditacije« je neusahljiv vir energije. Lukcu smo kupili otroški fitnes program in naročili nove superge, saj je stare uničil v enem mesecu.
Ste bili Lynchov oboževalec?
Ko je na začetku devetdesetih na naše zaslone prišel Twin Peaks, smo bili verjetno vsi po malem njegovi oboževalci. Ko je pred kratkim objavil, da bo prihodnje leto, četrt stoletja od konca serije, začel snemati njeno nadaljevanje, smo vsi zastrigli z ušesi. Predprodukcija že poteka s polno paro in morda po končanem programu nekaterim med nami celo uspe pristopiti k temu projektu.
Ob koncu drugega semestra boste začeli snemati film Osem krogov in pol. Kako ga boste financirali?
Za današnje razmere bo film poceni. Imam ekipo ameriških in avstralskih sodelavcev, ki bodo delali zastonj, ker je zanje dovolj že sodelovanje pri filmu, katerega mentor je Lynch. Z njegovim slovesom se ti tukaj vrata začnejo odpirati sama od sebe. Nujne stroške, kot so dovoljenja, snemanje na letališki stezi, najem vozil in posebne opreme, delo z divjimi živalmi in podobno, pa bo treba plačati. Denar bom od februarja zbiral na dveh platformah množičnega financiranja, Indiegogo in Kickstarter. Do začetka snemanja v aprilu moram finančno konstrukcijo za film zapreti, vendar bo to le krajša različica Osmih krogov in pol in se bo z njo pot do dražjega celovečerca šele začela.
Čeprav nameravate ostati v Ameriki, se boste v Slovenijo zagotovo vračali, kajne?
Poletje bomo gotovo preživeli v Sloveniji. Odšel sem tako na hitro, da je doma nekaj stvari ostalo odprtih in jih je treba končati. Poleg tega sva si s Katko obljubila zabavo, ker nekateri kolegi ne vedo niti, da sva se poročila. Po končanem programu imam kjer koli v ZDA možnost še vsaj eno leto delati na svojem področju, pozneje pa si bomo morali urediti zelene karte, vendar to ne bi smel biti problem, saj bo David študentom pomagal tudi v prihodnje.
