»Dokler narod nima za vzgled lika klenega moškega, očeta naroda, po katerem se lahko moški del zgleduje, se ne more pobrati, ozdraveti in srečno zaživeti.«
Maori so precej drugačni ljudje. Ne marajo medijev, fotografiranja in ne cenijo slave. Močno energijo, ki jo ustvarijo na delavnicah, je težko prezreti. O metodah le neradi govorijo, gre za ezoteriko. Ali kot je dejala Fiona Tamaki, srednja sestra: »Vse je vibracija. Od atoma do gore, čeprav je velikost različna.« Maori kot eno domorodnih ljudstev prinašajo s svojo tradicijo in modrostjo veliko pomembnih sporočil. V zahodni terminologiji bi jih lahko poimenovali šamani, čeprav ne uporabljajo takih izrazov. S svojimi terapijami čistijo in zdravijo stara čustva, stres, napetost, pa tudi miselne vzorce in sploh vse, kar v nas ni v ravnovesju in zdravo. Na trenutke je videti, kot da na ljudeh izvajajo eksorcizem. Terapije so običajno skupinske in trajajo od 45 minut do eno uro. Staffor Tamaki, najmlajši član ekipe, je povedal: »Terapija je primerna za vsakogar, ki si želi sprememb: odpreti srce, odpraviti čustvene blokade, olajšati ali pozdraviti bolezni in poškodbe.«
Česa takega ne vidiš pogosto. Igor Štrucelj: »Najbolj me je očarala njihova učinkovitost. Imajo globoka znanja o človeku, čustvih, energiji. Vedo, kje v telesu so ključi, preko katerih dostopajo do potlačenih čustev, travm, stresa ali karkoli človek že potrebuje. Odlično skenirajo človeško polje in samo s pritiski ali gibi sprožijo neverjetne reakcije. Lahko bi rekel, da vrnejo sistem v naravno stanje. Tega znanja v današnjem času ne vidimo pogosto.«
Telo ve, kje je kaj narobe, samo premalo ga poslušamo.
Ljudje se večinoma ne zavedamo energij, ki so blokirane v našem telesu. Prav blokade pa nam preprečujejo, da bi si ustvarili življenje, kakršno si želimo. Vedno začnemo z dobrimi nameni, potem pa nam ne uspe ostati na poti. Počasi se ujamemo v vrtenje brez idej, pozabimo, kaj si res želimo, kasneje, ko se pojavijo simptomi bolezni, pa še težje odkrijemo, kaj res muči naše telo. Žal večina ljudi poišče pomoč šele takrat, ko že dobro čuti, da s telesom nekaj ni v redu. »Morajo si bolj prisluhniti. Prav vsakdo začuti, ko z njegovim telesom nekaj ni v redu, vendar večina ljudi ta notranji glas presliši. Bolj moramo poslušati svoje telo, saj je naš glasnik, ki nam lahko pomaga,« je poudaril zgovorni Staffor in dodal: »Maorski zdravitelji se med terapijo doživljajo kot orodje, prek katerega deluje višja sila.« Najstarejši Ezard Tamaki pa: »Učinek terapije je od človeka do človeka različen. Veliko ljudi se pred obiskom pripravi in s seboj prinese seznam težav, vendar ga ne potrebujem, saj na drugih ravneh vidim, kje in kaj je treba odpraviti. Težave so pogosto globlje, kot jih lahko ljudje zaznajo. Včasih potrebujejo samo spodbudo, da povežejo informacije, ki jih že poznajo. Ni pa dovolj, da jim samo poveš, katere težave morajo odpraviti, pokazati jim moraš, kako naj to odkrijejo sami.«
Take bolečine še nisem doživela. Alenka Benedik, ena od udeleženk delavnice, sicer svetovalka za dojenje: »O njih sem se nedavno pogovarjala z neko porodničarko z Nove Zelandije in močno sem si zaželela, da jih vsaj vidim v živo, potem pa sem celo doživela terapijo.« Ta je bila kratka, vendar ekstremno boleča. Zanjo se je odločila zaradi zdravstvenih težav, saj je izčrpala vse možnosti in si ni znala več pomagati. »Take bolečine še nisem doživela. Mislila sem, da bom umrla. Nisem neka zmešana newagerka, toda čutila sem, kako je iz mene odletel temen, lepljiv zamašek in se je za njim kar vsulo – zlorabe, ki so se v meni nabirale od prvega diha, in za povrh še zlorabe, ki so jih bile deležne moje prednice. Občutek je bil, kot bi nekdo na hitro prevrtel film. Neznosna bolečina in obenem svoboda. Nastal je svetel, prazen prostor in od nekod sem dobila sporočilo, da mi nihče več ne bo naredil nič hudega. Začutila sem, kako sem res popolnoma v sedanjosti. Še dneve po terapiji sem čutila potrebo, da sem tiho in samo uživam v telesu – kot kadar imaš lepo pospravljen dom. Bolj zdravo živim, intuicija se mi je izostrila, lažje se postavim zase in brez slabe vesti rečem ne. Bolj se zavedam meja. Še bolj kot terapevtski učinek pa se me je dotaknilo tisto, kar sem z njimi doživela. Občutek povezanosti. Z njimi, Zemljo, s sabo – z vsem, čemur sem predana, kajti rada pomagam ženskam in njihovim dojenčkom. Lepo je slediti občutku, imeti znanje, ampak brez poguma ne gre. In od njih sem dobila ravno to. In še eno pomembno sporočilo: Maor ni nikoli sam! Noseča Maorka, mamica, mlada ženska, je vedno v varnem zavetju družbe. Kar milo se mi je storilo, saj so pri nas mamice pogosto same. Materinstvo nikakor ne bi smelo biti najsamotnejši poklic na tem svetu! To je pomembno poslanstvo, ki potrebuje podporo, sicer si žagamo vejo, na kateri sedimo.«
Pot do cilja je ravna, četudi boli.
Staffor je pristavil: »Maori vemo, da pot proti cilju ne vodi po ovinkih, temveč naravnost. Vedno primemo bika za roge. Zato so naše terapije tako uspešne, a tudi boleče obenem.« Ko se je Ezard Tamaki minuto pred začetkom izvajanja terapije začel koncentrirati, je bilo v njegovih očeh mogoče ujeti vse od solz do smehljaja. Potem je zaprl oči in se osredotočil na pacientko. Položil ji je roki ob glavo, prešel na stopala in s palcem pritiskal na gležnje ter nadaljeval z masažo in pritiskanjem s komolci. Lahko bi rekli nič posebnega, kot naša masaža. A potem se je začelo. Nekakšno vrtenje rok, kot čaranje. Več o tem preberite v okvirčku z izkušnjo ene od udeleženk. Vse je končalo čudovito popevanje. Tudi sicer na delavnicah pogosto igrajo in prepevajo.
Njihove pesmi so nežne, prijetne za uho, podobne polinezijskemu melosu.
Ko pa izvedejo obredni ples hako, se gledalcu lasje postavijo pokonci in koža se mu naježi. Prej nežni in na pogled mehki ljudje se v sekundi prelevijo v strah vzbujajoče bojevnike.
Moč je v povezanosti – in v koreninah.
Maori so med seboj zelo povezani, trdijo, da njihova moč izvira prav iz tega. Zelo pomembno se jim zdi, da vsakdo ve, kdo je in od kod izhaja. Njihova zgodovina se prenaša iz roda v rod po starešinah in poglavarjih, zapisujejo jo v obliki simbolov in rezbarij v najbolj svete prostore, imenovane hiša prednikov. Seveda tega ne delijo z vsakim, toda ko se razgovorijo, povedo fantastične stvari. Sledijo vrednotam, kot so disciplina, ljubezen, predanost, spoštovanje zemlje in naravnih ritmov, življenje družine, občutek odgovornosti, zaščititi želijo ranljive in hkrati deliti znanje tistim, ki želijo delati dobro. Radi ozaveščajo, navdušujejo in pripovedujejo dobre zgodbe. Biti in ostati čist je njihov cilj, postati zdravilec pa je največ, kar Maor lahko doseže. Trdijo, da je temelj vsakega človeka, še posebej je to pomembno za tiste, ki kakorkoli pomagajo drugim, da poznajo svoj izvor in svoje bistvo. Kdo so in od kod prihajajo, tako biološko kot duhovno.
»Moramo se povezati z našimi koreninami, tako zemeljskimi kot kozmičnimi,« je njihovo pomembno sporočilo. A med delavnicami smo dobili še eno, morda za nas celo pomembnejše, ki bi ga moral prebrati vsak Slovenec: »Dokler narod za vzgled nima lika klenega moškega, očeta naroda, ki se žrtvuje za vse in se po njem lahko moški del zgleduje, se ne more pobrati, ozdraviti in zaživeti srečno.« Pritrjuje jim tudi Igor Štrucelj, ki raziskuje modrosti domorodnih ljudstev, starih civilizacij in različna duhovna izročila: »Morali bi začeti odkrivati skrito, zamolčano zgodovino in izvore Slovencev. Na tem področju so močne rane, poškodbe, zanikanje in pozaba. Cerkev in politika sta (ne)zavedno preobračali in uničevali stare običaje, znanja in modrosti, ki so bili izvorno slovenski, o zemlji in ljudeh. Treba bi se bilo spomniti svojih korenin in modrosti!«
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
