Fluoriranje pitne vode
In kaj naj stori zmeden potrošnik?
Največ boste za zdrave zobe svojih otrok naredili, če si jih ne bodo uničevali s sladkarijami, redno čiščenje pa seveda ni vprašanje, pri čemer je pomembno, da res temeljito zdrgnete in očistite tudi težko dostopne kotičke (z medzobnimi ščetkami, nitkami itd.), kupiti pa je mogoče tudi naravne zobne paste s čim manj dodane kemije.
Odkritje, da fluor krepi zobno sklenino, s tem pa preprečuje zobno gnilobo, je vplivalo na to, da so v mnogih državah uvedli fluoriranje pitne vode. V mestu Grand Rapids v ameriški državi Michigan so to storili prvi na svetu, in sicer že daljnega leta 1945. Otroke so spremljali še enajst let pozneje in ugotovili, da so imeli kar za 60 odstotkov manj kariesa. Drugega niso našli, ker tudi iskali niso. Zaradi tako dobrega rezultata so začeli fluorirati pitno vodo tudi v drugih ameriških državah in to počnejo še danes. V Evropi je drugače. Nekatere države so pred leti na prigovarjanje zobozdravstvenih strokovnjakov fluoriranje vode sicer uvedle, vendar so ga ukinile. Zakaj natanko so to storile, ni bilo nikoli popolnoma razloženo. Na spletnih straneh lahko najdemo trditve, da so ljudje dobili dovolj fluora iz drugih virov. Nikjer pa ne piše, da bi bil lahko nevaren. Iz zdravniških vrst je prišla le razlaga, da preveč fluora povzroča fluoridazo, kar se spet nanaša na zobe (obarvanje, potemneli deli zob). Saj ne, da zobje pri zdravju ne bi bili pomembni. Veliko dokazov o škodljivih učinkih fluora (predvsem sintetičnega, industrijskega fluora) se nanaša na večino organskih sistemov. Verjetno zanima vse: v Sloveniji pitne vode ne fluoriramo.
Fluor in zobje
Drugo poglavje pa zadeva drugačno fluoriranje zob. To so včasih počeli s posebnimi tabletkami, ki so jih dobivali otroci (v šolah smo dobili cele vrečke malih belih tablet), kasneje z geli, odvisno od tega, kaj je bilo na voljo. Zato pa so še danes vse zobne kreme (z redkimi izjemami) fluorirane. Pri večini boste našli droben napis, da jim je dodan natrijev fluorid ali kakšna druga spojina s fluorom.
Za grahovo zrno zobne kreme
Dr. Bill Osmunson, zobozdravnik in strokovnjak za prehrano, pravi, da je četrt stoletja promoviral fluoriranje vode in zob ter bil vnet zagovornik fluora, ker je pač tako kot večina kolegov menil, da je prav fluor vplival na bistveno manj gnilih zob. Potem pa so ga začeli bolniki čedalje pogosteje oblegati z vprašanji in ga spravili v dvome. Odločil se je zadevo raziskati. Ko je o svojih ugotovitvah prvič spregovoril, je povedal, da fluora ne bo več priporočal. Ravno nasprotno. Poleg tega je zagovornik svobodne izbire: če je pitna voda fluorirana, svobodna izbira ni več možna. Ker je torej vedel, da večina zobnih krem vsebuje fluor, je najprej pogledal v svojo omarico v kopalnici. Na zobni kremi je prebral zanimivo opozorilo: da zobna krema ne sme biti dosegljiva otrokom, mlajšim od šest let, da naj odrasli na krtačko iztisnejo le za grah zobne kreme, da se te ne sme pogoltniti in še da naj v primeru, če jo pogoltne, človek takoj pokliče nujno zdravniško pomoč. Potem je malo računal in ocenil, da bi ob tako skromni količini kreme za eno umivanje zob lahko imel eno normalno veliko tubo zobne kreme za več kot eno leto, če ne celo več. Odvisno pač od tega, kolikokrat na dan si človek umiva zobe. Povprečno je to dvakrat, zjutraj in zvečer.
Velika prevara
Na srečo pri fluoru Evropa ni prevzela ameriških vzorcev. Zato imajo tam s fluorom veliko več težav kot pri nas, saj je zaradi dodajanja pitni vodi vsepovsod. Ameriški novinar Christopher Bryson je leta 1993, ko je kot radijski producent delal za britanski BBC v ZDA, dobil naročilo, naj se v ZDA pozanima, kaj pravijo njihovi strokovnjaki o fluoriranju pitne vode. Prav takrat naj bi v Veliki Britaniji na veliko razpravljali, ali je to dobro ali ne, ali naj fluoriranje uvedejo ali ne. Bryson, ki o tem ni vedel čisto nič, je šel od strokovnjaka do strokovnjaka in bil vsak dan bolj začuden zaradi tako različnih odgovorov. Počasi mu je postalo jasno, da je v to vpletenih več zgodb, da se prepletajo med sabo in da druga drugo izkoriščajo za doseganje ciljev nekaterih (je treba povedati, da gre za denar?). To sta bila, v grobem, industrija aluminija in zobozdravstvo z vsem, kar sodi zraven. Bryson se je lotil raziskovanja in niti sanjalo se mu ni, da bo trajalo deset let. Potem je napisal knjigo z naslovom The Fluoride Deception (Prevara s fluoridom). V njej opisuje pravi gospodarski kriminal, podoben tistemu, ki ga je odkrila Erin Brockovich. Knjiga je izšla leta 2004. Po njej je izšlo še kar nekaj drugih knjig s podobno vsebino (Strup iz vodovodne pipe, Ne pogoltnite zobne paste, Ogenj v vodi, Naša ukradena prihodnost), a kakšnih večjih sprememb nismo zasledili ne v ZDA ne pri nas. V ZDA so sicer na slabšem, ker imajo fluor že v pitni vodi. Pri nas pa si še vedno večina dvakrat na dan pridno drgne zobe s fluorirano zobno kremo. Najhuje je, da jo uporabljajo otroci. In to ne le za grahovo zrno naenkrat, temveč jo pogosto tudi pogoltnejo. Saj ne vedo, kaj delajo. Njihovi starši pa tudi ne.
Sistemske poškodbe
Potem je dr. Osmunson ugotovil tudi, da nove raziskave kažejo, da ima lahko človek nevrološke poškodbe že pri zelo nizkih odmerkih fluora. Če se raven fluora v krvnem serumu le malo poviša, se lahko začne zmanjševati inteligenčni količnik. Kitajci fluoriranja vode ne dovolijo, enako velja še za večino evropskih držav. Tudi druge raziskave so dokazale, da že malo več fluora v krvi lahko poškoduje možgane. Izpostavljenost fluoru povzroča več zdravstvenih težav tudi zato, ker poveča nalaganje svinca (poškodbe možganov, nižji IQ, zmanjšano delovanje žleze ščitnice, genske poškodbe), moti sintezo kolagena (artritis, kostni rak, več bolnikov z rakom), ker okrepi letargijo ali pa hiperaktivnost (demenca), deaktivira 62 encimov, moti delovanje imunskega sistema (motnje v delovanju mišic, zlomi kosti, zmanjšana tvorba protiteles). Fluor ali fluorid škoduje tudi plodnosti, uničuje kosti pri otrocih in lahko povzroči zgodnjo puberteto. To niso iz trte izvite trditve, temveč ugotovitve mnogih raziskav. V nekem mestu v ZDA, kjer vodo fluorirajo že dolgo, so preračunali, da njihova dekleta v povprečju dobijo menstruacijo pet mesecev prej kot tam, kjer vode niso fluorirali. Zgodnja prva menstruacija pa je tudi povezana z nekaterimi boleznimi.
Povečevalno steklo za navodila
Glede na vse, kar navaja dr. Osmunson, smo preverili nekaj naših zobnih krem. Na manjši tubi, ki je namenjena otrokom (po navadi z okusom sadja), so v navodilih in pri sestavinah črke tako drobne, da smo šele s povečevalnim steklom lahko razvozlali, kaj je napisano: zobna krema za otroke od drugega do šestega leta starosti vsebuje 450 ppm (particles per million ali število delčkov na milijon) natrijevega fluorida; da preprečite zaužitje, odmerite otroku za grahovo zrno kreme, ki naj jo otrok uporabi pri nadzorovanem ščetkanju; pri vnosu drugih fluoridov (če otrok uživa še kakšne druge izdelke, ki vsebujejo fluor, op. a.) se je treba posvetovati z zdravnikom ali zobozdravnikom. To sicer ni dobeseden prepis (kajti navodilo je nekoliko nerodno napisano oziroma prevedeno), povzema pa bistvo tega, kar piše na tubi. Koliko staršev to navodilo sploh prebere? Koliko staršev otrokom odmeri za grahovo zrno zobne kreme in koliko staršev nadzoruje, da otrok kreme ne pogoltne? Koliko otrok kremo poje, ker se jim zdi dobrega okusa? In še, koliko staršev se pogovori z zobozdravnikom ali pediatrom, če otrok zobno kremo poje ali pa če uživa tudi druge vire fluora? Kateri sploh so drugi viri fluora? Ne pozabite, to piše na zobni kremi, namenjeni otrokom od drugega do šestega leta starosti! Kaj pa piše v navodilih za uporabo zobnih krem, ki so namenjene vsem (tudi otrokom, saj ni nikjer napisano, da jih otroci ne bi smeli uporabljati)? Za odrasle piše samo, ščetkajte dvakrat dnevno. V nadaljevanju pa je vsebina enaka kot pri otroški zobni kremi: če jo uporablja otrok do šestega leta, naj bo to le za grahovo zrno ...
Da se boste lažje izognili fluoru ali fluoridu: vsebujejo ga tudi ustne vode (za nakup zobne kozmetike si omislite povečevalno steklo, lupo, sicer ne boste mogli prebrati, kaj izdelki vsebujejo), ponekod v tujini ga vsebujeta tudi sol in pitna voda. Preden kam odpotujete, si je dobro prebrati, kakšno vodo imajo tam. Za vsak primer je najbolje piti ustekleničeno. Američanom, na primer, priporočajo, naj pijejo ustekleničeno vodo iz Evrope. Pri njih je namreč fluor tudi v ustekleničeni vodi, pa v vseh pijačah (zato svetujejo tudi evropsko pivo in vino), tudi v otroškem mleku v prahu. V marsikateri državi fluor dodajajo soli. V tem primeru imajo ljudje vsaj možnost izbire: lahko kupijo sol s fluorom ali brez njega.
Strupeni stranski produkti
Fluor v naravni obliki naše telo potrebuje in ga dobimo s hrano (meso, ribe, krompir). Toda v pitni vodi, v zobnih kremah in drugih izdelkih je sintetični fluor, ki ga pridobobivajo iz stranskih produktov industrije aluminija in drugih snovi, ki so za človeka toksične. Zanimivo je, da je zdravstvo po svetu še nedavno trdilo, da je bilo »fluoriranje pitne vode eden največjih dosežkov za ljudsko zdravje v 20. stoletju«. Danes pa vemo, da je bila to zmota. Fluor se nabira v telesu. Zdrave odrasle ledvice ga izločijo med 50 in 60 odstotki, kolikor ga dnevno zaužijemo. Preostanek se nabira v telesu, posebej v kosteh in v žlezi češeriki ali epifizi. Ta je v zadnjem delu možganov in tvori nekaj hormonov, med njimi metalonin ter serotonin. Melatonin se tvori ponoči, z njim pa epifiza povzroči spremembe v hipotalamusu, hipofizi in spolnih žlezah – z drugimi besedami, uravnava začetek pubertete. Če je delovanje češerike moteno, se lahko proces pubertete nenadzorovano začne prej, kot bi bilo treba. Dojenčki in otroci pa skozi ledvice izločijo manj fluora kot odrasli, absorbirajo ga kar 80 odstotkov ...
Neplodnost pri moških
Raziskave so tudi potrdile, da fluoridi poškodujejo moški reproduktivni sistem, predvsem vplivajo na semenčice in s tem povzročajo neplodnost, kar so dokazali z enajstimi raziskavami. V ZDA so ugotovili, da je več neplodnih parov tam, kjer vodo fluorirajo, kot pa tam, kjer je ne. Dve raziskavi sta dokazali, da imajo moški, ki pijejo fluorirano vodo, manj testosterona. Fluorid se nabira v možganih in vpliva na vedenje ljudi. Znana so ugibanja, da so želeli v Hitlerjevi Nemčiji s fluorom nadzirati um naroda. Fluorid poškoduje možgane in zmanjšuje učne sposobnosti.
Druga plat medalje pa je tisto, kar pravijo zagovorniki fluora: da koristi zobem in še marsičemu, da so bile prej omenjene raziskave nepravilno narejene in da so zanje uporabili zelo visoke odmerke fluorida. Te raziskave so bile narejene (čeprav ne vse) na živalih, ki potrebujejo od pet- do dvajsetkrat več fluorida, da dosežejo enako raven v krvi kot pri človeku. Zato so živali dobivale večje odmerke fluorida (oziroma fluora). A so se tudi že pri majhnih odmerkih pokazali škodljivi učinki: podgane so imele spremembe na ledvicah in možganih; zasledili so obloge betaamiloida, kar je povezano tudi z Alzheimerjevo boleznijo.
V 24 raziskavah so dokazali povezavo med fluoridom in zniževanjem inteligenčnega količnika. Že pri manjši vsebnosti fluora se je inteligenčni količnik začel zniževati. Fluorid povzroča tudi znake artritisa in poškoduje kosti. Nič čudnega torej, da so opozorila na zobnih kremah napisana s tako drobnimi črkami, da jih niti človek s stoodstotnim vidom ne more prebrati. Kot rečeno, ves ta dodani fluor ni naravne oblike, temveč iz industrijskih odpadkov. Iznajdljivi proizvajalci so se dobro znašli: namesto da bi te stranske produkte uničili (kar bi morali seveda plačati), ker so škodljivi, so jih prodali naprej, češ da koristijo zdravju. Koristili pa so le dobičku.
