Slovenska zakonodaja je tudi na tem področju usklajena z evropsko in če bi želeli pri nas prepovedati kakšnega izmed aditivov, bi za to morali imeti zelo dobre argumente. Čeprav teh 320 dodatkov, ki jih lahko zasledimo v naših živilih, naj ne bi ogrožalo našega zdravja, v nevladni skupini Ni nam vseeno na svojem spletnem portalu že peto leto popisujejo izdelke ter ozaveščajo ljudi o spornih sestavinah v naši hrani in kozmetiki.
Barvila, ki »lahko vplivajo na vedenje otrok«
Trditev, da so nekateri aditivi v Avstriji in na Švedskem prepovedani, pri nas pa dovoljeni, že od lanskega junija ne drži več. Tako je tudi z aditivom E 122, ki so ga nekateri pozorni starši zagotovo zasledili v zdravilu, ki ga v Sloveniji za zbijanje vročine in lajšanje bolečin običajno oziroma zelo pogosto dajemo že majhnim otrokom. Ta aditiv spada v kategorijo azo barvil, ki hrano močno obarvajo. »Zanje so v zakonodaji predpisane najvišje dovoljene vrednosti. Po našem mnenju so ta barvila nepotrebna – predvsem pri živilih, ki jih uživajo otroci. Menimo, da uporaba umetnih barvil ni tehnološko potrebna, zato v zdravi prehrani odsvetujemo uživanje predelanih živil, ki so obarvana z umetnimi barvili,« pove Urška Blaznik, raziskovalka s Centra za zdravstveno ekologijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Ali ste vedeli?
Na leto zaužijemo 1 ali 2 kg aditivov. En sendvič lahko vsebuje tudi 18 aditivov.
Vsa umetna barvila bi lahko zamenjali z naravnimi.
Umetna barvila so v glavnem narejena iz premogovega katrana ali iz petroleja – torej iz nafte. Arome niso kategorizirane kot aditivi; zanje se ne ve, kaj točno vsebujejo. Po navadi so poslovna skrivnost proizvajalca. V kozmetiki poznamo več kot 19.000 aditivov.
Dovoljenje za uporabo aditiva v prehrani potrdi evropska komisija na podlagi presoje o varnosti uporabe, ki jo opravi Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Zelo obširen dosje, ki vključuje podatke o toksikoloških in drugih študijah, potrebnih za presojo varnosti, pripravi proizvajalec sam. »Tak postopek se nam zdi precej bolj transparenten in neodvisen kot pred letom 2002, ko so take naloge opravljale države članice same in bile pri tem lahko pristranske ali pa nekatere bolj, druge pa manj stroge,« so prepričani na NIJZ.
Jan Gams, idejni vodja projekta Ni nam vseeno, meni ravno nasprotno: »Proizvajalčeve študije so lahko pristranske. EFSA in ameriška FDA ne upoštevata previdnostnega načela in se tako dovoljuje uporaba spornega aditiva, dokler se stoodstotno ne dokaže, da je nevaren. To je nepotrebno tveganje za potrošnike in je popolnoma neopravičljivo. Logiko bi bilo treba obrniti – aditiv bi moral iti v uporabo šele, ko bi bil stoodstotno varen. Seveda to ne zdrži ekonomske logike in želja po profitu je pomembnejša od zdravja ljudi.«
Spoznanja o aditivih se namreč vseskozi spreminjajo – še pred leti je za katero od umetnih barvil veljalo, da je povsem neškodljivo, pa se je nato izkazalo, da to ni res. Prav pred kratkim je bila končana presoja azo barvil in trem so se zmanjšale najvišje dovoljene vsebnosti v nekaterih kategorijah živil: sončno rumenemu (E 110), košenil rdečemu (E 124 ) in kinolinsko rumenemu (E 104). Slednja naj bi povzročala tudi tveganje za astmo, izpuščaje in hiperaktivnost.
»Študija Univerze v Southamptonu je pred leti pokazala, da lahko sporna azo barvila v pijačah povzročajo motnjo pozornosti pri otrocih, zato se je takrat Evropska unija odločila za posebno opozorilo na izdelkih, ki vsebujejo ta barvila. Do tistega trenutka pa so bili očitno popolnoma varni,« odgovori Gams na vprašanje, kako je mogoče, da lahko na deklaraciji z dimljenega lososa, kjer bi moralo pisati losos in sol, najdemo naslednje: »Vsebuje sestavine, ki lahko vplivajo na vedenje otrok.«
Imamo več moči, kot mislimo
Čeprav se zdi, da smo proti vsemogočnim direktivam in zakonom nebogljeni in nemočni, se v trgovini še vedno sami odločimo, kaj bomo vrgli v nakupovalni voziček, ali pa se temu celo izognemo ter napotimo na bližnjo kmetijo – dokler še imamo to možnost. Za prave odločitve in zdrave usmeritve lahko pogledamo tudi na spletno stran www.ninamvseeno.org, kjer se skupina prostovoljcev trudi ozaveščati slovensko prebivalstvo o tem, kaj vse se skriva v hrani in od letos tudi v kozmetiki.
V klobasah so tudi hroščki. V večini mesnih izdelkov, kot so hrenovke, salame, celo v nekaterih pršutih, sta prisotna za zdravje škodljiva natrijev nitrit (E 250) in kalijev nitrat (E 252), nemalo pa jih tudi lepo rdečo barvo ohranja z barvilom karminska kislina E 120, ki ga pridobivajo iz posušenih samic hrošča košeniljka. Za 450 gramov tega barvila potrebujejo kar 70.000 hroščkov, ugotavlja PETA (ameriška organizacija za pravice živali). Barvilo so uporabljali že Maji in Azteki, poleg v mesninah pa ga lahko najdemo v nekaterih kozmetičnih izdelkih.
Jan Gams, po duši resnicoljub in zagovornik pravičnosti, sicer pa programer – razvijalec spletnih aplikacij, je začel aditive preučevati zaradi zdravstvenih razlogov, ključni trenutek pa se je zgodil v Španiji pred petimi leti. »Tam sem bil na neki znanstveni konferenci in za kosilo jedel sendvič in solato. Na deklaraciji sem naštel 18 aditivov v solati in 19 v sendviču. Takrat me je stisnilo pri srcu, češ ali gremo mi tudi po tej poti. Hotel sem narediti nekaj za to, da ne bi sledili temu ameriškemu načinu – vedno več aditivov, temveč da bi malo bolj razumno gledali na stvari in bolj poudarjali varstvo potrošnikov in ne sledili nekontrolirani uporabi aditivov.«
Zato je začel razvijati spletno stran, kjer bi konkretno pokazali izdelke in njihove sestavine, saj si ljudje številk (ki označujejo posamezne aditive) ne zapomnimo tako dobro. Doslej so v svoji bazi zbrali več kot 2000 izdelkov, na kar so upravičeno ponosni. »Brez skupnosti, brez odziva ljudi projekt ne more živeti. Močno verjamem v to, da lahko skupaj marsikaj spremenimo, zato sem o prihodnosti naše hrane optimističen. Ljudje imamo veliko moč, ampak se je še ne zavedamo prav dobro. Seveda pa je treba biti proaktiven, kar pa je trenutno malce v zatonu,« pravi Jan Gams, ki zaradi svojega aktivizma doslej še ni imel nobenih težav.
»Ne bojim se, saj vem, da lahko proizvajalci izgubijo več kot jaz. S svojimi akcijami ne ozaveščamo samo potrošnikov, temveč tudi proizvajalce – naš namen ni zgolj karanje. Zdaj, ko preučujemo tudi kozmetiko, smo celo pri naravni kozmetiki opazili prisotnost aditiva natrijev benzoat, ki je očitno dovoljen, vendar bomo vseeno povprašali, zakaj, ali je nujen. Problem natrijevega benzoata je, da lahko v kombinaciji z vitaminom C tvori benzen, ki je kancerogen. Sicer pa je še veliko možnosti za razvoj prihodnosti prehranske kulture – lahko bi vplivali na marsikaj. Eden izmed proizvajalcev vode je prav zaradi našega delovanja umaknil natrijev benzoat iz svojih izdelkov. Sicer so nas označili za amaterske raziskovalce in trdili, da je natrijev benzoat čisto v redu, vendar ga vseeno umikajo iz svojih izdelkov, ker so o tem že dolgo razmišljali.«
Danci so uspeli, mi niti ne poskušamo?
Gamsa in druščino prostovoljcev motijo predvsem izdelki, ki majo več kot deset aditivov, obstajajo pa tudi taki z 18 aditivi – žvečilni gumiji ali sendviči (sestavljeni iz kruha z aditivi, salame z aditivi, sir ima aditive, namaz prav tako). Prav tako brez premisleka kupujemo za naše otroke mnogo preveč sladkarij in sladkih pijač, kjer je največ spornih umetnih barvil. Šokirani so bili nad spoznanjem, da so nekatere pijače deklarirane kot sadne, a so v resnici samo obarvana voda, brez sadnega deleža. »Treba pa je povedati, da moramo biti pozorni na vse sestavine, saj je lahko izdelek z dobrimi sestavinami, pa ima aditive, po drugi strani pa je lahko izdelek brez aditivov, a z zelo slabimi sestavinami. Treba je gledati na prehranski profil: koliko je v izdelku sladkorja, soli, maščob; lahko je brez aditivov, pa ima po drugi strani ogromno sladkorja – in tak izdelek pač ni dober,« pove Gams, ki opozarja tudi na nevarnost transmaščob, ki jih v Ameriki že poskušajo odstraniti iz izdelkov, medtem ko jih v Sloveniji niti označevati ni treba.
»Označevanje transmaščobnih kislin (TMK) je prostovoljno v vseh državah članicah EU, ne le v Sloveniji, z izjemo Danske, ki ji je uspelo argumentirati obvezne navedbe TMK. Pri nas si že dlje prizadevamo, da bi TMK v evropskem prostoru potisnili na dnevni red preoblikovanja živil v prijaznejša za zdravje. Pri pregledu vsebnosti TMK v živilih se ugotavlja, da jih največ vsebujejo najbolj predelani izdelki, kot so piškoti, prigrizki in izdelki, ki vsebujejo manj kakovostne hidrogenirane maščobe. Taki izdelki že sicer niso del zdrave prehrane in njihovo uživanje odsvetujemo, skrb vzbujajoče pa je, da so cenovno zelo ugodni in zato po njih posegajo tisti s slabšim ekonomskim statusom, kar vodi v neenakost v zdravju. Taki izdelki so običajno tudi polni aditivov,« je razložila Blaznikova z NIJZ.
