Novice Svet24

Peter, koliko časa ste zdržali brez oddaje?
Na papirju dober mesec, v glavi pa skoraj nič, ker smo se že pred koncem Talentov zelo resno pogovarjali o novih projektih. Jebi ga, deloholizem imam očitno v krvi! (smeh)

Je bilo hudo? (smeh)
Načeloma ja, ker je precej zahtevno skakati neposredno iz projekta v projekt, ampak z željami smo se intenzivno ukvarjali že v VIP-u (Vid in Pero šovu, op. p.), tako da ne plezamo na popolnoma novo drevo.

V čem se bo nova oddaja razlikovala od rubrike iz prejšnje oddaje?
Rubrika je le eden od koščkov sestavljanke, oddaja pa je zaključena celota z lastnim dramaturškim lokom, zapleti, skrivnostmi in razodetji. Največja razlika bo tako v dolžini, saj bomo z oddajo vsaj dvakrat daljši, najmanjša pa v načinu dela – obstoječo ekipo za želje smo sicer kar lepo razširili, vendar bomo pravzaprav nadaljevali tam, kjer smo v VIP-u končali.

Če se navežem na vsebino oddaje, ki jo boste delali: katere življenjske sanje ste sanjali in jih niste izživeli?
Uh, kot mulec sem sanjal o marsičem, predvsem pa o uspešni športni karieri. Potem me je na eni od življenjskih prelomnic huda poškodba odpeljala v popolnoma drugo smer, ki pa niti ni tako slaba. Očitno nekaterih sanj ni čisto nujno izsanjati do konca.

Mora vaša partnerica Nika svojo željo izraziti ali vi že med vrsticami zaznate, kaj si želi, in jo potem presenetite?
Pri ženskih namigih res ni lahko biti pameten: včasih mi je dovolj že subtilen premik obrvi in vem, da bo dan veliko lepši, če previjem otroka in ji pripravim espresso, drugič ne najdem niti koordinatnega sistema, kaj šele, da bi zajahal sinusoido.

Mediaspeed

Katero željo ste ji izpolnili nazadnje?
Požrl sem slino in privolil v skupen sprehod po modni brvi, samo zato, ker si Nika to res želi.

Morate kdaj izbirati med svojimi željami in željami svojih otrok? Koga postavite na prvo mesto? Tu že slutim odgovor. (smeh)
Dekleti za zdaj še nimata preveč kompleksnih in solističnih želja, tako da po navadi brez kompliciranja združujemo interese in vozimo kolikor toliko enakopravno družinsko življenje. Je pa res, da že stevardese v letalu učijo, da ob padcu pritiska v kabini masko najprej namestimo sebi, da bomo potem lahko pomagali otroku. (smeh)

Katero željo pa ste nazadnje izpolnili sebi?
Na družinskem dopustu sem si vzel dan »off« (prost dan, op. p.), se šel potapljat in si na poti nazaj kupil nove, rahlo preozke hlače.

So se vaše želje z leti kaj spremenile?
V detajlih malenkostno, drugače pa si ob utrinku še vedno zaželim isto, kot sem si pred 20 leti.

Česa pa si zaželite? Ne smete povedati, a ne? Kaj vas najbolj osreči?
Osrečijo me ležerni dnevi in zadovoljni, nezapleteni in pristni ljudje. Pa poln hladilnik.

Ali trenutna gospodarska negotovost kaj vpliva na to, da si upate ali ne drznete sanjati?
O širši tematiki vprašanja raje ne bi, da tale intervju slučajno ne zavije v napačno smer, na splošno pa bi rekel: če kdaj, moramo zdaj še bolj »sanjati«, se pogovarjati, sodelovati, si upati in iskati nekonvencionalne rešitve, ker obstoječe zelo očitno ne delujejo. Pravzaprav ni pravi niti koordinatni sistem, v katerem jih sprejemamo, a to je res zunaj področja lahkotnega čtiva, ki sva se ga namenila ustvariti.

Se kaj bojite za blagor svoje družine?
Ne. V skrajni sili se bomo pač odselili, kot se je že kar nekaj dobrih prijateljev. Me pa zelo moti, da smo tako zabredli, da je splošno razpoloženje nacije večinoma negativno in predvsem čisto preveč apatično. Rešitve so vedno; če razmere zahtevajo ekstremnost, jo bodo pač morale dobiti.

Živite za današnji dan ali že kaj načrtujete v zvezi z upokojitvijo?
Penzija, a? Ležerno življenje ob uživanju sadov preteklega dela? Splošno razpoloženje me straši, da je to iluzija prejšnjega tisočletja, zato nekaj drobiža redno spravljam v razne nogavice. Upam samo, da ko jih bo treba obuti, tudi te skrivnostno ne izpuhtijo.

Nikola Miljković

Čigava pohvala vam največ pomeni?
Največ mi pomeni lastno zadovoljstvo z izdelkom in seveda pohvala ekipe, s katero soustvarjam oddajo. Da vse »štima« in pravilno učinkuje na televiziji, skrbi ogromno ljudi, do katerih imam predvsem veliko odgovornost, da ne umažem njihovega dela in mu dodam tisto zadnjo češnjico na torti.

Ker ste verjetno s. p., hranite kakšen denar za hude čase?
Ne, ker sem d. o. o. (smeh)

Kakšne pa so vaše poslovne želje? Si želite početi še kaj drugega kot voditi televizijske oddaje? To vaše delo je pač bolj izpostavljeno kot druge stvari, ki jih še počnete.
In prav je tako. Prevelika izpostavljenost je tista pritiklina televizijskega dela, zaradi katere bi ga znal v daljni prihodnosti zamenjati za kaj bolj neizstopajočega. Poigravam se z več idejami in sem ter tja kakšno tudi malo »popilim«, vendar me trenutno vodenje še preveč veseli in izpolnjuje, da bi se preresno lotil drugega posla.

Poznamo vas tudi kot komentatorja in poznavalca pokra, pa seveda kot odličnega igralca te igre. Je to za vas »šport«, možganska rekreacija, razvedrilo, dodaten zaslužek?
Vse to, predvsem pa odličen razlog, da sem in tja »zgasneš« od doma in kakšno rečeš s prijatelji.

Igralec pokra mora biti hladnokrven, predrzen, dober matematik, naklonjen tveganju, ne sme pokazati čustev – ste takšni tudi v zasebnem življenju? (smeh)
V zasebnem življenju sem od naštetega predvsem dober matematik, preostale osebnostne karakteristike pa ... ma ja, zasijejo, ko je potrebno, večinoma pa res bolj za zeleno mizo.

Pa ste kdaj pri pokru tudi resno tvegali, kakšno večjo vsoto denarja, ali se znate pravočasno umakniti? Ste kdaj ogrozili družinske finance, na primer?
Igra me privlači predvsem iz matematično-sociološko-psihološkega vidika, ne toliko zaradi ekstremnih vsot. Če povem drugače – igramo bolj za drobižek, ravno dovolj, da malo zaščemi.

Koliko časa pa imate zdaj za poker?
Poker dobi ravno toliko časa, kot si ga zasluži. Še vedno z ekipo sedemo vsak ponedeljek in to je tradicija, ki jo ohranjamo že šest let, na internetu pa igram res malo, sem in tja kakšen turnirček, navadno prav takrat, ko urejam kakšen scenarij in je pol zaslona prikladno praznega.

Grega Gulin

Ste igre naučili tudi Niko in hčeri? Tako za družabnost, seveda.
Nika pozna poker že od prej, v drugačni, zanimivejši različici, Amalja pa je prava kvartopirka, najbrž po prababici. V enki me že redno namaha, da nadaljujem družinsko tradicijo, pa sem jo naučil še vojno, remi in šnops.

Kdaj ste v življenju največ tvegali, pa ne pri pokru, seveda?
Po mojem takrat, ko sem legel na operacijsko mizo in pustil, da mi anestezist zarine iglo v hrbtenjačo. Vse je bilo okej, ampak če bi bil potres ...?

Nekoč ste bili izjemno dober atlet. Koliko športnega duha je še ostalo v vas?
Duha veliko, ampak sem dokaj »švoh skup narjen«, tako da sta mi na seznamu dovoljenih športov ostala predvsem plavanje in kolesarstvo, pa krepitev kolena v fitnesu. Če mi uspe, poskusim vsaj dvakrat na teden še pred službo v fitnes in bazen, nekaj se s kolegi preizkušamo tudi v vaterpolu, poleti pa živim za potapljanje in balinčke!

Ukvarjali ste se tudi z glasbo. Kaj od tega prenašate na svoje otroke?
Otroci niti nimajo izbire. Ko ati vzame frulico v roke, se pač pleše. (smeh) Drugače pa sta obe dekleti res cepljeni na ritem. Ko zašpila muzika, se zelo spontano vrtimo ... in smejimo.

Kaj pa vaš »moški« del življenja, ste ga kaj ohranili? Hodite ven z moško družbo?
Ja, to je ta pokeraško-športni vidik mojega življenja, ki ga tudi Nika razume in podpira. Prijatelji in razvijanje skupnih interesov so, skupaj z družino in kariero, tako ali tako trojček najpomembnejših gradnikov življenja. Potem pa je potreben pravi občutek za doziranje in uravnavanje, ki, roko na srce, sem ali tja rahlo zataji, a nimaš kaj. Do smrti se učimo. (smeh)

Vam godi, da vas ženske rade vidijo? Jih opazite ali ste slepi za takšne stvari?
Pri tem imam kar srečo, da sem večino bolj izpostavljene kariere preživel ob zagrizenem samcu Vidu in je v glavnem on pokasiral vsa ta nespodobna povabila. Drugače pa je prepoznavnost kar zanimiva zadeva, ki te po navadi postavlja v malo slabši izhodiščni položaj – ljudje te poznajo, vedo nekaj o tebi, ti pa načeloma o njih ne veš nič. V teh situacijah mi pokeraško znanje pogosto pride kar prav.

Kakšen očka ste? Popustljiv, trd in strog ali zabaven, dosleden in otročji?
Opazuj in se prilagodi – to je eno pomembnejših vodil, po katerem delujem kar na vseh frontah. Tako se tudi kot ata prilagajam situaciji in velikokrat sproti iščem najboljše rešitve. Na splošno poskušam biti pravičen in spodbuden, predvsem pa dosleden in »tam za otroka, ko me rabi« – tudi za pljuvanje pešk z balkona.

Ste doma tudi tako zabavni kot na televiziji? Nekateri komiki pravijo, da so doma zelo sitni in nenasmejani, včasih celo depresivni.
Kaj pa vem ... Načeloma sem kar vesel človek, jasno pa je, da vlogi partnerja in očeta zahtevata malo več kot samo »vicmoherja« s televizije. Kljub vsemu pa se doma zelo veliko smejimo.

Marko Vavpotič / Media 24

Kaj pa v smeh spravi vas, kaj vas najbolj sprosti?
Zadnje čase se noro sproščam ob obrezovanju brade, igra z otroki pa je tako najboljši nadomestek za vse joge in meditacije.

Na katero svojo oddajo imate najlepše spomine?
Res težko rečem, ker sem z vsako rasel, se učil in iz nje črpal, kar je bilo mogoče. Videospotnice so bile super poligon za spoznavanje s televizijo, Nikoli ob desetih prvi poskus nadgradnje intervjujev s sproščenimi igrami in spontanimi reakcijami gostov, kviz o Ljubljani pa zakladnica nasvetov, ki sem jih dobil od legende televizije, Mita Trefalta. Potem pa, jasno, prvi Talenti, v katerih smo prvič prestopili meje oddaje in z neverjetno usklajeno ekipo ustvarili kar nekakšno malo evforijo, ter VIP-šov, z vso svojo kompleksnostjo in ubijalskim tedenskim tempom. Res se težko odločim, je pa skoraj malce smešno, da so največji učinek glede na vložek prav gotovo imela moja evrovizijska javljanja.

Videti ste zelo prizemljeni. Kaj vas drži na realnih tleh, da vas »slava« in prepoznavnost ne potegneta za sabo?
Najbrž zavedanje, da sem »slaven« v državi z dvema milijonoma prebivalcev, in predvsem to, da se največ družim z ljudmi, ki so me poznali, še preden sem začel delati na televiziji in me imajo radi kot čisto navadnega človeka.

Rodili ste se v Slovenj Gradcu in živeli v Velenju. Je to še vedno vaše mesto ali ste že skoraj Ljubljančan?
Velenje bo vedno moje mesto, seveda pa je moj dom in dom moje družine zdaj Ljubljana. Se pa res z veseljem vračam v domači kraj, predvsem zaradi čisto druge kakovosti življenja, ki ga ponuja, in seveda zaradi maminih karejev in očetovega šnopčka.

Imate v Velenju ali iz Velenja še kaj prijateljev?
Jasno, z nekaterimi se redno videvamo v Ljubljani, druge polovim, ko mi oče in mama ukradeta otroke. (nasmeh)

Kaj so starši dali vam in kakšen odnos imajo danes do svojih vnukinj – so do njiju popustljivejši in mehkejši, kot so bili do vas, kakor se po navadi zgodi?
Starši so mi poleg občutka za pravičnost in empatije dala res brezskrbno otroštvo in me iskreno podpirala pri vseh stvareh, s katerimi sem se ukvarjal. Mislim, da enako to zdaj dajeta svojima vnukinjama, le da je stopnja razvajanja zdaj gotovo malenkost višja.

So starši ponosni na vas?
Mislim, da.

Za katere stvari vam danes zmanjkuje časa?
Predvsem za spanje!

Če bi se znašli na samotnem otoku, kaj bi vzeli s sabo?
Švicarski nožek, harpuno in dva »povštra«!

Česa si pravzaprav najbolj želite v življenju?
Že kar nekaj časa si najbolj želim eno in isto stvar, a je žal ne morem izdati, ker se ob utrinku morda ne bi več uresničevala.