Jerneja Kuntnerja večina še vedno pozna kot Pšemeka ali Mercatorija iz priljubljenih televizijskih nadaljevank. Toda Jernej je tudi odličen gledališki igralec, ki se zadnja leta posveča predvsem ustvarjanju za otroke in mlade. Ogledala sem si ga v predstavi Kamni, kjer je v vlogi najstnika in policijskega inšpektorja uročil polno dvorano mladine. Te dni na knjižne police prihaja tudi njegova prva slikanica, Beli krtek Albin. V zanimivem pogovoru sva se lotila izzivov starševstva, ljubezni do gledališča in televizije ter čudnih časov, v katerih živimo. Prehlad ni omajal Jernejeve dobre volje in priljubljeni igralec je v zakulisju prav tako zabaven kot na odrskih deskah.
Mediaspeed
Seveda nisem zagovornik pretepanja otrok, mislim pa, da ni nič narobe, če kdaj dobijo kakšno po riti.
Jernej, povabili ste me na ogled predstave Kamni, ki odlično prikaže, kam lahko pripelje mladostna objestnost.
Spomnim se dogodkov v Nemčiji pred dvajsetimi leti, ko sem bil še mulec. Tudi tam so otroci na avtocesto metali kamenje, pa ni bilo smrtnih žrtev. Predstava pripoveduje o resničnem dogodku v Avstraliji, ko sta dva fanta s kamni na avtocesti nekoga ubila in bila na sodišču oproščena. Obstaja tudi drug primer iz Anglije, ko sta osem- in devetletnik svojega kolega privezala na tračnice in ga pustila. Umrl je, onadva pa sta bila obsojena na dosmrtno ječo.
Tudi pri nas smo imeli mladoletne nasilnike, ki so mučili mačke. Je razlog za porast nasilja tudi v dejstvu, da mladi danes odraščajo bistveno drugače, kot smo mi pred trideset in več leti?
Absolutno je danes drugače; mi smo bistveno več časa preživeli zunaj. Seveda smo naredili več manjših lumparij, ampak vsak je vedel, kje je meja, kaj se sme in kaj ne. Točno o tem govori predstava Kamni: pri 13 ali 15 letih pa že moraš vedeti, kaj se sme in kaj ne. Vmes smo na področju vzgoje otrok izvajali čudne poskuse. Permisivna vzgoja je po mojem mnenju naredila največjo napako na človeštvu sploh. Kako lahko otroku dovoliš vse? To je nemogoče in nespametno. Obdobje permisivne vzgoje je trajalo 10 ali 15 let, zdaj pa je, upam, ta vzgojni model zaprt in zaklenjen za vekomaj. Ljudje tudi ne znajo vzgajati. Biti starš je zahteven poklic, pa ni za starše nobene šole, razen simboličnih priprav pred porodom. Učimo se voziti, imamo avtošole, šole za starše pa nimamo. Zakaj bi bilo samoumevno, da zna vsak biti starš? Ozaveščeni starši si pomagajo s priročniki in imajo navadno dobro vzgojene otroke, toda bojim se, da za večino ljudi to ne velja.
Vaš oče Tone je igralec in pesnik, mama Sonja pa je bila pred upokojitvijo znana profesorica nemščine na eni od ljubljanskih gimnazij. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Imel sem lepo otroštvo, starša nista bila pretirano stroga. Ob očetu, igralcu in pesniku, je morala biti mama strožji starš, čeprav ne vem, zakaj. Tudi jaz sem igralec, pa sem bil s svojima otrokoma strožji od svojega očeta. Mama je bila stroga, ampak poštena. Takšna je bila tudi kot profesorica: zahtevna, toda nikoli nepoštena in svojih dijakov ni nikoli zafrkavala. Z očetom sta imela postavljene meje, ki jih z bratom nisva prestopala. Če sva jih, sva imela kakšno bližnje srečanje s kuhalnico. (smeh) Takrat se je to še smelo, danes pa pravijo, da se ne sme, kar se mi zdi neumnost. Seveda nisem zagovornik pretepanja otrok, mislim pa, da ni nič narobe, če kdaj dobijo kakšno po riti.
Računam na dobro vzgojo in mislim, da pri otroku do treh let narediš vse. Če si takrat načelen in sta starša pri vzgoji usklajena, je pozneje po navadi vse v redu.
Doma imate dva najstnika in kot berem, z njima nimate prehudih težav. Sin je bil celo zlati maturant, kajne?
Rok je star že dvajset let, Lina pa petnajst. Rok se je vpisal na klasično filologijo, študira staro grščino in latinščino. Latinščina ga je vedno zanimala in tudi zato se je vpisal na klasično gimnazijo. Bil je državni prvak v latinščini in za jezike ima res posluh. To ima po meni, pa seveda tudi po babici. V nasprotju z mano ima vpogled v gramatiko, ki je bila zame črna luknja. Absolvira jezike drugega za drugim, govori že štiri, čez nekaj let pa jih bo verjetno deset. Hči se je letos vpisala v prvi letnik Šubičeve gimnazije in je tudi pridno »zagrabila«, uči se sproti. Vidi, da se ji delo obrestuje, in je zadovoljna ter dosega lepe rezultate.
Vas skrbi, da bosta otroka za belim kruhom morala v tujino, ker pri nas za uspešne in pridne mlade ljudi ni služb?
Seveda, sin že zdaj ve, da bo nekoč moral v tujino, če bo dober strokovnjak. Hčerka še ne ve natanko, kaj bi rada počela in se s temi stvarmi še ne ukvarja, saj ima še dovolj časa. Moram pa pohvaliti tudi ženo, s katero sva ravno letos praznovala 20. obletnico poroke. Tudi ona je zelo uspešna, ravno končuje magisterij iz inkluzivne pedagogike. Sicer je specialna pedagoginja in dela na šoli z otroki s posebnimi potrebami.
Kako bo, ko se bosta otroka odselila in bosta z ženo ostala sama? Nekateri pravijo, da je kar nenavadno, ko imaš po dvajset letih spet čas za partnerja, po vseh letih intenzivnega ukvarjanja z otrokom.
V tem je gotovo nekaj resnice. Tudi Lina je bolj ali manj že cele dneve v šoli. Žena je to »krizo« občutila pred kakšnima dvema letoma. Jaz je niti nisem občutil, ker sem zaradi dela vse dni med ljudmi, žena pa je ob popoldnevih, ko je prosta, več doma. Imela sva srečo, da so njene sestre in bratje postali starši in zdaj imava nečakinji, stari tri in eno leto, in polletnega nečaka. Skupaj sva se malce preusmerila k njim in velikokrat paziva na triletno Julijo, tako da sva že kot kakšna babi in dedi. Že trenirava. (smeh) Toda naj najina otroka kar še malo uživata v brezskrbnosti, za vse je še veliko časa.
Ste pri Roku in Lini pazili, koliko televizije gledata in kakšne risanke spremljata?
Vsekakor sva pazila, pazila sva tudi, da nista visela na računalniku. Tu starši morajo postaviti omejitve. Televizija pri nas nikoli ni bila prižgana ves čas. Zadnje čase televizijo še največ gledam jaz, spremljam serije, kot so Sopranovi, za katere prej nisem imel časa. Zdaj vidim, koliko podobnosti je bilo med Mercatorijem iz TV Dober dan in Tonyjem Sopranom, od prstanov naprej. Takrat so me ljudje spraševali, ali sem našel navdih v Sopranovih, pa nisem vedel, o čem govorijo. James Gandolfini je bil kot Tony genialen, velika škoda je, da ga ni več. Zelo uživam v kakovostnih serijah. Z ženo sva gledala Kriva pota in nisva se mogla odtrgati od televizorja, nisva mogla nehati. Spremljam tudi Igro prestolov in Domovino, same odlične stvari.
Imate željo tudi sami nastopiti v kakšni podobni kvalitetni produkciji domače izdelave?
Še vedno se spomnim, kako je bilo naporno, ko smo deset let skoraj neprekinjeno snemali TV Dober dan, Pravi biznis, Šou bo šel, Pod eno streho ... Zraven sem delal še v gledališču, vodil prireditve ... Danes sem hvaležen, da sem se vrnil v gledališče, k prvotnemu igralstvu. Ne vem, ali bi imel še dovolj energije za vse to. Po službi grem rad domov in se usedem na kavč. (smeh) Delam sinhronizacije, z Đurom (Brankom Đurićem, op. a.) tu in tam ustvariva kakšno komedijo, vodim prireditve in veliko več niti ne bi zmogel. Seveda pa si igralec vedno želi še kaj več, želi si dobrih vlog in upam, da bodo še priložnosti.
Pravite, da bo sin prevajalec. Kaj pa, če bi se hči odločila za igralsko pot: bi bili veseli ali bi jo skušali odvrniti od tega poklica?
Sprva bi bil verjetno zadržan, seveda pa bi jo pustil, saj gre za njeno odločitev. Za zdaj takšnih želja ne izkazuje. Ni zadržana, po meni je razigrana in komičarka, toda o tem ne razmišlja. Toda igralstvo je zahteven poklic, sploh za žensko, mamo. Ko so starejše, je zanje vlog malo. Podobno je pri sinhronizacijah, kjer je na deset moških vlog ena sama ženska. Rad bi v risankah zasedel več kolegic, pa preprosto ni likov.
Mediaspeed
Nekaj časa ste bili tudi svobodni umetnik. Kakšen je bil občutek »na prostosti«? Takrat krize še ni bilo?
Preden sem prišel leta 2006 v Gledališče za otroke in mlade – GOML, sem bil pet let na svobodi, še prej pa eno leto v Drami in šest let v Mestnem gledališču. Na svobodi sem bil na srečo pred krizo, res pa je tudi, da sem imel malce drugačen status. Na svobodo sem šel kot Pšemek, kot Mercatori, takrat sem bil kot komik zelo priljubljen. Veliko sem delal v Špasu, vodil prireditve. Imam srečo, da sem lahko resen in komik in oboje s pridom uporabljam tudi, ko povezujem kakšno prireditev.
Preizkusili ste se tudi kot gostinec, kajne?
Tri leta sem imel lokal. Želel sem si delati stand up in leta 2000 smo s Kofolom in Srako organizirali prvi stand up večer v Sloveniji. Leto pozneje sem dobil priložnost in odprli smo Mansion pub na Zaloški, ki je bil prvi slovenski stand up klub. Tri leta sem zdržal, toda to je posel, ki zahteva celega človeka. To je bil čas, ko sem bil najbolj popularen, in preprosto nisem več zmogel usklajevati družine, nastopov in še gostilne. Bil sem tako zaseden, da sem, ko so me vabili na nastope, lahko nastopil le kot polnočni gost, ker sem imel čas samo takrat.
Občinstvu pred malimi zasloni ste se vtisnili v spomin prav s komičnimi vlogami. O komikih dostikrat pravijo, da so v zasebnem življenju pogosto popolno nasprotje svojih odrskih likov. Velja to tudi za vas?
Po karakterju sem ljudski in to imajo ljudje pri meni radi. Kadar se kje pojavim, kar nekako pričakujejo, da jih bom zabaval. Tudi sicer nisem zateženec, seveda pa sem doma včasih tudi siten, le kdo pa ni? Toda nikoli nisem tečen zunaj, za ljudi, ki me delajo zvezdnika in me nosijo po rokah. Zanje nisem nikoli slabe volje, zanje sem vedno odprt, včasih kakšno rečemo in se imamo fino. Včasih se kakšen igralski kolega kaj pritožuje, pa mu rečem, naj bo vesel, da je končno prepoznaven, koliko ljudi si tega želi, pa jim ne uspe. Po navadi mi nato zamomlja nazaj, da imam prav.
Mediaspeed
Danes sem pred predstavo Kamni opazovala današnjo mladino v občinstvu. Klepetali so, se smejali, učiteljica jih je nekaj celo razsedla, toda ko se je začela predstava, so umolknili in sedeli do konca popolnoma pri miru. Še en dokaz, da ima gledališče tudi v času sodobnih tehnologij, ko so mladi z vseh strani bombardirani z informacijami, svoj čar.
Prav res so bili pridni, zbrani, sodelovali so. S kolegom Matevžem Müllerjem se po vsaki predstavi malce pomeniva in tudi midva sva ugotovila, kako dobro so gledali. Gledališče ne bo nikoli umrlo. Tudi tisti, ki gledališča ne poznajo, začutijo njegovo magijo takoj, ko prestopijo prag. Zgodi se čarovnija, ki jo bo človek vedno potreboval, ne glede na vse tehnološke naprave, s katerimi je obdan.
Mediaspeed
