Enrique prihaja iz Madrida in študira elektroinženirstvo, Clara pa je iz Barcelone in študira predšolsko vzgojo. Njuno polletno izobraževanje se počasi zaključuje, a na vprašanje, kako se počutita v Sloveniji, enoglasno zatrdita, da če bi bilo mogoče, bi še ostala. »Slovenija je čudovita majhna država, kjer je vse blizu, in kamorkoli se obrneš, povsod je zeleno,« na kratko podelita prve vtise. In kako je bilo v Šmarjeških Toplicah?
»Zame je bilo potovanje prav očarljivo in tudi Clara je zelo uživala. Glede na to, da prihajava iz dveh zelo tekmovalnih španskih mest v športu, ki neprestano bijeta boj za točke, sva na potovanju odlično združila moči in znanje ter se (brez tekmovalnosti) zelo zabavala. No, spoznala sva se v Rožni dolini, kjer bivava v študentskem domu. Ujela sva se in povabil sem jo na kratko raziskovanje,« pripoveduje Enrique.
Z avtobusom do Novega mesta
Enrique in Clara sta se na pot odpravila z avtobusom in izstopila v Novem mestu. Tam sta najprej poiskala turističnoinformacijski center (Tic), kjer jima je prijazna uslužbenka pomagala z brošurami in zemljevidi ter ju navdušila tudi s svojo zgovornostjo in prijaznostjo. Opremljena z napotki in zemljevidi sta se nato odpravila na raziskovanje Novega mesta.
Avantura, »da te kap«
Med potjo sta našla zapuščeno staro hišo in se odločila, da si jo ogledata. »Precej vznemirljivo je bilo, počutila sva se kot v filmu,« v smehu pove Enrique in na pomislek, da to sicer ni prav varno početje, samo zamahne z roko. Po divjem raziskovanju sta zavila v bližnje gostišče Loka in si privoščila kosilo.
»Kosilo sva želela pojesti na terasi, še vsa razgreta od srhljivega raziskovanja, a tik za tem, ko sva na mizo dobila hrano, je začela divjati nevihta. V hipu se je ulilo kot iz škafa, in še preden se nama je uspelo preseliti v notranjost restavracije, sva bila povsem mokra. Prijazen natakar se nama je le nasmehnil in nama postregel v restavraciji. Ostala sva, dokler ni nehalo deževati, in medtem klepetala s prijaznim natakarjem, ki je z nama zbijal šale, mimogrede pa nama povedal tudi, da je le 30 kilometrov stran padala toča v velikosti oreha. Imela sva srečo, da se nisva potikala kje naokoli, saj bi jih pošteno dobila po glavi,« v smehu pripoveduje Enrique.
Peš do cilja
Po nevihti sta se Enrique in Clara peš odpravila v Šmarješke Toplice, saj sta verjela, da bo to čudovita izkušnja, ki jo je vredno doživeti. Želela sta spoznavati domačine, raziskovati kraj in lepote, ki jih ponuja ta košček Slovenije. Na poti sta srečala prijaznega gospoda in ga vprašala, ali sta na pravi poti, ta pa jima je, ne glede na to, da je bil namenjen v nasprotno smer, priskočil na pomoč in ponudil prevoz do Šmarjeških Toplic. Enrique in Clara pravita, da sta bila povsem presenečena in morda nekoliko nezaupljiva, a sta vseeno sprejela prevoz.
Povesta, da je bilo to zanju pravo doživetje, ki ga zlepa ne bosta pozabila. Ko so prispeli, sta se gospodu prijazno zahvalila, nato pa poiskala Penzion Domen, kjer sta imela rezervirano nočitev. »Bila sva polna vtisov, ob tem pa še premočena in utrujena od napornega dneva. Legla sva za nekaj časa, nato pa si privoščila lokalno slovensko večerjo, ki so nama jo priporočili. Postregli so z gobovo juho, s sirovimi štruklji in cvičkom. Vsekakor nekaj povsem drugega, kot smo vajeni Španci, a nadvse odlično,« pohvali Enrique. Po obilni večerji sta se utrujena in sita odpravila v sobo, še nekaj časa klepetala, nato pa zaspala.
Osupla nad naravo
Naslednje jutro ju je prebudilo sonce. Najprej sta se odpravila na obilen zajtrk, nato pa se namenila do Tica. Tam ju je pozdravilo prijazno dekle in ju opremilo s še nekaj dodatnimi brošurami in nasveti. »Priznati moram, da sva s Claro zelo velika klepetavca in rada spoznavava nove ljudi, in tako sva od prijazne informatorke izvedela, da je bila tudi ona na izmenjavi, in sicer v Nemčiji. Naš klepet se je zavlekel v dobre pol ure, no, nato pa sva le nadaljevala pot. Na bližnji kmetiji sva kupila domači sir in meso divje svinje. Potem sva se sprehodila do naravnega kopališča in gradu Klevevž, katerega ogled nama je priporočila informatorka, se prehodila po bližnjih hribih in uživala v opazovanju narave. Kraj je naravnost osupljiv, tako da sva med pešačenjem skozi gozd za nekaj časa kar obstala in uživala v miru. Na poti sva srečevala sprehajalce, ki so prijazno pozdravljali in se pogovarjali z nama. Ter nama tudi razkrivali skrivnosti.«
»Povedali so, da so v bližini naravne terme, kjer ima voda konstantno temperaturo 23 stopinj Celzija, ter da se tam domačini kopajo vse leto, tudi pozimi. Po ogledu gradu sva nadaljevala pohod in se sprehodila do Šmarjete. Na poti sva v eni izmed vasi zavila v gostišče Pri dediju, kjer so ponujali lokalno hrano. Natakarica je bila izjemno prijazna in nama je priporočila, kaj naj izbereva. Pogovor je nanesel tudi na njeno hčer in sina, ki sta zaposlena v Avstraliji, pokazala nama je nekaj njunih fotografij, pa tudi fotografij turistov, ki se ustavijo v restavraciji in s katerimi se ima, kot pravi, zmeraj lepo,« pripoveduje Enrique.
Povesta, da so jima postregli hišno sladico, poskusila pa sta tudi cviček. Po krepčilnem kosilu sta se odpravila v Šentjernej in Kostanjevico ter povsod, kamorkoli sta prišla, srečevala prijazne in zgovorne ljudi. »Kostanjevica je čudovito mesto na otoku, do katerega vodijo trije mostovi, kar se mi je zdelo osupljivo. Tam sva si s Claro pri prijaznem gospodu Joeju izposodila vodni kolesi in doživela še eno vznemirljivo izkušnjo, ki je zagotovo ne bova pozabila. Mesto sva doživela na povsem drugačen način. Po aktivni vožnji z vodnimi kolesi nama je prijazni Joe namenil banani in sladoled ter zvrhano košarico borovnic z njegovega vrta. Uživala sva v okusnih borovnicah ter z Joejem klepetala o študijski izmenjavi, potovanjih in tudi o tem, kaj meniva o Sloveniji. Krasno sva se imela,« dodaja Enrique.
Pot domov
Dan se je počasi prevešal v večer, Enrique in Clara pa sta se morala vrniti v Ljubljano. Odločila sta se, da bosta za vrnitev izbrala avtoštop. Nista dolgo čakala. Ustavil jima je prijazen par, ki je bil namenjen v Trebnje. Seveda je stekel pogovor in Španca sta dobila celo brezplačen prevoz do Ljubljane. Enrique in Clara sta prijazni par povabila na pijačo, kjer so se zadržali vse do poznega večera in spletli prijateljstvo. Par je Enriqueja in Claro povabil, da se znova sestanejo prihodnji vikend, v njuni počitniški hiški, da bosta lahko pokusila še nekaj okusnih lokalnih slovenskih jedi.
»Priznati moram, da ste Slovenci izjemno gostoljubni in prijazni. V Španiji te sicer vsak ogovori in pomaga, a še zdaleč se dobronamernost ne kaže v taki veličini. Dobrosrčnost je usidrana globoko v vas in žalostno je, da smo nanjo veliki narodi pozabili. To je predvsem tisto, kar nas loči in razlikuje. A priznam, tudi navdušuje in navdihuje. Hvala,« čustveno zaključi Enrique, ki mu bo popotovanje ostalo za vedno v spominu.
