Film, ki govori o dolgoletnem iskanju groba, predvsem pa resnice o smrti njunega otroka, hčerke, ki naj bi umrla 8. septembra 2018, kljub naslovu "Kje je Sara?", še vedno ne ponuja dejanskega odgovora na vprašanje, kje Sara je. Opisuje pa zgodbo mlade mamice Aleksandre in očeta Miloša, ki jima je bil otrok odvzet, in odnešen neznano kam.
Aleksandra se je že pred leti s svojo zgodbo v obupu obrnila na bosanske novinarje. V Univerzitetnem kliničnem centru Republike Srbske v Banja Luki naj bi rodila hčerko, a so ji tri dni pozneje sporočili, da je dojenček umrl. Ko je vztrajala, da želi trupelce vsaj videti, so ji povedali, da je pogreb že bil, in da otroka ne more več videti.
"Nikoli mi je niso dovolili videti – ne žive, ne mrtve. To je največja bolečina. Trenutek, ko veš, da nisi imel možnosti svojega otroka, ki si ga nosil pod srcem, niti videti. Bilo bi mi veliko lažje, če bi se je lahko dotaknila, zavonjala njen vonj, karkoli, kar bi me spominjalo nanjo," svojo zgodbo razlaga mlada mati. Njena nosečnost je v letu 2018 načeloma potekala brez posebnosti, z manjšim preplahom zaradi povečevanja količine plodovnice, kar je bil povod za carski rez. Vendar nič takega, kar bi bilo zares zaskrbljujoče, se spominja.
Zakomplicirano se je tik pred porodom, še bolj pa po porodu
Proti koncu nosečnosti je bila Aleksandra pri ginekologu obveščena, da ima polihidramnij, torej povečano količino plodovnice. Ginekologinja jo je naročila na dodatni strokovni ultrazvok, a prva dva tedna ni mogla na pregled, ker je bila zdravnica na dopustu. Šele v tretjem tednu je uspela priti do ultrazvoka pri drugem zdravniku, ki jo je po pregledu vprašal, zakaj je tako dolgo čakala. Količina amnijske tekočine se je namreč še povečala in zdravnik je predlagal hospitalizacijo.
Deklica rojena živa in zdrava, nameščena v inkubator
V bolnišnici so kaj kmalu ugotovili, da primeru morda ne bodo kos, zato so porodnico premestili v beograjsko bolnišnico. Tam je zaradi pričetka prezgodnjega poroda rodila s carskim rezom. Otroka so odnesli, preden ga je lahko videla, pravi, da njegovega joka ni slišala. Vendar naj bi bila deklica živa.
Miloš je povedal, da je njemu in Aleksandrinim staršem medicinska sestra čestitala ob rojstvu punčke, Aleksandri pa je pravtako čestital zdravnik, ki je povedal, da je rodila 1,9 kilograma težko in 45 centimetrov dolgo deklico. Pravi, da je zdravnik dodal, da je dojenček normalno zajokal, in da so ga namestili v inkubator.
Otrok naj bi umrl ob 6.15, oče je izvedel šele popoldne
Vendar otroka kljub temu ni videla. Do nje ga niso nikoli pripeljali, medtem ko so mamicam, ki so rodile za njo, dojenčke prinesli že zdavnaj. Odgovora ni dobila, naj bi pa malo punčko od daleč v inkubatorju videla Aleksandrina sestra in oče, zato je poskusila ostati mirna. Šele naslednji dan je z njo govorila zdravnica, ki ji je pojasnila, da je prišlo do določenih zapletov, ki pa naj ne bi bili preveč zaskrbljujoči. Sumili naj bi, da se otroku ni razvil del prebavnega trakta, zato naj bi bil na dodatnih preiskavah.
Dan za tem pa so ju nenadoma obvestili, da je otrok umrl.
Obvestili so ju šele popoldne, deklica pa naj bi življenje izgubila že 6.15 zjutraj. Aleksandra je nato zapustila bolnišnico in odšla domov, brez da bi prejela kakršnokoli informacijo, čeprav sta se zelo trudila izvedeti vsaj osnovne podrobnosti, saj takšnega šoka nista pričakovala. Čez nekaj dni sta se zato samovoljno odpravila na patologijo, saj sta bila preprosto ignorirana.
Pogrebci bolnišnice naj bi truplo že pokopali, vmes pa je Aleksandra prejela standardno darilo porodnišnice ob rojstvu dojenčka
Po pregledu dokumentov iz arhiva jim je pomočnica patologa povedala, da je bil otrok po obdukciji takoj pokopan. Nihče ju o tem ni ne obvestil, ne vprašal za soglasje – truplo otroka naj bi porodnišnica obravnavala kot 'neprevzeto s strani staršev', in ga oddala na mestno pokopališče, v skupno otroško grobnico. Uprava pokopališča se je branila s trditvijo, da pri prevzemu ne opravljajo identifikacije trupelc.
Kar je bilo še huje, slab mesec po dogodku sta Miloš in Aleksandra dobila standarden obisk iz porodnišnice, ki jima je izročil paket ob rojstvu otroka. Prinašalca nista imela nikakršne informacije o tem, da je otrok pravzaprav preminil.
Vztrajala pri odprtju groba – grobar povedal, da je ostanke zakopal šele mesec po rojstvu otroka, in ne takoj
Starša sta takrat dokončno dojela, da zgodba morda vendarle ni taka, kot jima jo predstavljajo. Uspelo jima je najti grobarja, ki naj bi pokopal njunega otroka, oziroma iz bolnišnice prevzet paket s truplom, označen kot "otrok Aleksandre Blagojević". Grobar jima je povedal, da so truplo v grobnico zakopali šele mesec po prejemu, saj morajo toliko časa počakati v primeru, da se starši odločijo za zasebni pogreb – in torej ne takoj, kot so trdili v porodnišnici.
Najhujše pa je šele sledilo.
Ko so porodnišnični paket, ki je služil kot krsta za posmrtne ostanke, odkopali in vendarle odprli, so v njem našli nepredstavljivo. Našli so steklenico Coca-Cole, in nanjo nataknjeno medicinsko rokavico. V steklenici so bile štiri človeške kosti. DNK test je pokazal, da ne gre za posmrtne ostanke njune hčerke. Zgodba o Sari torej šest let kasneje še zdaleč ni zaključena. Kam izginjajo otroci z balkana, in čemu?
