V Vatikanu se je zbralo okoli 60.000 ljudi, ki spremljajo pogreb nekdanjega papeža Benedikta XVI., ki je umrl na silvestrovo v 96. letu starosti.
Na željo pokojnika je pogreb »slovesen, a preprost«, vendar kljub temu brez primere v zgodovini. Prvič se je namreč zgodilo, da pogrebne slovesnosti vodi naslednik umrlega papeža.
Po pravilih, ki veljajo v Vatikanu, morajo papeža pokopati v štirih do šestih dneh po smrti. Toda Benedikt XVI. ni bil aktualen papež, saj je leta 2013 kot prvi po 600 letih odstopil s položaja, na katerem ga je nasledil papež Frančišek. Ta bo imel tudi zadnjo besedo glede podrobnosti pogrebnega obreda. Zaslužni papež bo po svoji želji pokopan v kripti Bazilike svetega Petra, v tamkajšnji nekdanji grobnici Janeza Pavla II., čigar posmrtne ostanke so ob njegovi beatifikaciji leta 2011 prenesli v zgornji del bazilike. Benediktu XVI. bodo v grobnico priložili kovance in medalje iz časa njegovega pontifikata ter palije, ki jih je nosil kot del papeške oprave. Ob sebi bo imel tudi kovinski valj z zapisom o dogajanju v času njegovega mandata. Na pogrebu sicer pričakujejo okoli 70 tisoč vernikov in cerkvene dostojanstvenike, pa tudi državnike in kronane glave.
Slovensko delegacijo bo vodila predsednica Pirc Musar
Iz domovine Nemčije pričakujejo predsednika Franka-Walterja Steinmeierja, kanclerja Olafa Scholza in bavarskega ministrskega predsednika Markusa Söderja. Italijansko delegacijo naj bi vodil predsednik Sergio Mattarella. Na pogreb naj bi prišla tudi belgijski kralj Filip s kraljico Mathilde ter žena nekdanjega španskega kralja Juana Carlosa, kraljica Sofia. Pričakujejo tudi portugalskega predsednika Marcela Rebela de Souso, poljskega predsednika Andrzeja Dudo ter delegacijo ekumenskega patriarhata v Istanbulu. Avstrijo bo menda zastopal prejšnji predsednik Heinz Fischer, ki je državo vodil v času pontifikata Benedikta XVI. Pogreba se bosta udeležila tudi madžarski premier Viktor Orban in predsednica Katalin Novak. Iz Slovenije bodo zaslužnega papeža na zadnjo pot pospremili predsednica Nataša Pirc Musar, veleposlanik pri Svetem sedežu Jakob Štunf ter ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
Umiral v sobi z razgledom, zanj skrbelo več redovnic
Na Bavarskem rojeni Joseph Ratzinger je bil za papeža izvoljen 19. aprila 2005, na položaju je nasledil Janeza Pavla II. Osmi Nemec na čelu Katoliške cerkve in drugi papež v skoraj 500 letih, ki ni bil Italijan, je izbral ime Benedikt v čast svetemu Benediktu, začetniku zahodnega meništva iz 5. stoletja. Zaradi šibkega zdravja je 28. februarja 2013 odstopil in s tem odprl pot za izvolitev svojega argentinskega naslednika. Od odstopa je živel odmaknjeno v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, v hiši z lastno kapelo in lepim razgledom na kupolo Bazilike svetega Petra, zaščiten pred mestnim vrvežem Rima. Zanj je skrbelo več redovnic in njegov zasebni tajnik Georg Gänswein. Nazadnje se je javno oglasil februarja, ko je prosil za odpuščanje zaradi neukrepanja pri spolnih zlorabah otrok v nemški Katoliški cerkvi, ko je bil med letoma 1977 in 1982 münchensko-freisinški nadškof.
Kot mladenič proti svoji volji sodeloval z nacisti
Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem. Njegova družina se je pogosto selila, ker je bil oče v službi na policiji. Leta 1941, ko je bil star 14 let, je bil proti svoji volji vključen v nacistični podmladek, tako imenovani Hitlerjugend, a ne za dolgo, ker se je učil za duhovnika. Leta 1943 so ga kot pomočnika vseeno vpoklicali v nacistične protiletalske enote in napotili v München. Leto kasneje je pristal na avstrijsko-madžarski meji in gradil protitankovske pregrade. Maja 1945 je dezertiral iz nemške vojske in se vrnil v domovino, kjer so ga zajeli ameriški vojaki. Zatem je znova vstopil v semenišče. Po študiju teologije in filozofije je bil leta 1951 posvečen v duhovnika. Bil je profesor dogmatike na visoki šoli v Freisingu. Kot strokovnjak je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965).
Pristal na čelu inkvizicijskega urada
Leta 1977 je postal münchenski nadškof, štiri leta kasneje pa je odšel v Rim ter postal prefekt kongregacije za nauk vere, zloglasnega urada, ki je bil prvotno ustanovljen za obrambo Cerkve pred krivoverstvom in poznan pod imenom inkvizicija. Za kardinala ga je 2. junija 1977 imenoval papež Pavel VI. Pred izvolitvijo za papeža 19. aprila 2005 je bil Ratzinger tesen sodelavec papeža Janeza Pavla II. Veljal je za ideologa Vatikana, pri čemer je zagovarjal skrajno konservativna stališča Cerkve. Še pred izvolitvijo je bil eden najvplivnejših mož v Vatikanu in po smrti Janeza Pavla II. favorit za njegovega naslednika. Zavračal je vse pozive k modernizaciji Cerkve, nasprotoval je odpravi celibata in temu, da bi lahko duhovniški poklic opravljale tudi ženske. Leta 1986 je ostro obsodil homoseksualnost in istospolne partnerske zveze, ostro je obsojal tudi komunizem.
