Dekan ljubljanske fakultete za elektrotehniko in predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Gregor Dolinar se je med letošnjim poletnim dopustom podal na samostojno odpravo v Ande. Njegov dopustniški cilj je bil 6768 metrov visoki Huascarán, najvišji vrh v Peruju in četrti najvišji vrh zahodne Zemljine poloble.
Izkušeni gorski reševalec je za Novice Svet24 povedal, da poskuša vedno v dopust vključiti tudi obisk gora. Tako se je letos z družino na počitnice odpravil v Južno Ameriko, kjer je nameraval osvojiti Huascaran.
Za podvig je najel lokalnega vodiča in dva nosača ter se napotil proti 6768 metrov visokemu vrhu, ki pa se mu je moral na koncu odpovedati, saj je priskočil na pomoč hudo poškodovani Perujki in njenemu lokalnemu vodiču.
Konec julija se je vreme na Huascaranu poslabšalo. Zaradi sneženja so se morali vsi gorniki, ki so bili višje na gori – v taboru 1 na višini 5300 metrov in zadnjem taboru na višini slabih 5900 metrov, brez osvojitve vrha vrniti v dolino. Dolinar je bil ob poslabšanju vremena v taboru Moreno, ki je postavljen na višini približno 4700 metrov.
V kampu Moreno je poleg Dolinarja, njegovega vodiča in dveh nosačev ostala še ena skupina gornikov, ki je čakala na izboljšanje razmer. Obe skupini sta se ob boljši napovedi tretji dan odprave povzpeli do kampa 1 in četrti dan še do kampa 2. Peti dan so se tri naveze iz najvišjega kampa v zgodnjih jutranjih urah odpravile proti vrhu.
Zdrs na 6000 metrih
Kmalu po začetku vzpona, malo po četrti uri zjutraj, je na zasneženem strmem pobočju, na višini malo več kot 6000 metrov, prišlo do zdrsa srednje naveze. »Imeli smo ravno prvo pavzo, ko smo slišali krike, nato pa je ena naveza zdrsnilo mimo nas,« je povedal Dolinar. V času nesreče sta bili na gori le dve skupini, v katerih je bilo skupno 12 ljudi.
Drsenje so po navedbah Dolinarja po približno 200 metrih zaustavili ledeniški bloki, v katere sta trčila perujska gornica in njen vodič, medtem ko je Francoz zdrsel mimo ledeniških blokov, nato pa ga je zaustavila vrv. Francoz je po besedah Dolinarja nesrečo preživel brez posledic, medtem ko sta se Perujka in njen vodič hudo poškodovala.
Izkušeni slovenski gorski reševalec je nemudoma priskočil na pomoč. »Ko se zgodi nesreča, greš absolutno pomagat,« je dejal za naš časopis. Perujka je imela hude poškodbe dihal. »Hropla je, iz njenih ust pa je prihajala pena,« se spominja Dolinar, ki je v tistem trenutku začel nuditi prvo pomoč. Z uporabo svojih pohodnih palic je imobiliziral ponesrečenko. »Dva gorska vodnika, trije nosači in Dolinar so prvega ponesrečenega na improviziranih nosilih prenesli do šotora v taboru 2, drugega pa na improviziranih nosilih najprej do konca ledenika na približno 5000 metrih nadmorske višine (ob 11.30), kjer so čakali domačini in sorodniki, skupaj z nosili. Ti so nato pomagali pri transportu ponesrečenca do kampa Moreno (13.30) in v dolino (16.00),« je zapisano na spletni strani gorske reševalne zveze.
Kakšno je stanje Perujke, ni znano, a pet dni po nesreči je bilo po poročanju perujskih medijev še vedno zelo resno, je še povedal Dolinar.
»Reševalna akcija na nadmorski višini 6000 metrov je naporna in nevarna, ker se giblješ pod seraki in prečiš ledeniške razpoke čez snežne mostičke, ko vanje že sije sonce, veliko je improvizacije in adrenalina, ampak če si gorski reševalec, si gorski reševalec s srcem in pripravljen na pomoč vedno in povsod. Zato večkrat pravimo, da biti gorski reševalec ni funkcija ali naziv, temveč način življenja z zavestjo pomagati sočloveku v gorah, ki jih imamo tako zelo radi,« so na spletni strani po Dolinarjevi nesebični pomoči zapisali gorski reševalci.
V plazu umrlo 30.000 prebivalcev
Najvišja perujska gora Huascaran je v preteklosti terjala več 10.000 človeških življenj. Po obilnem sneženju in deževju se je pozimi leta 1962 z gore zaradi nenadne otoplitve odtrgal plaz ledu, zemlje in kamenja, ki je pod seboj pokopal več vasi. V plazu, ki je bil širok približno kilometer, je življenje izgubilo okoli 4000 ljudi. Tedanji šef reševalne službe, polkovnik Humberto Ampuero je, da je razdejanje, ki ga je povzročil plaz “izgledalo kot prizor iz Dantejevega pekla”.
Področje pod severnim vrhom Huascarana je po plazu ostalo nestabilno. Pomladi leta 1970 pa je prišlo do katastrofalnega plazu, ki ga je sprožil potres z močjo 7,9 stopnje ob perujski obali. Zaradi potresa se je odtrgal del ledenika, na poti v dolino pa je plazovina s seboj pobirala kamenje in zemljo. Plaz je iz obličja Zemlje deset vasi in celotno mesto Yungay, v katerem je živelo 20.000 ljudi, preživelo jih je le 400. Plazovina, ki je po oceni strokovnjakov obsegala 50 milijonov kubičnih metrov, je proti dolini drvela s hitrostjo več kot 500 kilometrov na uro. V plazu je po navedbah perujskih oblasti umrlo okoli 30.000 ljudi, ki so živeli pod šest tisočakom. Plaz, ki je 31. maja leta 1970 sejal smrt, velja za najbolj smrtonosni ledeniški plaz.
