Večji del stroke je tako pričakoval, da bo ruska vojska v prvih urah invazije udarila predvsem s tem orožjem ter nad Ukrajino poslala na stotine natančno vodenih raket, s katerimi bi onesposobila protizračno obrambo in kritično infrastrukturo, z napadi na vojaške štabe pa ohromila tudi poveljniške strukture. Kot je znano, se to ni zgodilo, čeprav so se v prvih tednih in mesecih zanašali predvsem na sododbno orožje. Ruska začetna salva je bila razmeroma neučinkovita, ob čemer se poraja vprašanje, s kakšnim arzenalom Rusija dejansko razpolaga?
Rusija se ponaša z dolgo zgodovino izdelave raket, ki sega globoko v čas Sovjetske zveze, saj so že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, natančneje leta 1957, v Zemljino orbito kot prvi poslali satelit Sputnik 1. Tega je v vesolje ponesla raketa R-7, ki je sicer temeljila na nemški balistični raketi. Le štiri leta pozneje je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Sovjetska zveza je namreč po drugi svetovni vojni v razvoj balističnih raket vlagala ogromne količine denarja, kar je bilo v veliki meri posledica močne prevlade ZDA na področju vojnega letalstva in letalonosilk. Z razvojem balističnih izstrelkov so tako iskali tudi s finančnega vidika najbolj učinkovit način, kako se postaviti po robu ameriški vojski. Do razpada Sovjetske zveze so se že ponašali z najbolj osupljivim arzenalom balističnih izstrelkov na svetu, pri čemer je na večino izstrelkov mogoče namestiti jedrske bojne glave.
Sodobno orožje, ki ga uporabljajo v Ukrajini
Večino od svojih novejših izstrelkov so v zadnjih letih testirali v državljanski vojni v Siriji in so tako v vojno z Ukrajino vsaj na tem področju vstopili z nekaterimi najnaprednejšimi sistemi.
Med bolj znanimi je zagotovo razmeroma sodoben mobilni raketni sistem kratkega dosega Iskander-M, ki ga je ruska vojska začela uporabljati leta 2006. S kakšnim številom teh sistemov, ki imajo doseg 400 do 500 kilometrov, razpolagajo ruske sile, ostaja neznanka. Po nekaterih ocenah naj bi jih imeli na voljo od 200 do več kot 400. Ponaša se z verjetno cirkularno napako (CEP) 10 metrov, kar pomeni, da polovica raket pristane na razdalji največ deset metrov od tarče.
Ruske sile posedujejo tudi nekaj izjemno naprednih manevrirnih izstrelkov, s katerimi so oborožena letala. Med njimi izstopa KH-101 z dosegom približno 5000 kilometrov. Gre za občutno posodobitev starejšega manevrirnega izstrelka KH-55, ruska vojska pa jih uporablja od leta 2012. Te izstrelke so denimo v Sirijo izstreljevali kar z območja Kaspijskega morja.
Razvijajo tudi nekaj razvpitih hiperzvočnih raket, kot sta avangard in cirkon, a so v Ukrajini doslej uradno uporabili le raketo KH-47, pri kateri gre za predelano raketo iskander, izstreljeno z letala.
Omeniti velja tudi slovite manevrirne izstrelke Kalibr, ki jih je mogoče izstreliti z bojnih ladij in podmornic. Ruska vojska je te manevrirne izstrelke, ki se jih poogosto primerja z ameriškimi vodenimi raketami tomahawk, obsežno uporabljala v Siriji.
Stara roba in improvizacija?
Na voljo imajo tudi več tisoč starejših izstrelkov, ostankov iz obdobja Sovjetske zveze, med katerimi so nekateri še vedno uporabni. Čeprav ne gre za najbolj natančno orožje in ga na začetku invazije ni bilo na spregled, se ruska vojska v zadnjih mesecih vse bolj zanaša tudi na te zaloge. Med temi so razmeroma učinkoviti izstrelki KH-55 in KH-59, pa tudi starodavni KH-22, ki so jih začeli uporabljati že davnega leta 1962.
Za kopenske tarče uporabljajo tudi nekatere protiletalske in predvsem protiladijske izstrelke, kot je denimo onyx. Nekateri zahodni vojaški analitiki so ob tem ocenjevali, da gre v tem primeru za improvizacijo zaradi pomanjkanja izstrelkov iskander in kalibr, spet drugi pa opozarjajo, da je ruska vojska učinkovitost teh protiladijskih izstrelkov v primeru kopenskih tarč testirala že v Siriji.
Maja so začele po zraku leteti starine
Ruska vojska je v prvih dneh vojne uporabljala predvsem izstrelke kalibr, smerch, iskander in onyx, njihovi cilji pa so bili predvsem letalska oporišča in sistemi protizračne obrambe. A število izstreljenih izstrelkov je bilo precej manjše od tistega, ki so ga pričakovali zahodni strokovnjaki. Ukrajinska protizračna obramba je preživela, prav tako je začetni napad preživela skorajda celotna kritična infrastruktura, kar po ocenah strokovnjakov priča o tem, da so v Kremlju pričakovali hiter poraz Ukrajine, ne pa dolge vojne. Raketni napadi na tarče, pomembne z vidika logistike, skladišča nafte in druga skladišča so se začeli šele marca in aprila, ko je postalo jasno, da ukrajinska vojska ne bo odvrgla svojega orožja. Tudi v teh napadih so še vedno uporabljali predvsem natančno vodene izstrelke, kot so iskander, kalibr in onyx. Ruska vojska je tako v prvih mesecih v napadih na kopenske tarče uporabljala svoje najnaprednejše orožje, a so se, kot je bilo razvidno iz ostankov na tleh in tudi fotografij oboroženih ruskih bombnikov, že maja na fronti začeli pojavljati nenatančni izstrelki KH-22 iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. To sicer ne pomeni, da so ruski vojski že pošle zaloge sodobnega orožja, temveč imajo ti starejši izstrelki bržkone predvsem podporno vlogo ter jih uporabljajo kot diverzijo za ukrajinske protiraketne sisteme, tem pa se poslediščo lažje izognejo izstrelki, kot so iskander, kalibr in drugi.
Učinkovitost
Delež neuspešnih napadov z ruskimi natančno vodenimi izstrelki naj bi bil v Ukrajini sicer razmeroma visok. Po navedbah nekaterih neimenovanih virov iz ameriške obrambne obveščevalne agencije (DIA) naj bi se ta delež gibal med 20 in 60 odstotki. V kolikor so te ocene pravilne, je učinkovitost ruskih izstrelkov glede na njihovo ceno - posamezna balistična raketa ali manevrirni izstrelek stanejo tudi več kot milijon ameriških dolarjev - in primerljive izstrelke, s katerimi se ponašajo članice Nata, izjemno skromna. Podatki iz Ukrajine kažejo tudi, da ima ruska vojska veliko težav s sprotnim ocenjevanjem bojne škode, o čemer pričajo predvsem dolga obdobja med ponovnimi napadi, kadar manevrirni izstrelek ne doseže svojega cilja. Vprašljiva je tudi njihova izbira ciljev, saj so pogosti primeri, ko izvedejo napad na lokacijo, kjer se je pred dnevi ali celo tedni nahajalo ukrajinsko orožje, a so tega v vmesnem času že premestili. To po navedbah analitikov razkriva, da bodisi operirajo z zastarelimi podatki bodisi informacije in posledični ukazi po verigi poveljevanja potujejo izjemno počasi.
Nevzdržen tempo
Zaloge manevrirnih izstrelkov in raket, s katerimi razpolaga ruska vojska, medtem ostajajo neznane. Že aprila so se pojavile prve ocene zahodnih opazovalcev in medijev, da jim zaloge že pohajajo, a se v naslednjih mesecih število raketnih napadov ni zmanjševalo. Ukrajinske oblasti so v nekaterih dnevih v juliju zabeležile celo največje dnevno število napadov od začetka invazije. Po nekaterih ocenah, ki temeljijo na podatkih iz splošno dostopnih virov, je ruska vojska pred začetkom invazije razpolagala s približno 7000 manevrirnimi izstrelki in balističnimi raketami, pri čemer naj bi polovico te številke predstavljali izstrelki iz obdobja Sovjetske zveze. Po takratnih ocenah ameriškega obrambnega ministrstva je Rusija od začetka invazije do konca maja izstrelila več kot 1100 natančno vodenih raket in manevrirnih izstrelkov, pri čemer so številke ukrajinskega obrambnega ministrstva še višje. Ob tem se število napadov junija in julija ni zmanjšalo, a se je v teh mesecih izdatno povečala uporaba zalog iz časa Sovjetske zveze. Po navedbah britanskega portala UK Defence Journal je slednje najverjetneje posledica tega, da Rusija ne želi izčrpati svojih zalog najsodobnejšega orožja. V Centru za analizo evropske politike (CEPA) so ob tem navedli, da so ruske tovarne, ki proizvajajo najsodobnejše izstrelke, že povečale produkcijo na raven, ki ustreza vojnemu stanju, čeprav ruski predsednik Vladimir Putin slednjega še ni uvedel in invazijo še naprej obravnava kot »posebno operacijo.« Družba Novator iz Jekaterinburga naj bi denimo pred invazijo proizvedla 100 do 120 manevrirnih izstrelkov kalibr na leto, a naj bi zdaj produkcijo povečali za približno 20 odstotkov. V družbi Votkinsk, v kateri izdelujejo rakete iskander, naj bi produkcijo s 50 povečali na 60 raket letno. Odprto ostaja vprašanje, kako bodo na njihovo produkcijo vplivale sankcije oziroma kakšen bo učinek pomanjkanja delov, ki jih sicer uvažajo iz zahodnih držav. Hkrati bi se morala produkcija, če bi želeli nadomestiti zaloge, ki jih na tedenski ravni porabljajo v Ukrajini, povečati za nekaj tisoč odstotkov. Izstrelkov jim sicer nikoli ne bo zmanjkalo, a je njihova trenutna strategija z od 10 do 35 tovrstnimi napadi dnevno dolgoročno vsekakor nevzdržna.
