Fotoreporter Robert Belošević je avgusta 1995 v Bihaću fotografiral dečka z berglami in brez ene noge. »Pravkar sem si prižgal cigareto, ko je mimo prišel plavolasi deček z berglami, mislim, da ga je spremljal oče. Takoj sem vzel fotoaparat in naredil nekaj fotografij,« spomine Beloševića povzema hrvaški portal 24sata. Fotografijo je nato poslal tiskovni agenciji AP in je takoj obkrožila svet ter postala fotografija leta v Italiji, kar mu je prineslo nagrado v višini takratnih 4000 nemških mark – daroval jih je dobrodelnemu skladu za otroke, žrtve vojne v Bosni.
Kdo je bil ta deček in kakšna je njegova zgodba, Belošević ni vedel, a si je to zelo želel ugotoviti, zato ga je začel iskati – a brez uspeha. Zdaj se je, sedemindvajset let kasneje, deček, ki je odrasel v 30-letnega fanta, končno javil. »Jaz sem Aladin, deček z berglami,« mu je povedal Alan Hodžić, ki zdaj živi v Italiji z ženo Adiso in 4-letno hčerko Darijo.
Tako njegovo življenjsko zgodbo povzema 24sata: 2. julija 1994 se je Aladin s prijatelji igral na travniku blizu svoje hiše, ko je v bližini eksplodirala granata. Zadel ga je šrapnel in mu zdrobil desno nogo, da je padel na tla, obležal v luži krvi in kričal od bolečin terstrahu, preden so ga našli in odpeljali v bolnišnico. »Od vsega tega se spominjam le bolnišnice in kako mi je bilo neprijetno, ker ob meni ni bilo nikogar od domačih. Spomnim se, da sem kasneje pogosto gledal hlače in iskal svojo manjkajočo nogo. Mamo sem spraševal, kam je izginila in kdaj mi bo zrasla druga. Kot otrok, ki je rasel v vojni, se mi je zdelo normalno, da sem ranjen in da mi bo enkrat že zrasla nova noga. Čez čas sem spoznal, da se to ne bo zgodilo in da se lahko le prepustim ali borim. In sem se odločil boriti.«
Med rehabilitacijo je spoznal deklico Sanjo Aleksić, ki je tudi ostala brez noge, in po srečnem naključju (zopet zaradi fotografije, ki jo je posnel neki francoski novinar) in posredovanju dobrih ljudi so jima omogočili odhod v Italijo skupaj z družinama, kjer sta malčka dobila protezi - in ne boste verjeli, te jima je omogočil ravno dobrodelni sklad, ki mu je Belošević nakazal svojo nagrado! »Takrat se mi je odprl povsem nov svet. naenkrat sem lahko normalno hodil, brez bergel, brez pomoči drugih. Sprehajal sem se po oblakih,« pravi Aladin.
To, da je brez noge, ga nikoli ni oviralo pri ničemer – ukvarja se s športi, pohodništvom, planinari … In opozarja na strahote vojn, v katerih trpijo nedolžni otroci.
Belošević pa je srečen, da je lahko končno spoznal dečka, na katerega je mislil skoraj tri desetletja.
