V kolumni v tedniku Spiegel se je Gabriel, nekdanji vodja nemških socialdemokratov in podkancler med letoma 2013 in 2018, dotaknil očitkov, ki jih ukrajinske oblasti uperjajo zoper Nemčijo. Najbolj očitno so se manifestirale, ko so sredi minulega tedna zavrnile ponudbo nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja, ki je želel obiskati Kijev. Zaradi domnevno prijaznega odnosa do Moskve so ga označili za nezaželenega, očitali so mu tudi, da se je kot zunanji minister Nemčije (2013-2017) zelo zavzemal za plinovod Severni tok 2 med Rusijo Nemčijo, ki je bil februarja zaradi ruske invazije na Ukrajino zaustavljen.
Gabriel je v uvodu priznal, da je Nemčija v preteklih letih do neke mere napačno ocenila politiko ruskega predsednika Vladimirja Putina in se preveč navezala na energente iz Rusije. Še vedno so menili, da Putin stavi na ohranjanje ravnotežja med velesilami, kot v sovjetskih časih, niso pa pravočasno zaznali, da ima revizionistične težnje, apetit po zavzetju teritorija, ki ga skozi lastno skonstruirana ideološka očala vidi kot »zgodovinsko ruska območja«. V tem kontekstu Gabriel razume, da se ukrajinski voditelji času vojne odzivajo odločno in so kritični do preteklih nemških potez.
Kritika pa ima svoje meje, opozarja Gabriel. Nevarno se mu zdi, da je ukrajinski veleposlanik v Berlinu Andrij Melnik te dni širil lažne govorice, da je Steinmeier v obdobju, ko je bil zunanji minister, pletel mrežo povezav z ruskimi politiki in gospodarstveniki, ki naj bi bila aktivna še danes. Po ruski aneksiji Krima leta 2014 naj bi se tudi zavzemal za zmanjšanje sankcij zoper Rusijo. Nič od tega ne drži. Prav nasprotno, pravi Gabriel, Steinmaier in bivša kanclerka Angela Merkel sta bila med najbolj aktivnimi evropskimi politiki, ki so podpirali Ukrajino od leta 2014. Ključna težava pa je bila, da sklenitev premirja v Minsku septembra 2014 ni rezultirala v napotitvi mirovnih sil na vzhod Ukrajine, v Donbas, kjer se občasni spopadi praktični niso prekinili.
